Pozdravljeni.

Že nekaj let opažam problem, ki mi vedno bolj načenja samozavest in ne vem, kako takšno vedenje odpraviti … Prehajam v drugo polovico dvajsetih, dojemam se kot normalno samozavestno osebo, ki ima veliko samospoštovanja in je rada v družbi prijateljev ter družine. Nimam torej nikakršnih težav s samozavestjo nasplošno, se pa to naglo spremeni, ko sem v prisotnosti otrok. Ne vem, kako naj to razložim, da bo razumljivo, ker sem verjetno edina, ki ima tovrstni problem (vsaj slišala še nisem za koga s takšnim problemom, niti da bi kje brala o tem), a bom poskusila … Recimo, ko sem v družbi ljudi, četudi neznanih, sem dokaj odprta oseba, vedno najdem neko temo za pogovor, tudi najbolj mučne tišine pri meni ne najdejo prostora in se znajdem v vseh družbenih situacijah. Čim pa je zraven otrok, ki vrže pozornost name, bodisi ker se želi z mano igrati bodisi pogovarjati, izgubim dar govora ali izustim kaj povsem bedastega ter poskušam z odraslimi načeti neko odraslo temo, da se izognem interakciji z otrokom. Nasmehnem se ali starišu otroka kaj v hecu pokomentiram, potem pa mi enostavno zmanjka snovi za pogovor z otrokom. Nimam smisla oz. čuta za otroka, nekako ne najdem skupnega jezika z njimi. Ne vem na kakšen način naj govorim z njimi, niti pri malih otrocih, ki še ne govorijo, niti pri tistih starejših (3 leta ali več). Vse to sem začela opažati kakšnih 10 let nazaj, ko se je rodil sin mojega bratranca. Zdaj ima že tri otroke in z nobenim ne znam navezati stika, kar potem izpade precej nerodno in čudno, ko pridejo na obisk, pa nimam kaj početi z njimi. Eden (najstarejši – 10 let) me zdaj že na nek način ignorira, saj verjetno misli, da nimam niti najmanjšega interesa zanj, ker mu nikoli ne namenim vsaj nekaj besed, samo zdravo in se mu nasmehnem, mi vrne nasmeh in to je to. Tamlajša dva pa sta še bolj v svojem svetu, a tudi, ko skužita mojo prezenco, odreagirata podobno, češ v sorodu si smo, pa jim ne namenim nič pozornosti. Enostavno nelagodno se počutim v družbi otrok, pa naj so še tako pridni in prijetni za druženje.
Nekako z občudovanjem opazujem punce, ki so tudi po 10 let mlajše od mene, se pravi šele neke vrste odraščajoči otroci v srednji šoli, pa znajo z otroci bolj kot jaz, ki bi pri teh letih že lahko bila mama ali celo imela že nekaj let starega otroka.
Tudi teta sem že in tudi ta odnos ni nič bolj drugačen, kar me žalosti, saj nočem, da me lastna nečakinja ne bo niti prav dobro poznala, čeprav smo skupaj skoraj vsak dan, saj živimo zelo blizu ali pa grem na obisk k sestri. Tega svojega strahu pred otroci ne upam zaupati nikomur, ker bi si mislili, da imam kakšne psihične težave ali kaj podobnega. V bistvu sem pa vsem znana kot družabna oseba, stik navežem brez problema, potem pa pride do otrok, pa “zablokiram”, če se tako izrazim.
Ne znam se igrati z otrokom, očitno se dojemam preveč resno in se bojim, kako bom izpadla, ko bom z otrokom govorila s tistim drugačnim tonom … Kaj pa vem, enostavno nisem za te stvari, in ko pride do takih situacij, se jim poskušam izogniti na način, da odrasle zamotim z drugimi temami, otroku pa namenim samo kak nasmešek ali stisk rokice, tukaj se pa moja povezava z otrokom konča.

Začenjam se bati takih situacij, saj ima celotno moje sorodstvo in velik del družbe, že otroke ali pa to načrtujejo, jaz pa ne samo, da nimam želje po lastnem otroku (niti čez 10 let), tudi igrati se ne znam z njimi. Vem, da se sliši najbolj preprosta stvar na svetu, a če nekdo ni v moji koži, si zelo težko predstavlja, kakšen napor in nelagodje mi predstavlja otroka prisotnost.

