živjo
sem dijakinja srednje šole in že dolgo se spopadam z motnjami hranjenja kot tudi s hudimi razpoloženskimi nihanji. Za vse skupaj trpim že najmanj štiri leta od svojega 13 leta. Najprej sem imela bulimijo ampak ker mi je to dejanje jemalo čas in poleg tega sem se neizredno mučila sem se odločila da preneham jest vendar pa so me motnje hranjenje pripeljale v bolnico poleg tega pa sem imela razvito že hudo samopoškodovanje. kjer sem se zdravila so tam imeli naše hranjenje stalno pod nadzorom vendar sem po odpustu padla še v hujšo bulimijo bruhala sem tudi do 10x na dan oziroma drugega kot bruhanje sploh nisem več počela. kmalu sem si hotela narediti samomor zato so me pri petnajstih letih odpeljali v Polje pred tem pa sem bila še 3x na zaloški vendarr so nad mano obupali saj sem stalno kršila pravila. Uglavnem začelo se je mučno zdravljenje sebe več nisem imela pod nadzorom tam sem se na skrivaj rezala bruhala in potlej vsak teden bila ovirana na postelji enostavno nisem se znala kontrolirati zato sem vsega skupaj na zaprtem oddelku preživela pol leta. Potlej ko so videli da je moj stane stabilnejše so se začeli meniti za stanovanjsko skupnost saj smo doma imeli kar hude probleme . Uglavnem imela sem še veiko kratkotrajnih zdravljen na psihijatriji in sedaj sem zaenkrat zunaj. Vendar pa kljub temu moja obsedenost s hrano ni minila, za vsak obrok si v glavi ustvarim slkce in ceu dan se mi po glavi vrtijo ,uglavnem skoraj ceu dan vidim slikce kaj sem pojeda še zmeraj poskušam čim manj jesti ampak ker sem v dokaj strogi obravnavi tudi v skupnosti se moram truditi da jem poleg tega pa vem da ne bom uspešna če ne bom imela energije za šolanje ampak kljub temu je hrana v glavi prisotna cel dan, potlej pa je tukj problem še moje ljuboumje, z njim se ukvarjam cel dan ker v otroštvu nisem imela ravno veliko pozornosti se je sedaj razvilo to čustvo strah pred vsem jeza in vse skupaj je prišlo v lubusumje. in ne morem ga več kontrolirati enostavno ne morem razumsko si govorim kaj je prav ampak moja čustva v meni gorijo posebaj pa lubusumje poleg hrane lubusumja, strahu, jeze, rezanja in samouničevanja pa prihaja še do zlorabe zdravil . zaradi bolezni imam veliko zdravil za psiho imam pa tudi ene po katerih si zadet in kljub temu da vem da jih ne smem jih velikokrat vzamem preveč samo da bi se vmaknila od sveta in posebej pobegnla pred sabo in mojimi občuki , vglavnem zaradi tega sem včasih totalno zadeta v šoli da enotavno ne morem zdržati pri pouku in grem nazaj v skupnost .vsega imam dovolj in velikokrat razmišlja o samomoru veliko ljudi mi reče da sem v dveh ltih zdravljenja zase naredila veliko ampak jaaz se zaradi vseh stvari počutim ničvredno debelo zasovraženo( preko ludi) in naplošno kot neko smet na svetu, zato ne vem več kako naj naprej? kako naj se sploh lotim zadev da se bom bolje počutla ? :/. in po več kot dveh letih grem za počitnice domov, kar pa še vpliva na moje stanje že to da neizmerno sovražim praznike in da se z njimi težko spopadam je veliko sedaj pa grem po dolgem času domov za en teden, tako da ja me je še tega strah . Poleg tega pa se nisem še znebila občutka krivde zaradi družinskih razmer. in ja v glavi imam vsega polno , tko da se sama ne znam več spopadati z vsem kupaj. ??

Pozdravljena,

iz prebranega vidim, da v sebi biješ hudo bitko. Žal mi je, da v svojem odraščanju in kot otrok nisi dobila zadovoljenih potreb, ki si jih rabila. Vem pa nekaj zagotovo. Otrok ni nikoli kriv in odgovoren za to kar se v družini dogaja, še posebej ne za odnos med svojimi starši ali za odnos staršev do njega. Predlagala bi ti, da si prebereš knjigo z naslovom strupeni starši. Naslov je mogoče malo nenavaden, vendar vsebina knjige pojasni del tega kar ti doživljaš znotraj sebe. Dobro bi bilo tudi, da se potem o tej knjigi s kom pogovoriš. Mogoče z osebo h kateri že hodiš ali pa ji zaupaš v okviru stanovanjske skupnosti. Poleg tega bi ti predlagala še knjigo čustveno izsiljevanje. S pomočjo teh dveh, boš mogoče bolje razumela sebe, svoja čustva, doživljanja in mogoče si boš lažje oprostila in ne boš več tako močno pritiskala nase.
Včasih je težko videti izhod. Še posebej, če je ogromno bolečine zraven. Vendar izhod je. Verjamem, da si borka, da se boriš zase in prav je tako. Žal mi je, da se počutiš nevredna. Nihče ni nevreden, tudi ti nisi.
Čustva so izredno močna. Vedno so del nas in v nas. Vendar, če ni prostora zanje, če jih ne moremo ali ne smemo izraziti, potem postanejo še težja in močnejša in na prvi pogled se zdi, da jih ne boš zdržala. Kar je normalen občutek, vendar to ne drži. Greš čez njih in s časoma boš še močnejša in boš lažje prenesla pritiske okolja in svoja oz. jih boš lažje razumela in prenesla.
Kar se tiče tedna pri družini je normalno, da te je strah. Vse kar poznaš iz družine so najbrž neprijetni spomini in težka doživetja. Nimaš zagotovila, da bo kaj drugače in bolje. Vedi pa tole. Ne boš ostala tam. In če se karkoli zgodi, si naredi načrt – mogoče s svetovalko iz stanovanjske skupnosti – da jih lahko pokličeš, če bi prišlo do česa kar bi bilo pretežko zate in da se lahko vrneš v okolje, kjer se počutiš varno. Da te pridejo iskat. So ljudje tu zate, ki jim ni vseeno. Opri se na njih. Mogoče bi se lahko dogovorila s kom od njih, da se slišite npr. 1x dnevno, če je to le možno glede na praznike in da z njimi podeliš kaj si doživela. Tako ne boš imela občutka, da si na milost in nemilost prepuščena sama sebi in družini. Lahko, da bo vse v redu in tega izhoda ne boš potrebovala. Je pa vedno dobro vedeti, da ga imaš.

Želim ti vse dobro na tvoji poti.

Lep pozdrav,

Tatjana