moj bivši partner
Berem vaše teme.
Jaz sem pred nekaj meseci končala krajšo zvezo z momovcem. On se te svoje motnje zaveda in je veliko svojih dejanj upravičeval s tem. Ker sem tudi sama “študirala” vaše prispevke tukaj gor, pa na sosednjem forumu, pa po netu, sem ga nekako razumela. Pač v smislu, da sem vedela, kako funkcionira. Vseeno ni šlo. Ko sem krvavo potrebovala njegovo pomoč v prometni nesreči, je blokiral in ga ni bilo. Pomagat mi je prišel bivši mož.
V meni je takrat nekaj umrlo. Vse te njegove finte, motnje, obsesije, kompulzivne motnje, samopoškdovanje, izbruhi, iskanje zunanjega sovražnika … vse to sem nekako prenesla in sodelovala. Ko berem vaše odgovore, vidim, da nisem edina, ki sem se ufurala v njegov moteni svet. Ampak ko me je tako pustil na cedilu, je bilo pa preveč in sem se odločila, da je to konec.
Zdaj sem pa sesuta. Imam slabo vest, ker vem, da je “bogi”. Smili se mi. Po svoje ga tudi pogrešam – tiste dobre aspekte, seveda, tega, da sem vsakič, ko sva se videla, na trnih čakala, kaj bo danes spet narobe, niti ne pogrešam 🙂 Tudi tega ne, da nisem nikoli vedela, v kakšnem stanju bo, ko se bo oglasil na telefon. Pogrešam pa njegovo bližino, njegov objem, najine pogovore, načrtovanje prihodnosti, občutek pripadnosti (ki se je itak izkazal za lari fari).
Razumsko mi je vse jasno in moja zgodba je precej podobna vašim, ni nekih velikih odstopanj. Sem pa še vedno na stopnji, ko bi kateri najraje odgovorila, da bivšega moža/partnerja sploh ne razume in ga očitno ni nikoli skušala razumeti, da je to motnja kot na primer sladkorna bolezen, da je tak človek bolnik in potrebuje pomoč … Po drugi strani pa bi ji tudi čestitala, da se je rešila.
Po začetnem olajšanju, ker mi ni več treba prežati na vsak prahec v zraku in neoporečno hrano in postlano posteljo, sem zdaj v fazi, ko bi ga kar vzela nazaj. Čeprav vem, da je to spet vrnitev v pekel. Nisem bila srečna, ker je bilo res toliko stvari, tako naporno, toliko problemov, toliko prilagajanja. Ampak vest me gloda, ni dobro, da je sam, najraje bi ga kar objela in tolažila.
Moram to pustiti tu gor, ker ne morem tega nikomur povedati, ker se jim tudi sanja ne, kako je to. Vsem je žal, ker je zveza končana, ker se jim je zdel v redu tip. Malček kompliciran sicer in samosvoj, ampak v redu.
In tudi zdaj, ko to pišem, mi vmes hkrati pade na pamet: pa ti si nora, spomni se, kaj vse si morala prenašat in kake fore je imel.
Draga momovka, super, da si se nam pridružila, cenimo vsako mnenje in večina je tako ali tako premlevala iste stvari kot ti…
Moje izkušnje so take, da momsterji ali ne priznajo, ad je kaj z njimi narobe ( nikoli in in nikdar niso ničesar krivi, za vse je kriva okolica) in v redkih primerih celo priznajo, da je nekaj z njimi narobe vendar po mojih izkušnjah zgolj zato, ker odkrijejo, da lahk tako še bolj učinkovito mainpulirajo z okolico ( nikoli in nikdar ničesar kriv, za vse je kriva ta strašna bolezen). Res je, da imajo težave, res je da se z nekaterimi stvarmi težko spoprijemajo, vendar se lahko. Večina pa svoje probleme zgolj uporabi za to, da druge prisili, da se z njimi ukvarjajo ali da dobijo od njih energijo, resnično pomoč ali resnične rešitve pa praviloma povsem odklanjajo.
To je praviloma tako, kot če bi imel sladkorno in bi ves čas trpel zaradi tega, vendar bi obnem odklanjal zdravila in zahteval od drugih, da sedaj upoštevajo tvoje slabo počutje in kolapse, ker si pač sladkorni bolnik. Težava je v tem da pri mom ni tako, kot će bi imel sladkorno, saj vpliva zelo škodljivo tudi na okolico in medsebojne odnose. Bi na primer, na primer kužka , ki bi ga imela in bi ga imela strašno rada še vedno crkljala in božala in ga pustila blizu sebe, če bi imel steklino? Ne, ker bi morala zaščitit sebe.
