Mnenje
Kako začeti? Na tem forumu sem nova – no prebirala sem ga že prej, zdaj sem se odločila, da tudi sama zaprosim za kakšen nasvet ali mnenje. Zadnja tri leta se namreč borim sama s sabo in svojimi občutki. Preden sem spoznala moža, sem s starejšo hčerko živela sama več kot deset let (zdaj je praktično že odrasla). Po poroki smo se skupaj preselili v svojo hišo in družina se je povečala še za enega člana. Starejša hči se je z mojim parterjem dobro ujela, imata dober odnos, mu zaupa in mož vedno o njen govori kot o svoji hčerki.
Oba z možem sva zaposlena in na splošno nam bi lahko šlo bolje kot marsikomu – pa nam ne gre. V čem je torej problem? Mož je zelo priden, delaven, pravi garač in ni stvari, ki se je ne bi lotil, vendar z denarjem enostavno ne zna. Pred dvema letoma se je tako lotil nekega projekta (da bo nam lažje in bomo kaj privarčevali) in mesečno vlaga v ta projekt kar nekaj denarja. Moža sem podpirala in nekako »flikala« mesec z mesecem, vendar sem vedno bolj jezna nanj, saj so praktično vsi stroški na meni. Vrtiva se v začaranem krogu večnih dolgov. Moževa plača praktično ni na voljo, saj ima vedno toliko dolgov na karticah, da od plače ne ostane nič. Ker kljub temu vztrajam, da prispeva vsaj za položnice, mora seveda denar spet dvigniti iz kreditne kartice in tako se vrtiva v krogu. Moja plača žal ne zadostuje za normalno življenje 4 ljudi. Ničkolikokrat sem se že pokušala pogovoriti z njim glede financ, pa ne prideva nikamor. Mož odreagira užaljeno, češ da vse dela za nas, skratka takoj se postavi v obrambni položaj. Že ves čas najine zveze ga kar naprej nekaj rešujem – zalagam in tega imam počasi dovolj. Enostavno ne razume, da vsakdanji stroški niso samo položnice in hrana (kar še zmoremo), ampak še marsikaj drugega (obleka, obutev, bencin, popoldanske dejavnosti, pomoč starejši hčeri – študentki,….. – za vse to pri nas tako kaže poskrbijo palčki). Vsak mesec, ko je čas za plačevanje položnic sem sitna, nataknjena in jezna nanj. Vse to je privedlo tudi do ohladitve v intimnih odnosih.
Vedno bolj se med nama kažejo razlike tudi na drugih področjih: jaz rada berem, on je cele popoldneve v delavnici, jaz bi se pogovarjala še o čem drugem kot o službi, on vsak dan pripoveduje eno in isto – vsi v službi so ….. samo on je ok in še in še bi lahko naštevala. Včasih se vprašam, kako sva sploh padla skupaj. Zelo je navezan name in mi vsak dan izkazuje svojo naklonjenost. Vse svoje občutke sem mu večkrat zaupala, mu povedala kaj čutim, kaj me moti in kaj si želim. Kadar začnem temo o odnosih ali financah imam občutek, da imam samogovore. Ravno zaradi vsega tega, pa se jaz sama počutim vedno bolj utesnjeno v odnosu. Karakterno sem bolj individualist, ne potrebujem vedno bližine nekoga, lahko sem sama s sabo, v tišini, s knjigo v roki. Nasprotno pa mož, kadar ni v delavnici, vedno išče mojo bližino. Veliko se me dotika (kar me moti in to tudi ve), spat gre vedno takrat kadar grem sama in podobno. Včasih se počutim ujeto v odnosu in ne vem več kaj čutim do njega. Marsikdo bi rekel: kaj bi pa sploh rada, imaš moža, ki dela, ne pije, ne kadi in je vedno doma. Mene pa to vedno bolj ubija in ne vem več kako naprej.
Se opravičujem za dolžino in pravopisne napake.
Spoštovana gospa LIPA!
Vaše pismo je polno zadušene jeze, nemoči in osamljenosti. Kako hudo je, ko zunanja podoba družine ne odraža dejanskih občutij, ki jih v odnosu, v družini doživljate. Čutiti je eno veliko breme, pomanjkanje energije, ki se skriva za racionalnem opravičevanju in prikazovanju družine kot »urejene«.
Koliko osamljenosti v odnosu čutite, ga. Lipa? In ste možu zaupali, mu povedali kako se počutite, tako v primeru financ kot v vaših pričakovanjih o samem odnosu, pa ste naleteli na gluha ušesa. Tiho je poslušal vaš samogovor (kot ste se izrazili) in potem se ni nič spremenilo. In vi se počutite že kar zahtevni in grobi ko vztrajate in govorite o stvareh, ki vam niso OK? In že preden se situacija zgodi (pride čas plačevanja položnic), že čutite stisko, ste nejevoljni, napeti, in veste kaj vas čaka. V zameno dobite naklonjenost moža, ki je izražena z nežnostjo, dotiki, ki so vam odveč?
