Pozdravljeni,
po branju večih sporočil in žalostnih zgodb, sem se odločila, da delim tudi jaz z vami svojo dosti žalostno zgodbo in situacijo, ki je ne znam rešiti oz.nimam prave moči, da bi naredila kak korak na drugo pot.
S partnerjem sva skupaj cca.4 leta. Najino poznanstvo lahko razdelim nekako na tri obdobja. Da bo slika bolj realna, moram na kratko opisat vsako obdobje. Prvo obdobje, ko bi človek pričakoval, da mora odnos biti prežet z zaljubljenostjo,je pri nama odos temeljil na srečanjih, obiskih pri meni doma, in seveda odličnim spolnim odnosom. Srečanja so bila takrat, ko je on imel čas, slišala sva se poredko…ko sem dojela, da to ni podobno nobeni resni zvezi, sem se prepričala, da pač moram živeti naprej tako kot prej, ko sem bila brez teh občasnih srečanj. Ker pa po naravi nisem tak tip, da bi to mirno prenašala, me je sčasoma (npr. po pol leta) tak odnos motil in sem želela kaj več…ne vem zakaj sem že takrat vztrajala pri takem odnosu…takrat so se začela moja izražanja nezadovoljstva z odnosom in težnja po resnejši zvezi. Postopoma so najina srečanja bila pogostejša..čeprav še vedno daleč od nekega resnega razmerja. Nisva hodila skupaj na izlete, niti v javnosti me ni želel objeti (tudi kasneje ne), kaj še poljubiti, poznala nisem njegove družbe,..le tiste,ki sem jih srečevala ob petkih v lokalih. Naj povem, da je partner zelo zabaven človek za družbo, ima veliko “prijateljev”, vedno najde čas za njih ( jaz sem bila vedno v drugem ali tretjem planu),..in seveda ima zato veliko tel.klicev, veliko hodi na pijače,…tudi prijatlejice ima, stike z bivšo punco, s katero je bil skupaj 10 let!! in na moje ne-odobravanje se seveda ni oziral… seveda si vsaka samska ženska želi takega prijatelja, ki jo zabava, posluša in vedno najde čas zanjo. In to ne glede ali je on v zvezi ali ne,…tak pač je. Je pa drugače zelo vase zaprt tip, o sebi ne govori nič, ne kaže čustev- meni ni bil sposoben povedati da me ima rad, da me pogreša ipd. Vedno sem ga mogla vprašati, če sem to želela slišati. Ampak vseeno sem ga sprejemala takega (čeprav sem godrnjala zaradi tega in mu očitala). Drugo obdobje je bilo po prvem razhodu, ko nisva bila skupaj cca.2 meseca. Po tem se je nekako malce spremenil in mi namenil več časa..počasi sva šla tudi na kakšno potovanje skupaj…vendar njegovo življenje in pričakovanja od življ. so čisto drugačna od mojih. Naj omenim še to- da je on star 50let (ni bil poročen, pred 10 leti je imel 10 letno zvezo, zadnja leta pa verjetno samo avanture-ne vem dosti,ker nikoli ni želel govirit o tem), jaz enajst let mlajša, pa tudi z vrsto let nesrečnih, neuspešnih zvez. Verjetno sem se ga (in se ga še) oklepala ravno zaradi tega strahu pred samoto…to je moja velika šibka točka. Njegovo življ. je bolj uživaško, svobodno, prej je dosti potoval po svetu, ima veliko prostega časa, veliko “prijateljev” in uživa,ko se druži z njimi. Kljub svoji starosti še vedno hodi ob petkih ven, med tednom čez dan..Jaz nisem bila dosti deležna tega “njegovega” življenja, ni mi govoril o prijatljih, ali kaj počne, to je bil drug svet,o katerem jaz dosti nisem vedela. Seveda me je vse to motilo in sem bila nezadovoljna, saj najina zveza nikoli ni bila prava zveza,kot si jo želim. Tako so se začeli neskončni prepiri, na vsakem dopustu sva se pošteno skregala, me tudi psihično maltretiral, tudi on je postajal vedno bolj ljubosumen, neznosen, začel mi očitat stvari iz moje preteklosti in najinega prvega obdobja! … 2x sva šla spet narazen in po nekaj časa spet prišla nazaj (interes obeh). Živela nisva skupaj, to je tudi ena izmed večjih stvari,ki sem mu jih očitala, strašno