Zanima me vaše mnenje glede mojega problema.

Pred pribl. 15-timi leti sem se zdravila pri psihiatru zaradi hude depresije, anksioznosti, dalj časa trajajoče nespečnosti in misli na samomor. Takrat sem bila brez službe, v času zdravljenja sem se razšla s partnerjem in se vrnila domov, kjer pa se že prej nismo preveč dobro razumeli. Psihološki testi naj bi tudi pokazali, da imam mejno osebnostno motnjo. Dobila sem antidepresive, po katerih sem se začela čez nekaj časa tudi bolje počutiti, po določenem času jemanja AD pa naj bi me psihiatrinja naročila še na psihoterapijo, kar se pa potem ni zgodilo, ker si je vmes premislila in mi na moje vprašanje, kdaj naj bi začela s psihoterapijo odgovorila, da v bistvu je ne potrebujem, da moje težave niso tako hude kot se ji je zdelo v začetku in mi je po kakšnem letu občasnih kontrol zaključila zdravljenje z besedami, da nikoli več ne bom potrebovala psihiatra. Meni je bilo sicer všeč, ko mi je to rekla, vendar sem pa že v času zdravljenja pri njej občutila precejšnjo nemoč in zdelo se mi je, kot da sem reševanju svojih težav prepuščena popolnoma sama sebi. Kontrole pri njej sem imela na vsake 3 ali 4 mes., po 5 min. v ambulanti. Z zdravili je pa nespečnost res minila.

Lansko leto pa se je vse skupaj ponovilo, samo da sem se sedaj zdravila z AD pri svoji osebni zdravnici. Zanima me, ali je to običajen način zdravljenja depresije?

Za vaš odgovor se vam najlepše zahvaljujem.

Pozdravljeni,

kolikor razumem ste imeli pred 15 leti težko situacijo, ki je tudi botrovala k vašim težavam. Potem ste dobili zdravila in sčasoma so simptomi izveneli. Lansko leto so se vam še enkrat ponovili. Kaj se je zgodilo v tem obdobju?

Sprašujete ali je zdravljenje depresije z AD običajno. Pri odhodu k zdravniku lahko (skoraj) vedno pričakujete, da vam bodo predpisali AD, vendar pri AD ne morete pričakovati ozdravljenja, razrešitev vzroka za depresijo, anksioznost, nespečnosti ali katere druge težave, ampak le blažitev simptomov.

Vaša psihiatrinja vas je hotela poslati še na psihoterapijo in si potem premislila z razlogom, da psihoterapije ne potrebujete. Moje mnenje je, da psihoterapija ni nikoli odveč, saj v sebi lahko vedno najdemo priložnost za izboljšanje našega življenja. Bolj kot njeno ali moje mnenje je pomembno kaj vi čutite? Ali bi vam predelava, razrešitev vaših notranjih konfliktov pomagala pri boljšem funkcioniranju?

Lep pozdrav,

Hvala za vaš odgovor!

Sprašujete me, kaj se je zgodilo lansko leto? Mislim, da se je vse skupaj pripravljalo že dosti prej, že dalj časa težave v službi, preobremenjenost in šikaniranje sprva s strani nadrejenih, kasneje pa tudi nekaterih sodelavcev. V zvezi s tem nisem dobila nobenega razumevanja. Vse skupaj se je končalo tako, da sem bila cel mesec na bolniški. Še zdaj po enem letu sem popolnoma nemotivirana za delo in tudi s težavo hodim v službo. Sicer so me na preventivnem zdravniškem pregledu poslali k poobl. psihologinji, vendar sem že prvič dobila občutek, da me hoče samo dresirati za mojega delodajalca. Tako, da ji ne morem zaupati.

lp

Pozdravljeni,

v službi so vas šikanirali nadrejeni, kasneje pa tudi sodelavci in v zvezi s tem niste dobili nobenega razumevanja. Pri psihologinji ste imeli občutek, da vas skuša dresirati za delodajalca in ji ne morete zaupati. Bi lahko zaupali psihoterapevtu/psihoterapevtki?

V psihoterapiji (vsaj psihoanalitični) ni namen prepričevanje v “pravilno ravnanje”, ampak samoraziskovanje, da v sebi predelamo notranje konflikte, se osvobodimo in najdemo našo pravo pot. Tak proces zahteva motivacijo in odločenost za spremembo. Seveda nič ne pride brez truda in odrekanja ali kot je povedal C.G. Jung: “Ovinek je edina bližnjica”. Za osebnostne spremembe rabimo dalj časa in zato je psihoterapija dolgotrajen in zelo oseben proces.

Lep pozdrav,