Pozdravljeni.
Sem skoraj 23-letna študentka. Pred letom in pol sem imela popolno življenje. Obisk faksa, ki sem ga izbrala je bil super, imela sem fanta, vse je bilo prelepo. Počutila sem se kot v raju, kot da je nebo odprto zame in za vse moje želje. Bila sem neznansko srečna. Vsake malenkosti sem se pretirano veselila. Večkrat sem se od same sreče celo jokala. To je trajalo približni 4 mesece in se vedno bolj stopnjevalo. Nato me je na lepem (ob začetku novega študijskega leta) začela močno boleti glava in glavobol ni popustil. 7 mesecev je bolelo in tiščalo pa nihče ni ugotovil kaj mi v resnici je. Skozi sem dala neštete preiskave. Moje razpoloženje pa je takoj, ko se je glavobol začel, začelo padati. Nič več sreče in veselja. Živela sem iz minute v minuto, večkrat na dan jokala, mislila na smrt in se enkrat že skoraj ubila. Po sedmih mesecih bolečin so me začeli zdraviti z antidepresivi (Ecytara) in antipsihotiki (Torendo) – to jem še zdaj. Počutje se je počasi izboljšalo in začela sem “normalno” živeti. Moje življenje pa še zdaleč ni normalno. Zelo sem se spremenila. Nič več vesela in nasmejana deklica, ampak tečna, naveličana vsega. Želim si spet biti srečna kot nekoč. S fantom sva se razšla, ker sem imela drugega. Še danes se ne morem odločiti s katerim bi bila – ves čas oklevam med dvema. Staršem in prijateljem že grem na živce, preseda jim to moje menjavanje fantov. Jaz pa se enostavno ne morem odločiti. Nekaj časa sem z enim, sem v to stoprocentna, potem me spet nekaj “piči” in sem z drugim itd. Počutim se kot zguba, ki ne ve kaj hoče. Pred kratkim sem izvedela, da ima babica bipolarno motno (prej sem mislila da je depresivna), zdravi se z antipsihotiki, antidepresivi in litijem. Ko sem začela malce brskati po informacijah, sem ugotovila, da mi je ta diagnoza pisana na kožo. Tudi jaz sem imela zelo močno manično fazo, takoj za tem pa depresivno fazo. Moje razpoloženje nenehno niha. En trenutek sem srečna, da bi objela ves svet, že naslednji trenutek pa čisto na tleh, da bi se najraje ubila. Ti občutki so zelo zelo intenzivni in realni. Moj psihiater mi nikoli ni omenil bipolarne motnje. Ko pa me je vprašal česa si najbolj želim, sem rekla, da biti nenormalno srečna kot takrat pred depresijo. In je rekel, da je biti tako srečen nevarno. Da sem stala na robu in padla v prepad. Zanima me, če je možno, da gre za bipolarno motnjo? Ali bi bilo dobro, da se zdravim z litijem? Ali naj grem na psihoterapije? Psihiater me samo vpraša kako sem in kaj se mi dogaja, drugo pa nič. Občutek imam, da tja hodim res za brezveze, saj mi ne pomaga, napiše mi le tablete. Kaj naj storim?

Lepo pozdravljena!

Možno je, da gre za bipolarno motnjo, toda za diagnosticiranje bi vas morala vseeno malo bolj spoznati. Dejstvo je, da v sebi pravzaprav niste zadovoljni, ste razdvojeni. Ne veste ali bi se imeli radi in se sprejeli ali ne in tako je tudi v odnosu do moških in drugih pomembnih stvari. Slaba samopodoba? Kdaj točno ste to opazili? Kaj pričakujete od sebe?

Sama bi vam svetovala psihoterapijo, saj je potrebno najti vzrok, izvor težave, ne le odstranjevati posledic in vnašati vase zdravila. V kolikor želite, me lahko kontaktirate na [email protected]

Lep pozdrav in vse dobro.

Barbara Sarić, psihoterapevtka

moja žena ne prizna bolezn

Lepo pozdravljeni,

na žalost je veliko takšnih primerov, ki si ne priznajo ali ne vidijo realne situacije, zavedno ali nezavedno.
Tako največkrat poiščejo pomoč njihovi partnerji, saj ne vedo kako naprej…Tudi vam predlagam, da poskušate pri sebi, da delate na sebi in ste kar se da stabilni, svoji ženi pa povejte, da jo imaste neizmerno radi in da ji želite vse najbolje.
Velikokrat morajo partnerji postaviti meje in jih postaviti pred dejstvo. Žal pa nikogar ne moremo v nič siliti. Če partner ne želi spremembe, jo lahko storimo samo mi. Kajti nobeno zdravljenje ni učinkovito, če ga pacient negira.

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
Holistic center