sem si želela, da bi živela skupaj, vendar zaman. Njegova svoboda je bila bolj pomembna. Tako sem jaz postajala vedno bolj razočarana, nezadovoljstvo se je nalagalo in prepiri vedno hujši in pogostejši. Edino kjer sva se ujela, je bil sex. Lahko sva se skregala, ponavadi sem jaz potem nastopila s tolažbo in pomirila strasti ,ker sem se potem boljše počutila, in lahko sva po tem tudi imela odličen spolni odnos. Mislim, da je to dosti pripomoglo, da sva prepire nekako skrila “pod preprogo”. Prišel je trenutek, ko sem imela dovolj in sem ga zapustila, sem mislila, da se mu zmeša, hodil za mano po lokalih, me kar v javnosti začel poljubljat (kar prej nikoli!!), klical po telefonu, čakal doma pred blokom, grozil sebi in meni itd. Vse je že mejilo na norost, predvsem pa je spet spremenil svoje obnašanje pred enim letom, ko sem dobila sanjsko službo in sem bila res srečna. Ni prenesel tega, nisem smela zvečer pogledat na telefon maile, kaj šele da bi mogla kaj delat!in imela sem vodilno funkcijo,ki je zahtevala od mene malo več kot 8 ur dela, sploh na začetku, ampak ne, to mu ni bilo jasno, da ljudje delajo tudi kdaj zvečer, vsaj da preberejo mail.to se je od mene v službi pričakovalo!! NI razumel..težil je…a sedaj,ko ima sam “pametni” telefon, pa je non stop na internetu, ves čas je priklopljen na telefon, klice ima vsakih 10 minut, sms-i ..to pa je sedaj oK, ker pač on lahko…bil je tudi strašno ljubosumen kaj se dogaja v službi itd. jaz sem se najbolje počutila, ko sem bila v službi, saj sem tam res uživala, končno v sanjski službi in to v teh časih in po nekajletnih razočaranjih z službo in brezposelnosti!!!.Kljub temu, je v tem obdobju te službe (trajalo le 4 mesece), preživljal več časa z mano, me čakal, ko sem prišla iz službe, težil zakaj nisem več časa z njim, da nočem z njim ob petkih ven (halo??-laž!), in enkrat ga prijelo da bi se preselil k meni. Sicer ni to omenil, ampak začel je gledat v omare, kam bo dal svoje cunje. Moji občutki so bili mešani, nisem vedela kaj naj..ampak seveda je to trajalo samo tisto uro, do naslednjega kreganja,,,obtoževanja, grdih besed. Naj omenim, da tudi jaz ne ostanem mirne krvi in povem, kar si mislim. Oba sva taka ognja, zato pa so najini prepiri tako hudi in glasni. Ko sem že ravno razmišljalal kako ga naj zapustim, da bo čimbolj mirno prenesel in mi ne bo grozil (postajal je tudi vse bolj fizično nasilen-čeprav udaril še ni nikoli!) in bom lahko mirno hodila v službo, ki me je res zapolnjevala, se je zgodilo – zanosila sem in hkrati izgubila službo!…in takrat pa se je začelo spet novo obdobje v njegovem obnašanju- naenkrat me je začel ignorirati, ni ga več zanimalo kje hodim, s kom se družim, kje sem bila, itd. Nehal se me je dotikati (no tudi prej ni nikoli znal me božat, ni tip za cartljanje, ampak vseeno je bila sedaj razlika). Prej sem vsaj preko sexa dobila nekaj nežnosti in dotika, sedaj pa tudi tega več ni bilo. Začel se je izmikat, da mu ni do tega, ker sem noseča, ker ima pač vsega dovolj!! začel je mene obtoževati, da sem jaz kriva zaradi svojega teženja v preteklosti, da je prišlo do tega! In tako je že vseh polnih 8 mesecev moje nosečnosti. Večino noči sem prejokala, razočarana nad vsem..potem pa me je začel obtoževati, zakaj sem slabe volje , kako sem lahko taka do otroka,…A on se niti malo ni potrudil, da bi ga zanimalo kako se počiutim, me razveselil, da bi kam šla, preživela kak romantičen vikend,,,velikokrat sem imela bolečine,ki so bile psihosomatskega izvora, a z njegove strani nobene tolažbe (preprosto ne zna ali pa mu je bilo vseeno, ne vem)…..vsak dan sva bila v večjem prepadu, komunikacija se