Konec letosnje pomladi se je k nama zatekel mucek. Topli del leta sva mu nastavljala hrano in vodo in se mu tako prikupila. Bil je miren, prikupen, nenapadalen, skratka ideal od mucka. Po dveh mesecih se je pustil pobozati. zadrzeval se je v radiju maks. 50 m od hise. Vsak dan naju je pricakal, ko sva prisla iz sluzbe. Ce ni ze sedel pri dvoriscnih vratih, pa nama je prisel nasporti, ko naju je zaslisal. Vedno bolj nama je zaupal. Mucek je od samega zacetka obcasno kihal in smrkal, vcasih sva ga ponoci slisala hropsti. Ampak to stanje se ni ne poslabsevalo niti izboljsevalo – tudi ko so nastopili hladnejsi dnevi. Ob prvem nastopu hladnejsega vremena je zacel zahajati v hiso, kjer sva ga pogrela, mu dala mleko, vodo in hrano, nato pa zopet spustila ven. Opazil sem, da se nekoliko cudno obnasa – ko je bilo zunaj mokro (npr. dez, rosa), je izbiral mokra lezisca (kup listja, sredi trave ali med mokrimi rozami….), ceprav je imel na voljo tudi suha mesta, kjer sva mu postlala koc. Ko je zacel zahajti k nama v hiso, sem opazil, da ima usi in mu zavel devati ampule (bogar), preventivno sem mu dal tudi tablete (3×1/2) proti glistam (mislim da se jim je reklo zantel), ampak ušk nisva odpravila.

V nedeljo zjutraj sva opazila, da se vede neobičajno, se bolj mirno kot navadno. Cez dan se mu je stanje slabsalo. Vedno bolj miren je postajal, ni jedel in ni pil. Ker se do vecera stanje ni izboljsalo, sva ga odpeljala k veterinarju, ki je diagnosticiral pljucnico. Izmeril mu je temp. in bila je prenizka (podhlajen). Bil je tudi dehidriran. Dal mu je podporno terapijo in antibiotik ter nekaj injekcij tekocine. Cez noc se mu je stanje se poslabsalo. Zjutraj je se komaj vstal, telescek se mu je tresel od slabosti, prav tako glava. Ko sem okoli poldneva videl, da je povrh vsega se bruhal (sploh ne vem, kaj bi lahko bruhal, ko pa nekaj casa ni jedel), sem ga odpeljal se enkrat k veterinarju, vendar je slednji dejal, da resitve ne vidi vec. Telesne temp. ni mogel niti izmeriti (pod pragom merljivosti), rekel je, da so toksini toliko zaceli napadati zivcni sistem, da se muc nikoli vec ne bo pobral.
Odlocitev je bila za naju tezka, a vendar sva, upam, sprejela humano pot in prosila za uspavanje.

Mi lahko kdo pove, kaj bi lahko bilo mucku, da je prakticno v roku 30 ur poginil?

Hvala za kakrsnokoli mnenje.

grozno ubogi muc, pravilno da sta revčka odrešila muk, na misel mi pride edino mačja kuga, ampak ali je imel kaj driske,ker tudi če bi imel levkozo ali aids jaz mislim da to ne gre tako hitro.če je imel pljučnico potem je revež umrl od pljučnice,ker je bil prekasno zdravljen.ne vem.

Svetilnik01, hvala za tvoje mnenje. Pogledal sem, kaksni simptomi so značilni za aids in levkozo, vendar ne morem potegniti vzporednic med opisanimi simptomi in temu, kar sva videla pri najinem mucku. Za drisko ne morem recti nic, ker kakcev nikoli nisva videla (vedno je sel preko ograje, na travnik – doma sva na podezelju, na pohorju). Vse skupaj slo tako zelo rapidno. Nedelja zjutraj – vse normalno oz obicajno. Do opoldneva vidno slabsanje pocutja (mirnost, nejesc). Popoldan hitro slabsanje stanja s prvimi znaki kolapsa – tezko premikanje, rahlo tresenje (pocasno tresenje, kot npr. pri ljudeh s parkinsonom). Nato pa, kot opisano – obisk veterine – dodatno slabsanje stanja vse do bridkega konca. Res mi ni nic vec jasno. Od obicajnega stanja 30 ur do popolnega kolapsa ;-( ;-(

Ja se zgodi če je mačka zunaj in prosto po prešernu tava po svetu .