IN tako nekako je pri momovcih, če jim ne postavimo striktne meje, poškodujejo tudi nas, Tako ali drugače. Z mejami pa imajo strašno velike težave in poskušao vse, da bi jih podrli ( še najbolj pa z vzbujanjem občutka krivde, vzbujanjem občutka dolžnosti , pa tudi z direktnimi ali neposredimi napadi, da nas je strah)
Vsi smo šli ( in mnogi so še globoko notri ) v tistem – pa saj je tako uboooogi, pa nihče razen jaz ga ne razume ( to je ena izmed prvih stvari, ki nam jih ponavadi govorijo in mi to vsaj na začetku tako radi poslušamo), pa on je lahko tako super ( kadar kaj hočejo in kadar pletejo mreže so izjemni v igri katerekoli vloge). Težava pa ponavadi nastane takrat, ko jim mi več ne nudimo točno tistega, kar hočejo in potrebujejo ( večinoma popolno pozornost, podrejanje, da se vse vrti okoli njih, da …) in še huje se jim zdi, če slučajno ( bog ne daj) kaj potrebujemo mi. MOje izkušnje so, da nas bodo podprli le v primeru, če bi v drugem primeru kaj izgubili, drugače pa bodo hitro odmeglili v noč ni se vrnili šele takrat, ko je že vse mimo. Do sedaj še nisem srečala nikogar, kjer bi bilo drugače.
Tudi vsi smo imeli te očbutke pogrešanje in večinoma iz dveh razlogov:
1. Ker imajo težave z ideniteto na začetku povsem prilagodijo svojo podobo tistemu, s katerim stopajo v zvezo in postanejo “idealni” in pogosto v to vlogo celo sami verjamejo. Če nekdo stane to kar je, ni na začetku ( niti kasneje) nikoli tako idealen, ker takih idealov ni.
2. Ker se ujamemo v svojo iluzijo, ki smo jo na zečtku spletli v bistvu pogešamo to svojo iluzijo, kot pa resničnega človeka. Vendar vse dokler dejstva ( kaj počne) ne prevladajo čustva ali njegovih besed, kaj naj bi počel to zelo težko uvidiš in še naprej hrepeniš po neuresničljivem.
Je pa to dolg proces in je zelo dobro, da imaš ob sebi ljudi, ki jih lahko zupaš in ki ti vsake toliko časa razkadji meglo ( FOG – fear, obligation, guilt – strah, dolžnost, krivda) s katero nam ( in sami sebi ) meglimo presojo.
GittaAna
Draga momovka,
kar si napisala vse drži in mnogi smo v fazi, kot jo opisuješ, mislili skoraj identično kot ti. Mnogi smo partnerju dali tudi “drugo šanso” (nekateri še tretjo in četrto) iz razloga, ker smo imeli to osebo radi, ker smo zvedeli za mom in, ker se nam je revež zaradi tega tako zelo smilil, saj je vendar bolan in mu je treba pomagati. Z mislijo, da bomo vse prenesli, ker zdaj vemo kakšni so znaki pa kako je potrebno reagirati bomo skupaj premagali to težavo. Ker bomo z njim sočustvovali in mu nudili pomoč v teh težkih trenutkih, da se bo izkopal iz bolezni bomo na koncu poplačani z “zdravo” zvezo.
Žal ne poznam nikogar, ki bi mu to uspelo.
Bistvo je, ko momovec začuti, da drugemu ni vseeno zanj se zave, da ima možnost, da bo dobil še “eno šanso”. Zato vse svoje sile vloži v to, da se ponovno prikaže kot najbolj idealna osebnost. In s svojim delovanjem, ki pa je v takih obdobjih le maska, ga mi resnično vidimo kot idealno osebnost. On pa nas v bistvu sploh ne smatra kot partnerja temveč kot neke vrste tekmeca v igri za “zmago”. Verjetno mi ni potrebno napisati, kdo mora po njegovem zmagati v tej igri.