je nehala, ni bilo več kaj za povedati, jaz sem spet omenjala selitev k meni, obljubljal je,da enkrat bo, ko sem vstopila v 8 mesec nosečnosti, je začel spati pri meni, čeprav tudi to moram povedat, večen problem je s tem spanjem- pri meni ne more spati!!! sem poklicala že radiostezista, ki je opravil svoje z energijo v prostoru in seveda še vedno ni boljše! Sem vedela, saj ima on v sebi strašen problem,,.in ni kriva nobena energija! Sedaj se je umaknil v dnevni prostor in spi tam. Sicer od tega, da je spal v moji postelji ni bilo koristi, saj je prišel v posteljo, ko sem jaz že spala kako uro in vstal ko sem ja že bila najmanj 2 uri aktivna. Ampak vseeno–to umikanje me je isto prizadelo, in resno sem pomisila, da je vmes tudi druga ženska. Je zelo pameten, zato ga težko dobim pri tem…je pa bilo nekaj indicev…težko vidim komu piše sms-e, maile, chata po skypu, ko jaz spim…pa tudi vse absolutno skriva pred mano. Bog ne daj, da bi vidla njegov telefon…medtem, ko je on meni pred leti sam brskal po internetu in mobitelu..Ja, seveda sem se poskušala o vsem pogovoriti z njim ( že večkrat) pa zaman, Vedno pravi, da spet težim, da ne mine en dan, da ne dam miru,..itd. Kar ni res, sem bila vmes nekaj časa dokaj mirna in utopljena v globoko žalost, pa je to samo izkoriščal in nič ni boljše. Če povem, da želim, da postaviva zvezo na noge, preprosto ne razume in začne z nekimi izgovori…obtoževanjem… Zdi se mi, da se sedaj počuti močnega, ker sem noseča, ker ve da me nobeden moški ne pogleda, da mu ne morem uiti in da rabim njegovo pomoč. Kar mi je povedal je, da ima vsega dovolj in da ne bo nikoli boljše in da je tu še samo zaradi otroka (čeprav ne vem ali bi res bil sposoben oditi, prej nikoli ni imel tega poguma, tako kot jaz ne). Otroka si želi in vem, da bo dober oče. Ja še to- pri opremi sobe za dojenčka ni sodeloval, vse sem sama urejala z majstri, on pa se ukvarjal z nakupom svojega stanovanja!! In ko se je iz svojega podnajemniškega stan. selil, je stvari preselil v to njegovo novo stanovanje in ne moje..kao bo še čas. Čeprav velikokrat pravi, da nimam prostora- haloo?? stan.veliko 87m2!! Ne morem verjeti kaj vse moram poslušati!!! Tudi pri nabavi opreme za otroka, sem ga mogla prositi in je samo govoril da je še čas…in da ne omenjam koliko več sem dala jaz dnarja…ampak za otroka bom dala vse, kar bom lahko, tako sem bila vzgojena, kot sta mene vzgajala moja starša!! Rekel je tudi, da lahko odide, če želim sama roditi in biti ta zadnja dva tedna sama…ker nimam v bližini staršev, ve, da si želim njega ob strani v tistem času,ko pride. Čeprav po resnici, rabila ga bom samo ko se bo začelo, na sami postelji v porodnišnici pa ne več…kako me bo sploh gledal, če me že gole ni videl celo večnost?? V tem svojem obupu sem sama, včasih imam občutek, da nimam več nobene življ.energije, da mi ni do življ., prijateljicam mi je že nerodno godrnjati, ker me poslušajo že 4 leta, starši niti slučajno ne bi razumeli in me podpirali …tako da, res ne vem kaj naj naredim. Žal mi je, da otrok ne bo imel srečne družine (vsaj v tej sestavi ne), hudo mi je, koliko sem bila pod stresom in žalostjo ves čas nosečnosti…upam samo, da bo otrok zdrav!! Strah me je biti z majhnim dojenčkom sama…čeprav pravijo, d aje otrok veliko veselje, je verjetno res, vendar z grenkim priokusom, če nisi sam deležen tudi ljubezni osebe, ki je tudi spočel tega otroka.
Sprašujem se, kje najti moč, optimizem in pogum za živeti naprej….in si omogočiti srečno življenje, saj je le to kratko in eno.
Sporočilo je malce dolgo, vendar še vedno zelo skrajšano, da se lažje razume malo širši vpogled v moj odnos..
lp

