Pozdravljeni,
sporočilo, ki se že nahaja v tej temi sicer ni najbolj povezano z mojim problemom/vprašanjem, se mi pa zdi, da je naslov teme pravilen, zato bom pisal tu.
Danes sem dobil klic prijatelja, ki je zvenel malce nenavadno. Cel čas pogovora se mi je opravičeval in govoril, da mu je žal za stvari, ki mi jih je storil (s tem je mislil na “draženje” v srednji šoli, kar pa v mojem razredu ni bilo nič nenavadnega in niti nisem bil deležen največ “draženja”, predvsem pa to ni bilo iz njegove strani). Nedavno je moj znanec in njegov dobri prijatelj storil samomor. Zdi se mi, da ga je to zelo potrlo in me je že od takrat skrbelo zanj, sedaj pa je vse skupaj postalo bolj resno. Govori še o neki operaciji, o kateri s starši sploh noče govoriti (za kar predvidevam, da je posledica slabe komunikacije v družini, ki se o takih temah ni vajena pogovarjati), meni in punci pa je to samo omenil, noče pa povedati za kaj točno gre. O tem se govoril tudi z njegovo punco, ki meni, da je možno, da ga skrbi kako bi se operacija razpletla. Obljubil mi je, da do operacije ne bo nič poizkušal, potem pa bo videl, kaj bo (s čimer je jasno namigoval na samomor).
Zanima me, kaj lahko na tem mestu naredim (pomoč sem mu že ponudil in tudi pogovor, vendar pomoči po mojem mnenju noče iskati – obupuje), ker me resno skrbi zanj.

Hvala za odgovor.

Lep pozdrav.

Pozdravljeni,

vaš prijatelj je očitno v stiski. Želite mu pomagati, vendar zavrača vašo pomoč.

Prijatelju lahko poveste, če tako čutite, da ste tu za njega in ste mu pripravljeni pomagati skozi to težko obdobje. Če je namigoval na samomor, ga povprašajte, če je že razmišljal o načinu samomora. Če bo odgovoril pritrdilno in vam tudi opisal načrt, to pomeni, da to ni samo grožnja o samomoru (klic na pomoč).

Dobro ste storili, ko ste se dogovorili, da ne bo nič poizkušal do operacije. Če boste ocenili, da je zelo kritično in je zares nevaren sebi, potem je obvezno, da o tem spregovorite njegovi družini.

Težko je nekomu vsiliti našo pomoč, če je ne želi. Morda bi bil prvi in hkrati najlažji korak, če bi stopil do osebnega zdravnika ali specialista psihiatra, da bi mu predpisal primerna zdravila. Potem pa bi bilo priporočljivo, če bi se vključil v psihoterapevtsko obravnavo. Odločitev je seveda njegova in ga ne skušajte prepričevati, saj se lahko odpori potem le še okrepijo.

Predvsem si ne dajajte velikega bremena, poskrbite tudi zase.

Lep pozdrav,
Miha Štrukelj