Vrnitev nazaj v zvezo zanj že pomeni prvo zmago, saj je s tem dobil potrditev da ima moč in se mu nihče ne more upreti. Če mu v tem trenutku začnete postavljati meje, vas dojema kot nekako neodvisnega in zanj nevarnega, zato tudi v začetku deluje kot ljubeč, sočuten…Ker se zaveda, da je na preizkušnji, prilagodi svoje obnašanje in se obnaša tako, da bo to preizkušnjo prestal. In jo seveda tudi prestane, saj se v tem času partner v zvezi spet malo sprosti in nekako “podleže”. Nato pa nastopi nova faza, saj je mom zdaj “zmagal” že drugič. Dojel je, da je partner šibek, saj je spet popustil in se mu prilagaja. Ker pa momovec sovraži šibkost drugega (nenazadnje je šibek sam), njegova maska pade in začne se faza razvrednotenja. V tej fazi pa spet pride do enakih ali pa še hujših zapletov. Poleg tega še ni pozabil, da smo ga enkrat že zapustili (ali pa le grozili s tem, da ga bomo) torej smo enkrat že bili njegov sovražnik, ki ga je nujno (ponovno) treba premagati. Nastopi poniževanje šibkega, čustveno nasilje……vse z namenom obdržati in povečati to pridobljeno moč nad partnerjem.
Želela bi ti povedati še tole. Polagam ti na srce, ne delaj si utvar, da je sam in ubogi medtem, ko te ni zraven oziroma nisi z njim. V kolikor ima znake MOM/NOM je dobro, da se zavedaš, da ni sam. Tako, kot zna poskrbeti zato, da dobi kar želi, zna poskrbeti tudi, da ga nekdo tolaži in objema (lahko je to druga oseba ali pa kakšna druga odvisnost). Žalostno toda resnično.
Verjamem pa, da ti manjka njegova pozornost, občutek, da si nekomu potrebna, občutek, da je on s teboj in adrenalin, ki je ves čas prisoten ob takšni osebi. Trenutno gre za nek odtegnitveni sindrom tako kot pri drogah, kjer veš, da ni dobro pa ne moreš, da je spet ne bi vzel.
” Ko sem krvavo potrebovala njegovo pomoč v prometni nesreči, je blokiral in ga ni bilo”.
Seveda je blokiral in ga ni bilo, saj je v resnici šibek in ti ne more pomagati. Zavedaj se, da ga nikoli ne bo, kadar boš ti šibka. Kako naj šibek pomaga šibkemu. On tebe takšne ne potrebuje, saj takrat nima nič od tebe saj se mu ne moreš posvečat in se ne vrti svet le okrog njega. To pa zanj pomeni, da se najprej sestavi sama, nato pa boš zanj spet dobra. Samo ne sestavi se preveč, da boš preveč močna, ker potem zanj spet nisi dobra, ker misliš s svojo glavo.
Ti je pa nesrečni dogodek omogočil, da si se distancirala od njega. Zato pa pravijo, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Življenje ti je dalo idealno priložnost in očitni temelj za spremembo. Ta temelj ni zavit v meglo, kot vsi prejšnji mali temeljčki.
Bodi močna in sama sebi ne dovoli, da se igra ponovno začne. Kot rečeno zgoraj, si v njej le tekmec, ki ga je potrebno premagati. Zanj je vseeno ali na kratki ali pa na dolgi rok.
Kar ne dojemam, da me lahko tako dobro prečitate in da so te zgodbe res tako enake. Ker v jedru so res do pičice enake. In po mojem res lahko razume samo nekdo, ki je to spoznal iz prve roke, ker se neukemu sliši kot izmišljotina.
Ko zdaj razmišljam nazaj, se je res cela zveza vrtela okoli njega, njegovih problemov, njegovih hobijev, njegovega razmišljanja … Enkrat sem mu recimo hotela povedati za neki dogodek, nič posebnega, in vem, da dva tedna sploh nisem prišla do priložnosti, tako da je potem celo izpadlo, da nekaj prikrivam. Ampak enostavno ni niti toliko sape zajel, da bi jaz lahko začela govoriti o sebi oz. o tem dogodku.
Sem vesela, da sem se izpovedala tukaj, ker sem tole mlela in mlela pri sebi in sem bila res vsak dan bolj šibka, da se vrnem.
Mogoče še to – takrat po nesreči se mi je potem oglasil šele čez en teden. Ja, res mu že po telefonu, med tistim prvim klicem takoj po dezastru, absolutno ni bilo niti do najmanjšega vmešavanja, iz glasu sem mu slišala, kako odveč so mu moje besede in prošnja za pomoč. Kasneje je rekel, da je enostavno blokiral, da ni vedel, kaj naj naredi, da ga je šokiralo, da pač še nikoli ni bil v taki situaciji, da itak ne bi nič mogel storiti in bla bla bla.
Bolezen gor ali dol, tudi pri hudi bolezni ima človek več možnosti, kako se bo spopadal z njo. Punce, imate vse prav in vse drži.