Spoštovana gospa samsara14!

Vaše pismo je polno žgoče bolečine, ki občasno divja kot ogenj in se odraža v burnih reakcijah, jezi oz. nemočnem besu, drugič pa postane težka kot cent, ki vas duši, ki vam jemlje energijo za življenje in vam daje občutek, da se vam stvari v življenju kar dogajajo, vi pa kot majhen otrok le nemočno spremljate to dogajanje in UPATE, da bo nekoč boljše. Da boste nekoč deležni ljubezni, za katero ste pripravljeni toliko potrpeti, se toliko razdajati, se toliko ponižati, sramotiti,…pa vendar vas je ohranjala v omenjenem odnosu vse do danes.

Stvari so se odvijale hitro, čeprav je bil posamezen trenutek in stiska v njem lahko videti večna in predolga. Od vašega mirnega prenašanja odhajanja in prihajanja vašega gospoda takrat, ko je imel čas, do čakanja, ali boste prišli na vrsto posamezen dan, ali bo gospod raje odšel s prijatelji na zabavo, do tega, da niste vedela kje je vaš gospod in kakšno je njegovo življenje, do vašega dopuščanja, da je gospod prevzel kontrolo nad vami in kršil meje osnovnega spoštovanja, ko vam je pregledoval maile, telefon in vam izkazoval nezaupanje v času vaše sanjske službe, do tega da mu ponujate dom v vašem stanovanju, pa gospod pri vas niti spati ne more, do tega da vam pove, da z vami ostaja zgolj zaradi otroka, ki ga pričakujete, … Gospa samsara14 – koliko jeze čutite ob vsem tem? Ste lahko jezni? Ali čutite le strah in krivdo, ker ste to dopuščali, oz. se jezite name, ker sem izpostavila le »slabe« strani vašega odnosa z gospodom?

Gospa samsara14, ste lahko sočutni sami do sebe? Lahko najdete kaj sočutja, nežnosti in ljubezni do vas samih, in seveda tudi do otroka, ki biva v vas? Ne obtožujte se, ne hitite, ne pritiskajte nase, niti ne na gospoda. Vsi plani, ki ste jih imeli, ves trud po tem, da uredite odnos, da občutite ljubezen, da uredite stanovanje, vse to ste urejali do sedaj. Sedaj pa se ustavite in se posvetite zgolj in samo sebi ter otroku.
Težko je ustaviti begajoče misli, težko je prenehati upati, da boste imeli srečno družino, težko je umiriti telo, ki se je prej čutilo sprejeto, ljubljeno in potolaženo v spolnosti v tesnem odnosu z gospodom, sedaj pa mora biti na razpolago otroku, in mora biti močno. Če se skoncentrirate zgolj na sebe, in na vaše potrebe tukaj in sedaj, skušate res čim manj razmišljati in delati plane za naprej. Mogoče se vam bo zdelo, da ste v negotovosti, da ne veste kaj bo, čutili boste strah. Ampak to negotovost in ta strah ste doživljali že dlje časa. Dlje časa ste že zdržali brez občutka varnosti v odnosu, niste vedeli kdaj vam bo uspelo zadihati, se sprostiti in verjeti, da bo vse OK. Dlje časa vas je skrbelo, kako bo s selitvijo, ali vas gospod ljubi dovolj, da bo zdržal ob vas, ali boste imeli službo, ali bo z otrokom vse OK,… Sedaj boste morali v sorazmerno kratkem času najti občutek varnosti in gotovosti v sebi. To gotovost, umirjenost in pogum bo potreboval tudi otročiček v vas.

