Pozdravljeni,
Imam 3 letno hčerko, ki je dokaj sramežljiva in nežna. Ker seveda to otroci kmalu ugotovijo, se jo na različne načine lotevajo.. v takih slučajih se odmakne, začne jokati in išče zavetje pri meni. Že neštetokrat sva o tem govorili, sem jo učila, da to ni prav, da je to grdo, da se tako ne smejo obnašati do nje..da se mora postaviti v bran… pa tega ne naredi, se mi zdi, da je celo slabše.. V vrtec je hodila zmeraj rada, sedaj pa že 2 tedna pred odhodom joče in se me oklepa. V vrtcu pravi vzgojiteljica, da je vse vredu, da je dobre volje. Sama pa sem včeraj opazila situacijo, ko sta se 2 otroka v skupini zapodila proti njej, mahala z rokami in jo ustrahovala…hči se je skrila v kot in jih mirno, prestrašeno gledala…mislim, da tega vzgojiteljica sploh ni videla, kajti ni nič ukrepala.
Zelo mi je hudo, ker ji ne znam pomagati. Kako ji lahko pomagam?Želim, da bi se razvila v samozavestno, odločno punco in ki se bo znala postaviti zase..tudi kadar mene nebo zraven, da bi jo varovala. Nočem da ji je hudo…kot mami se mi para srce, kajti želim ji le najboljše…

najlepša hvala za odgovor,
lep in uspešen dan,
naja

p.s. popravila sem naslov teme, ker ste verjetno pomotoma vanj vpisali neko geslo.

Pozdravljeni,
že kar nekaj časa nazaj sem vam poslala vprašanje glede navedene teme (14.1.2014), odgovorili ste že mnogim za mano zato me zanima če ste mogoče spregledali mojo temo?
za odgovor se vam najlepše zahvaljujem, naja

Spoštovani!

Najprej se vam moram opravičiti za tole napako. Popravila sem vaš naslov in potem pozabila odgovoriti. Takoj popravljam napako.

Sramežljive, plašne otroke zvabimo iz strahu ven, ne moremo jih v to potisniti. Predstavljam si, da je to za starše precej stresna situacija, ker si želimo nekaj narediti, pa se čutimo nemočne. Kljub temu imate zelo veliko moč – vi postavljate okvire.

Vam bom kar na primeru razložila. Vzemiva kar vaš primer, ko vidite kaj se je zgodilo, ko sta se dva zapodila proti vaši hčerki in se je ona skrila v kot in ju prestrašena gledala. In predstavljajte si sedaj trenutek, ko pridete k njej in z njo lahko govorite.

Scenarij A:
Katka, kaj pa je bilo prej, ko sta se unadva fanta zapodila proti tebi?! … to ni prav, to je grdo, tako se ne smejo obnašati do tebe.. moraš se postaviti v bran…

Poizkusite si predstavljati, da ste vi mala punčka in vam mamica to govori … kako se počutite? … Kot da ste vi nekaj narobe naredili, kot da z vami nekaj ni ok.

Scenarij B:
Katka, kaj pa je bilo prej, ko sta se unadva fanta zapodila proti tebi?! … Otrok ne reče nič, se pa stisne v objem, ali gleda stran … Objamete otroka in rečete: Sta bla kar malo glasna, pa tako sta se zapodila vate, najbrž sta te hotela prestrašit … In potem opazujete otroka, njene reakcije … In če opazite, da je prizadeta, vznemirjena, jo objamete in rečete: SI se bala, Ni fajn, če se tako igrajo s tabo. Igrat sta se hotla, tebi pa to ni blo fajn. … Ja vem … In jo potolažite. In kar je najpomembneje, če ne kaže znakov prizadetosti, potem težav ni.

S tem otroku dajete nekaj čisto drugega: omogočite ji, da izrazi svoje občutke. V scenariju A namreč odreagirate iz sebe (svojih občutkov) in ne iz otroka.

Če želite otroku pomagati, najprej ločite sebe, svoje občutke od otrokovih občutkov. Potem ji pomagajte izražati (njene) občutke. Potem ji pomagajte situacijo videti v drugačni luči (vi določate okvire!) in šele nato bo otrok dobil pogum, da je to kar je in da se postavi zase, če bo potreba po tem.

Postavila se bo zase šele ko se ne bo bala. Ne bo pa se bala, ko bo čutila, da jo razumete in ste ji v oporo. Zato ji nikar ne govorite, kaj mora (pa ne), ker s tem dosežete ravno obratno od tega, kar želite.

In ne bo se bala, ko ji boste pomagali situacijo videti skozi ne-strašni okvir. To nista dva lumpa, ki ji nagajata, jo strašita, to sta dva glasna fanta, ki se želita igrati in lahko rečeš, da se ne greš z njima te igre. Vidite razliko? Vi postavljate okvire.

Pomagajte ji, da težav drugih ne bo jemala osebno. To sta dva fanta, ki imata potrebo sprostiti svojo napetost, nič osebnega (seveda da je njun problem kako … in odgovornost odraslih da jima pomagajo) … ampak to ni vaš domet …. iz stališča otroka svojo deklico učite, da to nima veze z njo, da je to njuna stvar in da ni njun namen njo strašiti, ampak dati to ven in ona je slučajno tam, in lahko reče Ne, če ji ni do te igre.

Le pogumno in srečno.

Alenka O.