Stara bom 36 let, sem podnajemnica, v otroštvu sem bila žrtev nasilja od moje matere, tudi očeta. Že dolgo let sem podnajemnica v Lj. Nisem poročena, sem pa v resni zvezi. Imam eno hudo težavo in sicer z tiki; obsedena sem z premikanjem ušes, čela ( čeo premikam recimo gor dol ) ; nato pa se začne še močno stiskanje v glavi, občutek imam kakor, da mi bo glavo stisnilo. Vedno se bojim, da moj fant tega ne vidi, da ne bo mislil, da sem nora. Tudi nohte grizem do krvi in ne neham. Sicer sem visoko izobražena, inteligentna, nimam težav z kakšnimi substancami.

Kako naj se odvadim te obsesivne navade ( premikanja ušes, čela ), ker potem zelo boli v glavi , naj povem, da to počnem od malega, tudi z očmi sem žmigala kot otrok….Kot otrok se bila žrtev domačega nasilja, mati je bila nora.

V glavnem

zanima me kaj to kar me muči , predstavlja, zakaj si to počnem ? Berem psihoanalizo, poznam teorijo ( potlačenje agresivnega, libidnega gona itd )….neprimeren objektni odnos itd….ampak sama sebi ne morem pomagati. Napetost v glavi ne morem sama razrešiti.

Hvala vam, gospa Barbara

maja

Lepo pozdravljeni!

V vas se je z leti veliko nabiralo….veliko nepredelanih čustev…vse ste morali tiščati v sebi. Vso jezo in žalost ste morali potisniti vase, da ste lahko preživeli. Ker vsega tega niste mogli usmeriti navzven, ste usmerili sami vase – neke vrste mazohizem, destruktivnost do sebe. Nekateri se režejo, drugi stiskajo zobe, vi ste “izbrali” tike ter grizenje nohtov in še kaj. V sebi niste pomirjeni. Kaj čutite do sebe? Kako sedaj doživljate svoje otroštvo? Kako gledate na sebe kot majhno punčko? Ali ste sploh kdaj spregovorili s kom o vsem tem?

Sama bi vam toplo priporočila psihoterapijo, da lahko predelate vsa čustva in vse kar se je skozi vsa ta leta nabiralo v vas.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]