Mi lahko svetujete, kako postopati v takih situacijah? Tudi, ko sem čisto sama z otrokom, kar se je do zdaj sicer zgodilo samo nekajkrat, pa še to za 10min največ (ker kdo pa bo otroka zaupal v varstvo nekomu, ki se sploh ne zna igrati z otrokom), nimam idej, kaj početi z njim, kako ga nagovoriti. Nekakšen sram občutim, pa ne vem zakaj je temu tako. Zaradi tega mi kopni samozavest tudi na drugih področjih, ker se počutim nesposobno in nezrelo, čeprav sem kot oseba odgovorna, bi rekla, da tudi zrela in predvsem samostojna.

Upam, da bom dobila kak odgovor in da mi bo le-ta v pomoč, kajti včasih si enostavno želim pobegniti nekam daleč vstran od ljudi, ki jih poznam, zato že nekaj časa dajem pol plače na stran, da bi se preselila v tujino in tam zaživela na novo. Toda potem bi mi ob obiskih družine bilo še bolj neprijetno, saj me nečakinja in otroci sorodnikov itak ne bi več niti poznali …

Lepo pozdravljena,

kako ste pa sami sebe doživljali kot otroka? Ali ste imeli kakšno slabo izkušnjo s tretjo osebo do vas kot otroka? Ste bila ekstrovertirana tudi kot otrok? Ste se vprašali od kod bi lahko izviral ta strah?

Razumem kako neprijetni so ti občutki. Kaj pa če bi poskusila kot prvo otroke le opazovati….kjerkoli naletite na njih. Poskušajte se fokusirati na opazovanje, ne na strah pred tem ali bo zopet enako….

Kdaj ste težavo in svoje občutke prvič občutili?

Lep pozdrav in vse lepo,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Nikoli nisem imela nobene slabe izkušnje ali da bi doživela kakšno zlorabo v otroštvu. Ravno zato ne razumem teh svojih občutij in nenavadnega obnašanja, ker čim nisi kot večina, si pač čuden, tako je pri vseh stvareh. Recimo ko gre za živali, ki jih naravnost obožujem, kar letim k njim, ker me tako vleče tja, ter se brez težav “spozabim” in začnem govoriti s tistim nežnim visokim glasekom, in želim si, da bi isto reagirala pri otrocih oz. se vsaj znala nekako ukvarjati z njimi, četudi ne bi gojila posebne ljubezni do njih.

V družini so me že nekaj časa nazaj začeli gledati malo čudno zaradi tega in ko mi pred leti še niso verjeli, da dejansko ne želim nikoli imeti svojih otrok, so zdaj v to že dokaj prepričani oz. verjamejo, da so moje mladostniške besede bile resno mišljene. Ne da otrok ne bi marala, samo zanimivi mi niso. Če pa mi kak otrok dejansko je zanimiv, pa vseeno ne znam navezati stika z njim. Niti z malčki. In ko beseda nekako ne steče, imam občutek, da vsi (zdaj še toliko bolj, ko že vejo, kako nepovezana sem z njimi) čakajo na mojo naslednjo besedo, korak in me gledajo na tisti način “še z otrokom se ne znaš ukvarjati??”. To me prizadene do te mere, da včasih grem na wc in se zjočem. Pa sem drugače zelo močna oseba, a ko je kakšna taka situacija, me vrže s tira, ker sem sama sebi v sram s tem obnašanjem, a se ne morem spremeniti. Sem že poskusila rešiti to težavo tako, da sem tudi od kakšnega ne-sorodnika sprejela povabilo kam z otroci – na kavo, v kino ipd., a se počutim tako lesena, da ne vem kam s sabo, kam z rokami, kaj reči … Počutim se tako nekoristna, ko sem v bližini otroka, da sploh ne znam razložiti.