Trenutno ste v zelo občutljivem obdobju in vsa negotovost, strah in dvom ob prihodu vašega otroka so zaradi težke situacije v kateri ste, še močnejši. Ampak vi ste dovolj močni, da greste čez vse to in to boste tudi naredili! Občutek imate, da ne zmorete sami, da se morate opreti na nekoga, da ste odvisni. In ta občutek je močan in vas brezkompromisno sili v odnos, kjer do sedaj varnosti niste našli. V skrajnem primeru lahko, ko se boste pričeli pripravljati na porod, tudi pokličete in vas pridejo iz zdravstvenega doma iskat, če takrat ne boste imeli nikogar ob sebi. In v porodno sobo lahko povabite nekoga, ki mu zaupate in se ob tej osebi ne sramujete, ne razmišljate kaj bo ta oseba doživljala in kako vas bo gledala, temveč nekoga, ob komer boste čutili neposredno podporo in dodatno moč. Lahko je to tudi prijateljica, ni nujno, da je vaš gospod. Lahko se tja podate tudi sami, dobro bodo poskrbeli za vas.

Rojstvo otroka je velik korak in sproži val različnih občutij v obeh starših. In pogled na nebogljenega otroka, ki vas v celoti potrebuje za življenje, vam lahko pomembno spremeni pogled na vašo situacijo. Ravno tako tudi vašemu gospodu. Vaš odnos do sebe, in do vaših osnovnih potreb, ki ste jih do sedaj zanemarili ter istočasno vaš odnos z gospodom, bo potreboval korenito spremembo, celjenje. Bo boste pripravljeni, vam predlagam, da poiščete strokovno pomoč ter stvari postopno postavite na pravo mesto.

Vedite pa – zaslužite si ljubezen, brez poniževanja, sramotenja in pogojevanja. Zaslužite si odnos, v katerem boste čutili sprejetost in spoštovanje. In želim vam, da čim prej doživite občutek notranje moči, zaupanja sebi in prepričanje, da bo vaš otrok imel vse, kar bo potreboval.
Srečno!

Kako žalostno je prebrat take stvari …

Tvoj fant ima pred seboj še veliko odraščanja, njegovo ravnanje je na ravni zelo razvajenega pubertetnika.
Začni misliti nase! Organiziraj si življenje, kot da tega fanta sploh ni več v njem, ker sicer se ti bo zmešalo. Ne zanašaj se na to, da ti bo on kaj pomagal, za pomoč prosi koga drugega, opri se na prijateljice, ki verjemi, da ti bodo rade priskočile na pomoč pri dejanjih, tudi če imaš občutek, da so že site tvojega nerganja (niso ga site, le preveč boleče je zanje poslušati dolga leta, kako slabo ti gre, človek več kot toliko tujega gorja ne prenese).
Mogoče se bo nekega dne zbrihtal in bosta takrat lahko začela spet razmišljat o tem, ali se vidita skupaj. Takole, kot je zdaj, pa bo za tvoj duševni mir lažje, če ne boš vlagala energije v nekaj, kar je žal zelo krhko in trhlo.

Si tik pred zdajci … birokratske zadeve si verjetno uredila in finančno upam, da se ti bo izšlo. Za spremstvo pri porodu se pozanimaj v porodnišnici, kjer boš rodila, kako je, če gre s teboj prijateljica (ker ponekod zahtevajo opravljeno starševsko šolo). Dogovori se z dvema, če prva ne bo mogla, da bo vskočila druga. Ali pa prosi mamo.
Babici, ki bo vodila porod, povej, da boš sama skrbela za otroka in da naj pazi na tvoj presredek, če je le mogoče. V številnih primerih gre samo za potrpežljivost babice, pa gre tudi brez rezanja. Vprašanje parih minut in popadkov namesto dveh tednov bolečin.
Za čas po prihodu iz porodnišnice si organiziraj pomoč predvsem v tem, da ti bo nekdo lahko skočil v trgovino, mogoče prinesel kak obed, pomagal pri perilu, mogoče posesal enkrat vmes in podobno. Tudi patronažni sestri, ki bo prišla pogledat novorojenčka, lahko poveš, da sta z otrokom sama, mogoče v takih primerih organizirajo dodatne obiske na domu (je odvisno tudi od občine). Po dveh, treh tednih boš že sama lahko šla ven in bo življenje veliko lažje.