Razmišljam, ker gre za bruhanje, velika verjetnost je , da je bil revež zastrupljen

Ni mi jasno, o kakšni rapidnosti vendar govorite, saj ste napisali, da je maček že od vsega začetka kihal in smrkal ter ponoči hropel. Torej ne govorimo o 30 urah, ampak o nekaj mesecih. Živali lahko dolgo skrivajo, da je z njimi kaj narobe. Če ste mačka videvali samo občasno, pa tako ne morete vedeti, kakšno naj bi v resnici bilo njegovo “normalno” stanje. To, da mačka kiha in smrka, kaj šele hrope, ni normalno. Če se to v recimo dveh tednih ne izboljša samo od sebe, je potreben takojšen obisk veterinarja, saj potrebuje maček že antibiotike. Zajedavci le še slabijo imunski odziv, saj lahko maček ob večjem napadu recimo bolh postane slabokrven. Če se zajedavcev niste mogli znebiti sami, ga ponovno peljete k veterinarju oz. ga povprašate, kaj narediti, in ne vržete puške v koruzo že po prvem poskusu. Mleka se mačku ne daja za pit, ker ga večina odraslih mačk ne prebavlja, zato povroča drisko. Če nad mačjimi iztrebki nimate nadzora, da bi vedeli, kako maček prenaša mleko, mu ga preventivno ne dajete oz. mu dajete samo tisto za mačke, ki ne vsebuje laktoze. Za levkozo in aids obstajajo testi, vendar je povsem verjetno, da je maček res poginil od pljučnice, saj se je očitno vlekla že precej časa. Ob oslabitvi imunskega sistema se enemu obolenju pridruži še kakšno in smo tam. Mačka bi morali v času zdravljenja zadržati v hiši, čeprav je to pri bolj divjih včasih težko, ampak drugače jih je sila težko pozdraviti. Res pa je, da ko je stanje že tako daleč, da je mačka že z eno nogo v grobu, je pa (nam vidno) poslabšanje zelo hitro, zato je treba posredovati že ob manjših znakih (kar je pa spet težko, če mačke ne poznate dobro).

@gordita
hvala za tvoje mnenje. Je sicer malo grobo, ampak dejansko so povecini zadeve taksne, kot si zapisala. Mucku sva se pac v tem pol-letnem obdobju, ko nama je delal res prijetno druzbo, dejansko priblizala sele zadnja dva, mogoce tri mesece. Zunanje zajedalce sva odkrila sele dober mesec dni nazaj in takoj kupila ta repelent (bogar, 4 ampule) in opazovala, ali se zadeva popravlja. Po tretji ampuli se vedno ni bilo pravega ucinka, zato sva kupila frontline, vendar ga na zalost mucek ni dobil.

Sedaj, ko rekonstruiram stvari za nazaj, se nikakor se morem otresti obcutka krivde, da ga nisem ze veliko prej peljal k veterinarju na pregled. Verjetno bi vsakemu drugemu bilo jasno, da ima pljucnico, le meni ni bilo ;-( ;-(

@svetilnik

tudi jaz sem razmisljal v tej smeri, da je mogoce kje pojedel kaksen strup. Ljudi, ki sovrazijo mucke, je namrec povsod prevec 🙁
Vsekakor pa je zdaj najina ljubezen v macjih nebesih, nama pa ostaja bolecina.

Res je, da sem bila malo groba, ampak nima smisla olepševati. Žal mi je, da se vama je to zgodilo, ampak če nimaš veliko izkušenj z mačkami, je to razumljivo. Tudi jaz sem pri svojem prvem mačku naredila veliko napak in ga po kratkih 5 letih izgubila. Glavno je, da se človek iz tega nekaj nauči in v prihodnosti ravna bolje. Občutek krivde kar na stran, ker nima smisla, če-jev je preveč. Me veseli, da sta mucu vseeno želela pomagati in vama ni bilo žal dodatnih stroškov. Takih ljudi ni nikoli dovolj. 🙂

tudi meni je zelo žal za mucka in za vaju, ker vidim da sta vredu človeka, ko bo čas si omislita novega muca, saj je uboščkov brez doma polno.