Grem stavit, da če bi se ponovila enaka situacija (bog ne daj), bi ga ponovno odneslo. Je pa brihten fant in bi poleg tega, kar ti je napletel prvič (besede, ki jih je izrekel so se mu zdele najbolj primerne ZA TEBE, da mu boš verjela) verjetno zdaj napletel kaj drugega, saj bi se zavedal, da dvakrat ne more reči isto. Vsekakor pa bi bile besede oblikovane tako, da bi se tudi tebi zdel to primeren in opravičljiv razlog za njegovo odsotnost.
Poskušaj se postaviti v njegovo kožo in poskušaj predvideti, kako bi se odzval on, če bi mu ti storila enako. Mislim, da te ne bi pogledal nikoli več v življenju, ker si ga pustila na cedilu, ko te je potreboval.
Ja, res so mojstri besed, ko je potrebno “megliti”.
Pa še retorično vprašanje. Kateri človek z “zdravim podstrešjem” se v takšni situaciji odmakne od “ljubljenega” človeka in mu nato pove, da je blokiral, ni vedel kaj naj naredi, ga je šokiralo, ni še bil v taki situaciji in itak ne bi mogel nič storiti… Halo????? “Zdravi” ljudje v takšnih situacijah pomagajo nepoznanim ljudem, kaj šele svojcem oziroma partnerjem.
Vsakič, ko te bo prijelo, da se vrneš oziroma ga vzameš nazaj, se spomni na to in vse ostale nebuloze. To naj te drži na distanci. Distanca ti bo pomagala, da boš ohranila svojo suverenost in prepoznavala njegov slog delovanja. Tvoje zdravljenje glede te opojne substance (njega) ne bo šlo hitro, bo pa vsak dan šlo na bolje. Vredno je in neprecenljivo. Verjemi.
Če potrebuješ še kakšno besedno vzpodbudo, le povej. Pomagali ti bomo, kolikor bo v naših močeh.
Začel je stopnjevati pritisk. Klici, sporočila, pisma, jok …
Slaba vest me nažira. Ima veliko zdravstvenih težav in ko sva se pred par tedni videla, je bilo očitno, da mu gre spet slabše. Ponavlja svoje opravičilo, zakaj mi ni stal ob strani, in da mi naslednjič bo, naj mu dam še eno priložnost, da se izkaže, da ne smem dovoliti, da zdaj ta strah in nezaupanje krojita najino (skupno) usodo. Čutim se dolžna, da ga poslušam in se pogovarjam z njim. Pa hkrati vem, da že išče tolažbo pri drugih ženskah (ah, kako neznatna je ta Slovenija, res, dejansko ne moreš niti prdniti, ne da bi za to takoj izvedeli ljudje sto kilometrov proč od tvojega bivališča). Tega, da vem, mu ne bom povedala, ker točno vem, kakšno pojasnilo mi bo ponudil. Je pač inteligenten in zna vse obrniti v svoj prid.
A vseeno … ni mi lahko in včasih se mi zdi, da bi bilo najlaže kar popustiti in se delati, kot da ni bilo nič. Prav opomniti se moram, kakšen pritisk sem čutila ves čas in vse te njegove fore, obsesije, fiksacije, kompliciranost, zahtevnost, vehementnost …
Ne upam ga odrezati, ker je sposoben marsičesa.
Mogoče bi bilo pa najmanj boleče, če se ga znebiš na “fin način”?
Kaj pa če bi recimo ti spet “zbolela”? Ko te kliče, mu vsakič začni jamrat, pa stokat, pa kako si uboga….
… in glej rezultat.[/quote]
Trenutno se trudi dokazati, da bi zame naredil vse in mi pomagal. Se bojim, da mi bo hotel prit čajčke kuhat :).
Ko sem mu rekla, da še nisem čisto okej od nesreče in da imam občutek, da sem rahlo depresivna, je to hitro izkoristil za svoj mlin, češ, da v takem stanju potem tako ali tako ne morem sprejemati odločitev glede naju in da moram počakati, da bom spet okej.
Niso to neumni ljudje.
“Neumni” smo mi, ki nasedamo in imamo slabo vest, ker se bojujemo zase. Tako kot jaz. Vem, da sem neumna, zavedam se, kaj se dogaja, ker točno to, kar so napisale predhodnice, pa tudi forumašice v drugih temah, še kako drži – imajo enake vzorce, predvidljivi so in vse. Vse je res in vse jim verjamem, zavestno vem, da sem se prav odločila. Ampak kot čustveno povprečen človek ne morem kar poteptat vsega, vreči čez ramo in se delati, da ni nič.