Naj ti ne bo nerodno prosit za pomoč in povedat, kako je. Ljudje so pripravljeni pomagat in ti nisi naredila nič narobe, samo skušaš si urediti življenje – in tega v takšni situaciji, takoj po porodu, človek enostavno ne zmore brez zunanje pomoči. Tako pač je. Glede na vse, kar si napisala, si sicer čisto dovolj samostojna in znaš poskrbeti zase, torej naj te dejansko ne bo sram. Čisto v redu ti gre.

Želim ti, da bi se vse lepo izteklo, obema z otrokom pa veliko zdravja.

Spoštovana Sabina,

zahvaljujem se vam za vaš odgovor. Ja prav imate, sem v obdobju hude jeze, globoke žalosti, razočaranja in prav zavedam se, da resnično nisem deležna osnovnega spoštovanja moškega, s katerim sem že 4 leta in predvsem s katerim pričakujem otroka. Ravno zaradi tega sem se začela spraševati ali naj zaključim s tem razmerjem tudi če je to tik pred rojstvom otroka ali naj počakam dokler se ne rodi, …težko je misliti samo nase in na otroka, a hkrati gledati partnerja, ki ti ne kaže nobenega spoštovanja, ljubezni, ipd. in živeti dejansko “en mimo drugega”. Trenutno niti ne komunicirava,,,Ne vem, če sem prej omenila, da je njegovo mnenje, da je on nekakšna žrtev v tem najinem odnosu…in moj občutek je, da se mi on sedaj v času nosečnosti maščuje za njegovo “trpljenje” prej.( trpljenje zaradi mojega teženja, ker nisem sprejela njegovega načina razumevanja odnosa, svobodnega življ, vsekakor ni tipični družinski človek, ). Pred leti sva bila tudi pri dveh terapevtih na posvetu, vendar premalo obiskov, da bi bili neki rezultati, pa tudi tam je on imel glavno besedo, kjer je mene prikazal v najslabši možni luči-saj je pripovedoval samo o tem kako sem mu težila, medtem,ko sam sebe on vidi kot čisto vredu partnerja in niti slučajno ne priznava nobene napake.

Povejte mi prosim, ali res preveliko zahtevam od njega, če izrazim željo, da mi ni všeč da imata z bivšo s katero je bil skupaj 10 let (sicer je to bilo tudi že pred desetimi leti, vendar vseeno je to njegova edina resna zveza), redne stike (kako pogosto zares ne vem, ker vse to skriva pred mano-ugotovim slučajno kot pred dnevi, ko začutim da nekaj prikriva in potem z veliko težavo in kreganjem na koncu prizna, da ga je klicala ona!), vedno pa je nek izgovor, da on njej dela neko uslugo (izpolnjuje prošnjo) ali ona njemu?! Če bi jaz imela stike z bivšimi, bi se mu zmešalo ( pred nosečnostjo) in posledično verjetno tudi meni!! Tudi kontakti z drugimi moškimi, prijatelji niso bili prej (sedaj ne vem kaj bi bilo, ga itak ne zanima), sprejemljvi! Ampak on lahko…njemu je to najbolj normalno in nič spornega. A res? četudi je moja želja, da nima takih pogostih stikov z bivšo ?? Težko sem sprejela, da ima prijateljice, ki ga obožujejo in so se veliko družili skupaj (še preden sva se spoznala), jaz sem bila iz njihovega kroga izvzeta, kar je seveda povzročilo moje nestrinjanje z njegovim tako tesnim prijateljevanjem. V zadnjem letu sem nekako to sprejela, saj mislim, da tudi nimajo več tako pogostih in tesnih stikov, čeprav se še vedno on z njimi dobiva na skrivaj (redkokdaj pove) in sam. Ampak me to ne moti več, bi pa bilo lepo, če bi se skupaj družili. Še vedno pa se ne strinjam z njegovim prijateljevanjem z bivšo. A res preveč pričakujem od njega?? A mu bivša pomeni toliko več kot jaz ??Če bi on od mene to pričakoval, ne bi imela probleme prekiniti stikov, saj živim za sedanjost in prihodnost z njim in me pretekle vezi ne zanimajo več! Zato nimam niti najmanjše potrebe po stikih z bivšimi ! Ima pa on res tudi problem, ker se ne more osvoboditi preteklosti, bodisi da gre za stvari, odnose, predmete,….kot da ne bi znal začeti odpreti novega lista v knjigi svojega življenja in začeti živeti za današnji in prihodnji dan. Pa mislim, da bi moral. Tako kot jaz, ko vidim, da ne najdeva “skupnega jezika” in ko nisem bila deležna spoštovanja v času nosečnosti, v času, ko ženska najbolj potrebuje ljubezen in mir. lp