Po drugi strani pa si mislim, zakaj bi se pa morala siliti v nekaj, če taka pač sem. Lahko bi na tem delala vsak dan, tako, da bi bila vsaj 5 ur na dan v nenehnem stiku z otroci, a bi samo živčna bila in delala škodo sebi, ker dvomim, da lahko spremenimo določene vzorce. Recimo nekateri imajo pa kakšno drugo karakterno lastnost in je ne morejo spremeniti, ker se narave pač ne da spremeniti. Poznam eno punco, ki v družbi nikoli ne pove nič, njen fant je pa dober prijatelj vseh nas. Pozna nas (preko njega) že leta, sprejeli jo smo in se z njo lepo pogovarjali, a je še vedno vedno tiho, tudi ko kaj alkohola spije. Enostavno taka pač je. Naj se tudi jaz sprijaznim s tem, da mi prezenca otroka pač ne ustreza in se ne silim v nekaj, kar ni moje “področje” ne glede na vse, ker ne začutim ljubezni niti do lastne nečakinje. Ne poznam tega občutka. Je z mano kaj narobe? Bi si morala poiskati kakšno pomoč ali enostavno bližnjim razložiti, da takšna pač sem in da naj me sprejmejo takšno kot sem ali pa sploh ne. Verjetno bi še nekako sprejeli, saj so me konec koncev tudi do sedaj (sodeč po mojih dejanjih oz. pasivnosti do otroka), pa vendar jim še teh občutkov o neprijetnosti ob otroku nisem povedala tako kot sem Vam. Mi je pa zlasti čudno v širšem krogu sorodnikov, ko me opazujejo češ zakaj se ne ukvarjam niti z lastno nečakinjo. Pomoje si mislijo, da mi načenja živce ali kaj podobnega, pa sploh ni to, samo ne zanima me otrokova družba, predvsem pa ne znam z njimi komunicirati – verbalno, znakovno, z eno besedo – NIKAKOR.

Sem precej žalostna zaradi tega, ker glede teh občutkov tako odstopam od (bi si upala trditi) 99% ljudi. Nisem še niti ene osebe srečala, ki ne bi nekako preživela časa z otrokom, tudi če ni največji ljubitelj otrok. Jaz pa sem izgubljen primer. Pomoje sem ena najslabših tet vseh časov!

Se opravičujem, naj še odgovorim na Vaša vprašanja (sem se čisto preveč razpisala, da bi konkretno odgovorila).

– Kot otrok sem se doživljala kot zabavno osebo, vedno obdano s prijatelji, sicer sem tam do 8. leta starosti imela precej bujno domišljijo, nekako nagnjena sem bila k temu, da sem si kakšno stvar pred sošolkami preprosto izmislila (ne vem zakaj, saj sem skozi odraščanje in do odrasle dobe postala čisto druga oseba, brez drame, izpadov, izmišljevanj ipd.), ker sem mislila, da me bodo tako bolj občudovale in spoštovale. Bi rekla, da sem bila tudi malo razvajena kot drugi otrok, staršev sicer ne krivim v celoti, ker sta mi sicer nudila lepo otroštvo, ne samo v materialnem smislu. Rada se spominjam otroštva, včasih bi se kar vrnila v tisto obdobje. Sebe imam, na nek čuden način, kot otroka (ko gledam stare albume) raje kot nečakinjo oz. druge otroke. Nekako se imam zelo rada, če ima napisano smisel (tega ne mislim v smislu narcisoidnosti). Samo otroka v sebi imam rada in mene kot osebo, kar mislim, da je dobra stvar?

– Posledično lahko na naslednje vprašanje odgovorim, da sem bila oz. sem še ekstrovertirana osebnost. Vedno so me zanimali drugi, rada sem svetovala, bila “pametna”, tudi če samo v svojem svetu (a na dober način, sem preprosta in pozitivna oseba, ki ima zelo rada ljudi, ki so mi blizu).

Ne razumem od kod izhaja ta moj strah, zato se ravno obračam na Vas. Sem upala, da boste morda odgovorili, da nisem osamljen primer, a verjetno res sem … Boleče je spoznanje, da si tako drugačen od 99% ljudi, da si se zaradi te ene lastnosti, ki izvira iz neznanega, morda celo neobstoječega dogodka, ki bi sprožil takšna nerazložljiva čustva, pripravljen odseliti na drug konec zemeljske oble. Boleče je in sramotno.

Lepo pozdravljena!