Koliko lahko slišite osamljeno punčko v vas, ki bi želela, da bi jo nekdo slišal, ji odvzel vso preveliko odgovornost ter spoštoval njene osebne meje? Kako tvegano bi bilo za vas, da bi enostavno ne prevzeli vse odgovornosti, ki ste si jo naložili (odgovornost za celotno družino)? Kajti za vse kar se trudite – koliko ste utrujeni od vsega za kar skrbite? – ne dobite potrditve. Situacija se ne spremeni, dolgovi ostajajo, mož vas ne sliši, in vaše telo vam vedno bolj jasno daje vedeti, da se v odnosu z možem več ne more sprostiti in prepustiti. Ostaja tista teža, jeza in nemoč hkrati, občutek dolžnosti in slabe vesti. Koliko časa lahko še vzdržite v tem odnosu brez da bi zahtevali nekaj tudi zase?
Kajti kakor koli se trudite v odnos lahko prispevate zgolj 50%. Ostali del je prispevek vašega moža. In če se ne potrudi v celoti, ta del njegove vključenosti v odnosu manjka.
Vaš mož se lahko sam odloči, da bo finančno vlagal v omenjeni projekt, ampak pod pogojem, da družina zato ne bo prikrajšana. Koliko se tudi vaš mož v odnosu počuti samega in je edina vez z vami nežnost, ki vam jo izkazuje. Želi, da bi vam bilo v prihodnosti boljše (finančno), medtem pa vam preskrbljenost v sedanjosti ostaja na trhlih tleh. In vaša podpora v investiciji ne pomeni tiho sprejemanje, temveč vaša skupna odločitev, pri kateri pa se zdi, da vi niste bili povsem vključeni? V tem primeru ne gre za žepnino, ki jo mladostnik lahko porabi sam, kajti starši bodo poskrbeli za vse ostalo. Gre za preskrbljenost družine, za katero finančno in čustveno skrbite tako vi kot vaš mož.
Občutek je, kot da tako vi kot vaš mož opravljate vsakodnevne dolžnosti, medtem ko Vašega skupnega časa, vaših skupnih hrepenenj sploh ni? Kje je živost, kje je kreativnost in kje je veselje, v katerem ste vključeni kot družina, ali vi kot mož in žena? Kot da ste tako vi kot vaš mož že močno utrdili bregove vašega čustvenega sveta v katerega pa drug drugega ne pustite. To razdaljo skušate zmanjšati s telesno ljubeznijo, z besedami, ki pa prazne izzvenijo v skupnih prostorih.
Gospa Lipa, kje ste se naučili, da ste sami za vse in da morate poskrbeti najprej za druge, šele potem zase? Ste tudi v svoji primarni družini bili preveč odgovorni in pomagali staršem tudi takrat, ko bi morali oni pomagati vam, vas slišati? Saj vaša vrednost ni pogojena s tem kar naredite, za kaj in za koga vse poskrbite.
Zaslužite s biti ljubljeni tudi takrat, ko najprej poskrbite zase! Ko boste to začutili, se pomirili z dejstvom, da vam ljubezen in slišanost pripadata in da ju lahko v odnosu dobite, potem boste do moža pristopili drugače. Vaš odnos se bo tako primoran spremeniti.
Če boste potrebovali pomoč, se z možem (lahko tudi sami) obrnite po strokovno pomoč k zakonskemu družinskemu terapevtu. Srečno!
Zahvaljujem se vam za vaš odgovor. Kako dobro me vidite. Odločila sem se, da si bom poiskala strokovno pomoč. Možu sem že pred časom predlaga terapijo, pa jo zaenkrat odklanja. Da moram najprej poskbeti za vse ostale in šele na to zase, sem se verjetno naučila v svoji primarni družini. Tudi moja mami namreč pri hiši skrbi in je vedno skrbela, za vse. Imam močan občutek odgovornosti do vseh, ki me obkrožajo in to je verjetno moj največji problem. Očitno mislim, da bo nekaj strašno narobe, če sama ne bom poskrbela za vse. Kadar koli počnem nekaj zase imam namreč konstatno slabo vest. Poskusila bom delati na sebi in upam, da mi bo z zunanjo pomočjo uspelo premagati zakoreninjene vzorce. Potem bomo videli kam me bo zanesla moja pot.
Očitno sem rabila “zunanji vidik” in neolepšano resnico.
Lepo pozdravljeni,
Lipa: daj položnice na mizo 50% vsak položi, prištej stroške hrane, čistil, vzdrževanja avtomobila če imata skupnega, ne pozabi dat nekaj EUR za počitnice na stran ali za neko dejavnost, ki vama je skupna, kot tudi da potrebuje nove nogavice na primer 1x na leto……
…in kar mu ostane denarja, naj si ga tudi zakuri če mu prija.