Drži se in veliko sreče ti želim. Tvoje pismo me je ganilo.
Ne sedaj razmišljat o tem, kaj je z njim (čeprav je to veliko lažje reči kot storiti), sedaj razmišljaj le o porodu ali o čem tretjem, kar imaš rada, te veseli, ne pa o njem! Boš potem, ko bo otrok tu, razmišljala, ali fanta zapustiti ali ne. Zdaj ni čas za to, še bolj te bo napsihiralo. Če so bile 4 leta take stvari, potem lahko to počaka še mesec ali dva.
Držim pesti zate, da boš mirna in vesela, in tudi, da spet najdeš sanjsko službo!
Lp,

Draga Samsara14, zakaj pa otrok ne bi imel srečne družine? srečno mamico? A je tebi potreben nekdo, da ti vsak dan kvari? Mislim na tega bivšega. Njega ne potrebuješ.
Nekaj me moti, menim da je otrok prišel na svet, ker si ga želela imeti, ne pa ”zgodilo se je”, pa ne mislim, da si hotela kogarkoli zafrkniti, želja po otroku vedno je, kar je pohvalno.
Tistemu moškemu – bivšemu se lahko zanositev zgodi, ker je pač naravni t….. pri sprejemanju odločitev in še ko pride nekaj lepega v njegovo življenje, ne ve kaj bi. On rad ugaja vsem in ne zna pokazati na mejo, ko mu razmerje več ne ustreza oziroma ne zna vztrajati v koncu zgodbe. Njega jemljem kot človeka, ki se je rodil tak kot je, kar pomeni, da standard skrbnega, odgovornega, takega ki ve kaj je zanj in kaj ni, bo dosegel ob praznovanju Svetega Nikoli. Zato ga je skoraj za pohvalit, da po toliko polomijah in lažnih upanjih, ki ti jih je ustvaril, ostal s tabo en del nosečnosti in se pobral stran, da ti ne pokvari preostanek življenja. Glej on ni to kar ti želiš! Niti to kar ti potrebuješ! Če pri 50tih letih še vedno teka za svobodo, pomeni, da tu ni kaj upati saj nima 20 let! Tega tipa svoboda že preganja! in ga ne moreš spremeniti. Vzemi ga takega kot je, sprejmi dejstvo, da je tak kot je in ga spusti oditi, ker takega svobodnjaka ne rabiš!

Samsara14, nihče ne želi biti osamljen. Tudi tebi ni potrebno. Koliko konjev je še na paši? Ogromno! In niso vsi divji konji.

Nekateri ljudje imajo drugačne vrednote, on se je počutil s tabo ujetega. Seveda spolnost je bila super, definitivno pa ni edina od temeljev. Če bi nastala nova družinica z njim, si predstavljaj, kako bi stal kozolec: namesto 4 bi imel le eno oporo – in to je bilo v vašem primeru le sex. Torej definitivno premalo!