Heheh…tole bo zanesljivo delovalo ( preverjeno). Ne reci, da si samo depresivna, jamraj in stokaj, da bo joj, če ti ponudi čajčke kuhat, seveda sprejmi, potem pa ga prosi, če bi ti lahko morda še pomil posodo, ker se ti ne moreš niti premikati od hudega, pa če bi še v trgovino skočil, pa….stokaj in jamraj in če ti reče, da takšna pa res ne moreš sprejemati odločitev, reci seveda, morda je res bolje, da se prepustiš njegovi pomoči, da sedaj ga res potrebuješ in dodaj še nekaj opravil…
Najprej po celo pomival, hodil v trgovino….vse kar boš rekla…ker ve, da mora dokazati, da je ok. Ko bo dojel, da ne gre zgolj za dan, dva, da ga potrebuješ mesec ali več se bo zgodba ponovila in bo kaj hitro odnesel pete.
Sama sem imela težave z nekom, ki se mi je na začetku smilil, ker je bil tako supre človek, pa toooliko nesreče v življenju. Res jo je imel, samo potem sem odkrila, da je večino te “nesreče” odgovoren sam ( se slej ko prej skrega z vsakim, ima nerealna pričakovanja- hudo visoko mnenje o sebi in obnenem povsem nezanesljiv…) Ko je videl, da odhajam je hotel postati celo nasilen in se delal da se mu meša ( pa sem se začela delati noro tudi jaz) je začel jamrati, kako bo brez mene umrl, kako mu je hudo ( pa sem začela jamrati še jaz…) v glavnem, ko je videl, da je preveč dela z menoj je imel kar naenkrat hudo nujne opravke in kmalu novo žrtev.
GittaAna
Pozdravljena momovka,
ne nikar si ne dovoli, da te ponovno potegne v svoje mreže. Neštetokrat slišano, videno, doživeto in preživeto.
Raje se podaj v prvo knjižnico in si sposodi knjigo avtorja R. M. Koidl PRASCI (Zakaj vedno znova naletim na napačnega). Ne, ni je napisala kaka zaprisežena feministka, zagrenjena babnica ali zmanipuliranka, ampak MOŠKI.
Zelo zanimivo branje, napisano v rahlo humornem tonu, ki podaja veliko resnic. Še posebej pozorno in poglobljeno si preberi poglavji Serijski storilec in Psihopat.
Lepo pazi nase in se smehljaj v brk vsem poskusom “ponovnega oživljanja veeelikee ljubezni.
Ja, ni slaba ideja, tole z jamranjem in “boleznijo”.
Moj bivši je bil vedno prestrašen, če sem kaj zbolela. Saj ni bilo nikoli nič hujšega, sem kar zdrava. Tu pa tam kaka viroza, pa že to mu je bilo preveč. Težko me je gledal, če sem obležala v postelji.
Ko pa sva prišla v zrelejša leta, ga je postajalo strah moje menopavze. Še zdaj se mi niti ne nakazuje, on pa me je že pred leti opozarjal, da naj pazim na svoje zdravje, ker on pa zame že ne bo skrbel na stara leta. Pa da naj pazim, da ne bom postala (še bolj) tečna, ko se bo začela mena.
Heh, zdaj lahko brez slabe vesti odležim gripe in prehlade, menopavze se mi pa ni treba bati, ker se bom lahko v miru sama spoprijela z njo, ko bo prišla, in mi ne bo noben težil.
Res, ti kar pojamraj, pa boš imela mir pred njim.
In pomisli, da v času, ko je človek res bolan in potreben pomoči, tile momovci ne samo odpovejo pri pomoči in se nanje ne moreš zanesti, pač pa te s svojim teženjem tudi ovirajo pri tem, da bi ozdravel.
Reši se ga!
Momovka, GittaAna, Čvrsto na nogah . . .
Ob prebiranju sem se globoko zamislila, podoživljala kar ste napisale, se celo nasmejala, globoko zadihala, se strinjala, razumela, sočustvovala, našla oporo in potrditev in res, splača se priti sem gor in prebrati kar pišete, podelite, svetujeta, podpirate druga drugo (no tudi kakšen moški se znajde tu) in ste si v oporo. Vsa čast.
Kako neverjetno podobni so si ti ljudje; MOm-i. Mogoče so večja ali manjša odstopanja, toda bistvo je isto, osnova je ista; izkoristiti druge, da se vrtijo okoli tebe, a pobegniti, ko partner potrebuje njih. Skoraj lahko rečem, da so kot več ali manj pristne fotokopije. Vsi v osnovi zagledani vase. Ko pa bi bilo potrebno upoštevati mnenje, ali izkazovati iskreno pomoči ali ljubezen, se razblinijo, kot milni mehurček.