Ne krivite se, poskušajte si pomagati. Priznate ali ne, vas to področje v vašem življenju precej žalosti in dobro bi bilo, da odvržete skalo iz srca, ki se je tam naselila. Verjetno ste razvila že neke vrste anksioznost, saj občutite močan strah, ko veste, da bodo v vaši bližini otroci in zopet si nadenete masko “ne bo mi šlo, ne znam, ne zmorem….”

In tako se vrtite v krogu. Zakaj ne pridete vsaj na kakšno psihoterapevtsko seanso? Vaša samopodoba je nizka. Potrebno je delo na njej, hkrati pa raziskati težavo in se soočati s strahom. Mislim, da kljub temu, da je vsak izmed nas za neke stvari boljši, za druge slabši, v sebi niste tako “nemočna” glede otrok, kakor ste si ustvarila v svojih mislih.

Ne me vzeti napak, razumem vaše misli in kar poveste, vendar gledam iz druge perspektive in verjamem, da se da najti rešitev.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Še enkrat lepo pozdravljena!

Seveda niste osamljen primer. Vendar iščete to potrditev ravno zaradi slabe samopodobe. Ker si želite biti dovolj dobri (kot na drugih področjih in si prizadevate). Saj ste dovolj dobra! Samo pri tej težavi, je potrebno pogledati strahu v oči in ne odlagati pod predpražnik.

Svetovala sem vam, da otroka poskušajte najprej le opazovati, hkrati pa svoje občutke ob tem….

Dobro bi bilo, da se morda enkrat oglasite.

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Pozdravljeni,

mogoče bo to kaj pomagalo.
Sama sem bila podoben primer, dokler sama nisem dobila otroka. Sicer se še zdaj ne znam pogovarjati s tujimi otroci enako kot s svojim, vendar sem se ob svojem precej spremenila kar se tega tiče. Pa sem tudi jaz čutila odpor do ukvarjanje z otroci (že zelo zgodaj – po moje še pred najstniškimi leti). Spomnim se, da mi je bilo prav zoprno kako so se vsi obnašali okoli otrok (in še mene silili v to). Meni pa je bilo to zoprno in se nisem znala “afnat” zdraven, niti ko sem bila sama z otrokom. Morda mi je malo pomagalo to da sem gledala kako se drugi ljudje obnašajo do otrok. Na primer moj oče se tudi ne afna, ampak z otrokom govori kot da je odrasel (in to izpade potem smešno – odraslim – otroku pa ali zanimivo ali pa ne razume…).

Lep pozdrav,

Zdravo,

tudi meni se je dogajalo enako, kot piše Hana, dokler nisem dobila svojega otroka. Čeprav za neko divjanje in afnanje z otroki tudi ko sem imela že svojega, nisem bila.
Preprosto ne vem, kaj naj počnem z njimi, ko so še majhni, oz. v obdobju, ko še ne govorijo, potem je lažje, ko jim lahko kaj pripoveduješ, bereš ali jih hecaš.
Z otroki, ki so na nek način hiperaktivni in cele dneve porabijo za norenje in razmetavanje, pa še danes, ko je moj sin že 20 let star, ne vem kaj početi, preprosto zoprni so mi.

Lepo pozdravljeni,

kako ste pa sebe dojemali kot otroka? Ste bili tudi sami sebi zoprni? Kaj ste imeli radi kot otrok in česa ste si zapomnili?

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Sinja1,

nisi osamljen primer. Tudi jaz sem se počutila tako. Nisem imela fanta, nisem vedela, kje bom v čustvenem smislu, in sem popolnoma zamrznila. Zelo podobno se mi je dogajalo, kot opisuješ ti. Potem sem postala teta. Z otrokom sem začela govoriti kot s prijaznim odraslim, kot s svojo staro mamo. Začela sem tako, da sem mu pripovedovala stvari, ki so se mi zgodile ali ki sem jih opazila na poti tja. Včasih sem ga vprašala, če je doživel kaj podobnega. Skratka, štartala sem z druge strani in sem začela govoriti o svojih doživetjih. Otroku se je zdelo blazno zanimivo – ni vsega razumel, verjetno, hkrati pa je bil to zanj en povsem nov način.