Na tvojem mestu, bi bila marsikatera vesela, da se ga reši in da ni pokleknil volji drugim. To ni človek, da ga sovražiš, ker nima smisla! Nima smisla starega osla spreminjat v konja – v nekaj kar se je upiral celo življenje!
Pa ne me razumet narobe: ga definitivno ne zagovarjam, želim ti le po svoje razsvetliti zadevo. To je človek katerega bi se jaz ognil.

Zato, draga mamica ali bodoča mamica: vse bo lepo! že zdaj je ok :)
Tista ideja, ki ti jo predlaga ena od forumašic, da na porod pojdi z eno od prijateljic, ki ima že starševski izpit, se mi zdi naravnost super!
Otrok bo srečen, spusti bolečino ven iz sebe, ne rabiš je. Vse dobro in srečno! 🙂

in še nekaj: v Sloveniji so tudi drugi očkoti, ki so ostali sami ali sami z otrokom, kot tudi drugi konji, ki niso divji. 🙂 korajžno punca!

Pozdravljena mezincica in Mika76!

hvala za vajine vzpodbudne besede, čeprav udejaniti jih je zelo težko…se trudim, vendar vsakič, ko začutim preziranje partnerja, me stisne pri srcu in duši in posledično mu jasno pokažem to razočaranje, jezo,…čeprav potem tudi ni nobenega rezultata.
Sprašujem se, s čim sem si to zaslužila, zakaj moram prestajati vse to..?? vem, da bo čas zacelil rane, vendar nisem še niti začela te nove (samostojne) poti,ki se je tako bojim.
hvala še enkrat.
lp,n

Živjo,

Pišem, ker imam tudi jaz za sabo večjo krizo z možem in sva jo uspela prebroditi edino le z terapijo, na katero hodiva dosledno že kar nekaj časa.
Moja izkušnja je bila, da sva padla v to krizo, nisem vedela kaj čutim, vedela sem le, da se zelo slabo počutim v tej situacije. Nisem vedela kdo je odgovoren, kdo kriv, kaj sploh čutim.. zmeda. Se zgubljala v podrobnostih… ki se vedno vodile na obtoževanje moža. Z nekaj dela na terapiji, pa sem vedno bolj zaznavala svoja občutja (ki so mi bila presenetljivo znana že iz otroštva). S tem odkritjem, da se zavedam svojih čustev, svojega dostojanstva je bilo veliko lažje se zavzeti zase, postati bolj odločen. Po dolgem času lahko rečem, da prihajam v stik sama s sabo, da zapuščam za sabo navlako slabih občutij iz otroštva in tako me različne težje situacije vedno manjkrat sesujejo in če že, se veliko hitreje poberem. In tej konflikti in nerazrežene stvari, so mi prej pobirale življenjsko energijo še pa še. Je zdaj veliko lažje.
Moj zaključek bi bil tak, da če bi bila jaz na tvojem mestu, bi si poiskala pomoč terapevta. Mogoče postaviš fanta pred dejstvo, če bi šla skupaj na to terapijo, vendar do konca celega sklopa. Jaz sem v svojem primeru bila zelo odločna, postavila kot pogoj da ostaneva v dobrih odnosih, če gre z mano in je na srečo privlolil. Jaz sem našla na teh srečanjih eno dozo sočutja, razumevanja, vzpodbude, ki mi jo je v otroštvu zelo manjkalo. Ob tem pa z nekaj dela prihajala v stik sama s sabo, s svojo odločnostjo, svojim dostojanstvom, svojim mirom. In je to ras najboljša investicija v mojem življanju. Če pa ne gre s tabo, pa pojdi sama. Ker če bosta s fantom ostala v odnosu ali če boš ostala sama, boš kot mama potrebovala veliko notranje moči in mirnosti. In verjemem da jo imaš, da jo premoreš, le da se skriva nekaj plasti nižje in se do nje moraš dokopati.
Glede psihologa, pri katerem se nisi dobila, ti jaz verjemem, vendar bi predlagala, da obiščeč (obiščeta), še koga drugega, pri katerem se bi oba začutila dovolj varno in sprejeto, da bi lahko spregovorila in se odprla.