Užitek je prebirati vas in najti odgovore in oporo za prave odločitve od tistih, ki ne govorijo kar v tri dni ampak zaradi in skozi lastne izkušnje in spoznanja. Zato tebi momovka tudi jaz svetujem, saj te popolnoma razumem, da narediš tako “modro”, kot so ti svetovale izkušene sotrpinke, ki so se rešile iz takšnih odnosov.
Popolnoma verjamem v to kar je napisala GittaAna: “2. Ker se ujamemo v svojo iluzijo, ki smo jo na zečtku spletli v bistvu pogešamo to svojo iluzijo, kot pa resničnega človeka. Vendar vse dokler dejstva (kaj počne) ne prevladajo čustva ali njegovih besed, kaj naj bi počel to zelo težko uvidiš in še naprej hrepeniš po neuresničljivem.”
To je čisto res.
Super ste in terapevtke s prakso.
Bom poskušala malo “prevesti”, kakor tole razumem;
za seboj imata določeno zgodovino. Tudi v zdravih zvezah se motimo in potem poskušamo popraviti napake (no, načeloma ne tako kapitalnih) in nekako partnerju dokazati, da nam ni vseeno. Vajine zgodovine ne more zbrisati, čeprav bi najraje jo in se delal, kot da se ni nič zgodilo. V bistvu mu gre na živce, ker tega ne pometeta pod preprogo. Ker ve, da je naredil kapitalno napako in, ker te pozna in ve, da te to kar je naredil močno moti, zdaj poskuša na vse načine, da bi te pridobil nazaj.
Problem pa je tale. Začela se je prva faza igre. Trenutno mu predstavljaš izziv. Kot rečeno, ne zanimajo ga tisti, ki so šibkejši. Če so šibkejši, jih še bolj razvrednoti in jim da vedeti, kaj si misli o njih. Zato bo zdaj napel vse svoje sile, da bo dosegel svoj cilj in “zmagal”. Le tako bo napolnil svojo praznino in dosegel moč, ki mu bo dala občutek vsemogočnosti in pomembnosti.
Prvič. Njegove zdravstvene težave so lahko posledica njegove trenutne nemoči in ihte, ki se mu poraja ob tem, ko si ni na jasnem ali mu bo uspelo tebe pridobiti nazaj ali ne. V bistvu ga je strah, da mu tokrat morda ne bo uspelo. Pa ne zato, ker bo izgubil “ljubljeno” osebo pač pa zato, ker bo izgubil svojo moč manipuliranja.
Drugič:. moje izkušnje so take, ko ni šlo zlepa je zaigral na karte bolezni, da bi se mi zasmilil. Ko sem hladnokrvno rekla, naj gre k zdravniku, je našel sto in en izgovor zakaj ne bo šel oziroma je bolezen kar izpuhtela.
V bistvu je že dosegel kanček napredka… nažira te slaba vest. Torej občutek krivde (črka G /guilt- krivda/ iz besede FOG /megla/)
Ponavljal ga bo kot lajno.
Vprašaj se kaj vendar misli s tem…”naslednjič”? Verjetno ne misli v isti situaciji, ker vsi upamo, da do iste situacije ne bo prišlo nikoli več. Verjemi pa, da ko bo situacija drugačna in ga boš potrebovala, da ti stoji ob strani, bo našel izgovor in ti razložil, da ni mogel..bla…bla, da pa ta situacija ni bila enaka ampak drugačna.
Da sta si “usojena” skoraj vsi omenijo, ker je tako zelo prikladno za “meglenje” in, ker mi pademo na te fore. Če bi ga resnično skrbelo za vajino usodo, potem bi ti takrat stal ob strani predvsem pa bi bilo v vezi obojestransko spoštovanje, ki je pogoj za ljubezen. Njega v tem trenutku bolj skrbi za njegovo usodo (njegova zmaga ali njegov poraz).
Spet je dosegel kanček napredka… čutiš se dolžna. Torej občutek dolžnosti (črka O /guilt- obveznost/ dolžnost iz besede FOG /megla/)
Ne gre za tolažbo, gre za njegov občutek vrednosti in pomembnosti ter iskanja “hrane” za njegovo preživetje. Prepričana sem, da se njim ne potoži, kako zelo ga skrbi, ker je naredil strašno napako in te pustil na cedilu ter se zdaj trudi, da boš ti spregledala, kako sta si vidva usojena.
Pri drugih ženskah “megli” na novo…vse za pridobitev občutka oboževanosti. He…he… čudno, da ga pri tem nič ne skrbi vajina usoda.
Vem, da ti ni lahko, zato sem tole tudi tako razčlenjeno napisala, da ti poskušam pokazati še drugi zorni kot te igre.
Spet je dosegel kanček napredka… ne upaš ga odrezati. Torej občutek strahu (črka F /strah pred nečim- bojazen/ iz besede FOG /megla/)
Naj te ne bo strah. Dokler pri tebi čuti strah, se od tebe ne bo odlepil nikakor. To je njegova taktika, ki tebe razžira, njega pa povzdiguje.
Sama sem imela v času razhajanja kar nekajkrat “njegove” znake na mojem avtomobilu pa to je bilo še najmanj. Bile so tudi grožnje… Ampak, ko na to sploh ne reagiraš ampak v bistvu resnično ignoriraš, se hitro neha, saj mu ne daš “hrane” in vidi, da to ne “pali” in počasi neha.
Če mu pa slučajno zagroziš nazaj z nečim, kjer je šibek, in pri tem začuti kako resno misliš, se pa takile prestrašeni revčki, precej hitro nehajo “trudit” na njihove načine (FOG) za svoje “ljubljene” osebe.
Glede na predlog zgoraj, ki so ti ga dali pa; ja to bo preverjeno vžgalo. Če se boš odločila za to, bi te opozorila le, da se imaš pod popolno čustveno kontrolo, saj boš sicer nehote kmalu “spet notri”, zmedena, prizadeta in bo odhod ven spet popolnoma na začetku. Vse bo šlo kot radi rečemo “jovo na novo”.
Glavo pokonci, manjka ti samo še trdna odločnost. Saj bo šlo. Ko boš dosegla to, si na konju.
V bistvu je prav srhljivo, kako je vse res in kako sem “predvidljiva” :).
Hvala ti za tole izčrpno analizo, res rabim ne samo takšna zagotovila in uvid, ampak tudi kako malo bolj ostro besedo, da ne bom zapadla lastni šibkosti.
Vsak dan si rečem, kako lepo je živeti brez nenehnega pritiska, kaj bo spet narobe, v kaj se bo spet vtaknil, katera travma bo ta teden na vrsti, katera bolezen bo na tapeti … Ne smem in nočem razmišljat o tistem, kar je bilo pa v najini zvezi okej.
momovka, se zelo strinjam z analizo, ki jo je napisala “čvrsto na nogah”. Sama sem bila v večletnem “partnerskem” odnosu z narcisom ne z MOMom, ampak je bila zadeva, kar se stanja ob strani tiče, zelo podobna.
Vedno se je umaknil takoj, ko sem za hip postala šibka (in posledično povsem nezanimiva), takrat ko sem ga najbolj potrebovala, je preprosto izginil (oz. pozornost posvetil drugi žrtvi, to vem sedaj).
Seveda pa so vedno sledila opravičila in jok in stok o tem, kako ni vedel, kaj naj in kako ga moram razumeti in kako bo naslednjič drugače – v vseh letih ni bilo niti enkrat drugače, verjemi. Ker MOM preprosto nima kapacitete za sočustvovanje.
Tudi jaz sem popustila, stoinstokrat, zaradi usmiljenja in slabe vesti in vsega, kar vsa imela, in zaradi tega, ker sem ga imela zares rada. A misliš, da je to kam vodilo?
Prav nikamor, izčrpala sem se do konca in ko sem kolapsirala, je bil on že na varnem in toplem v postelji druge ženske.
Priložnost imaš, da pobegneš iz zanke, v kateri te ima, teci in ne oziraj se nazaj!
Moja izkušnja z narcisom, s katerim sva si bila “usojena” in imela “nekaj posebnega”..in ki je odnesel pete takoj, ko sem se do konca ižrpala in prišel vsakič nazaj, ko sem bila spet na konju…..je bila, da ko sem odkrila, da je to kar mi počne bolno, nekaj časa še vedno hrepenela po tistem lepem, posebnem, čudovitem…..in na koncu ugotivila, da je bilo to lepo, čudovito, posebno v meni in da sem to projecirala tudi nanj, on pa je zajahal ta val ( da je prišel do svoje “hrane”) in ko je minilo nekaj časa, sem videla, da hrepenim po svojih iluzijah, ne po realnem človeku in odnosu.
Kaj pa je bilo lepega pri vaju ( poleg morda odličnega seksa, ki je pogost spremljevalec čustveno napetih situacij)?
Te je objel in potolažil, ko si to potrebovala?
Ti je pomagal, ko si potrebovala?
Si je vzel čas zate, tudi takrat, ko si si želela ti ali zgolj takrat, ko je imel čas in voljo on?
Sta skupaj že kaj ustvarila?
…itd-
Sama pri sebi našteje zgolj dejstva ( očiščena čustvenih presoj) in potem lahko vidiš ali je bilo res kaj na tem lepem med vama ali pa si lepe trenutke ustvarjala ti s svojo skrbjo, podporo, ljubeznijo, odpuščanjem…itd. Nič ni narobe s tem, le da mora to iti v obe smeri, drugače je odnos nezdrav. Narcisi ( ali mejni, ali antisocialni…) pa ne poznajo dvojine. Pri njih obstaja samo ednina ( jaz) in množina ( vsi nepomembni ostali) Tudi če se v joku in stoku opravičujejo tega ne počnejo zato, ker so ti povzročili hudo, temveč ,ker je njim hudo ( ker jim grozi izguba odnosa, ker so izpadli bebci, ker…..)
GittaAna
PS: Čvrsto na nogah, izjemno dobro napisano in razloženo. Bolje, se skoraj ne da povedat :-)))
Jah, takole to vidim danes. Takrat, ko sem bila sama na tem pa sem gledala precej drugače.
Sem pa z vašo pomočjo dokončno spregledala. Takrat sem kar “požirala” zgodbe in vaše nasvete tukaj gor in tudi to mi je pomagalo, da sem se zvlekla ven.
Je pa res, da sem to, da moram stran vedela že sama. Pa sem takrat še kar sama pri sebi iskala neke izgovore da ne bi šla (ne vem sicer kakšne, kr ene..) pa tudi potrditve naj grem. Zato mi takrat kaj dosti niso pomagali nasveti kot na primer; teci stran, zakaj ga še prenašaš, zakaj še ne greš, zmešana si, da ga še gledaš…. Vse to sem nekako vedela sama…ampak?!.
Ker smo ljudje različni so pri nekaterih takšni nasveti dovolj, jaz pa sem rabila malo več razlage v zvezi s situacijo. Le tako sem prišla do določenih zaključkov, kaj se v resnici dogaja in pa zakaj sem to sploh prenašala. Zato poskušam svoje mnenje in pogled na te stvari malo bolj razložiti. Izhajam iz sebe in si mislim, da morda tudi kdo drug rabi več razlage. Zaradi tega so moji posti zmeraj precej dolgi (ha..ha..).
Si pa želim, da bi bilo čimveč žensk/moških, ki bi si lahko sproščeno rekli in se ob tem dobrohotno nasmehnili, kot si zdaj včasih rečem sama sebi: “Joj, kako prav so takrat imeli tisti, ki so mi rekli, da sem zmešana, da ga/jo še gledam 🙂 “
Pozdravljene sotrpinke, bolje rečeno SOJUNAKINJE.
Tudi jaz imam za sabo 30 let življenja z MOM-ovcem, čustvenega kaosa, že enega odhoda in prihoda nazaj. Res sem hvaležna, da sem našla ta forum in knjigo MOM za telebane, da sem lahko dojela in razumela, kaj se mi v resnici dogaja. Ne bom ponavljala vseh njihovih for, tiste, ki ste same to doživele, že veste kaj mislim. Ko mi je pred tremi meseci drugič počil film, sem ušla in takoj zahtevala razvezo.
Me pa zanima, če je imela katera tako slabo izkušnjo na sodišču, kot sem jo imela jaz: sodnica se je očitno postavila na njegovo stran, saj je znal pokazati svojo lepšo stran, na vsak način me je hotela prepričat, da postopek odložimo za 3 mesece, da se bo mož popravil (kljub dokazu o prevari) in da naj začneva mislit, kako bova skupaj na novo zaživela??!! Tako se je spravila name, da ne morem tega narest in vsega pustit po toliko letih skupnega življenja, da sem se čist čustveno sesula in jo je morala moja odvetnica 3x prosit, da naj prekine s to agonijo. Na koncu je komaj milostno razglasilo razvezo in ni pozabila še enkrat dodat, da naj začneva razmišljat o novem začetku…….KAJ TAKEGA PA ŠE NE!! Po pogovoru z odvetnico na koncu, mi je zagotovila, da je sodnica prekoračila vsa svoja pooblastila in mi svetovala, naj se pritožim na sam postopek. To bom tudi storila, ker sodnica nima nobene pravice oživljat mrtvega zakona, sploh ne v takem primeru, ko že vso energijo porabiš, da se iz njega rešiš in odneseš celo kožo.
Sicer tudi sedaj nimam miru, skoz joka in me prosi, v moji postelji pa že druga spi. Itak sem jaz kriva za razpad družine, kot slaba mati sem zapustila polnoletne otroke, tko da sploh ne zastopim, zakaj me hoče nazaj – kdo bi razumel to zmešnjavo??!!