Pozdravljeni,

znasla sem se v situaciji, ko enostavno ne morem vec. Zgubila sem vso energijo in voljo. Dosegla sem svoje cilje, pa sem vseeno nesrecna.
Ze od gimnazije dalje sem imela tezave, da me sobrstniki niso kaj prevec marali in velikokrat sem bila sama i n zelo zalostna. Potem sem se nekako prisilila vec druziti in probala biti bolj pozitivna, kar mi je nek cas tudi uspevalo.
Ko sem nekako uredilo socialno zivljenje, sem pa bila zaskrbljena zaradi sluzbe… ali jo bom dobila, ali ne… Nakar sem se tudi zaradi situacije v sloveniji odlocila, da naredim magisterij v tujini. Prvo leto v tujini je bilo super. Spoznala sem nove ljudi, spoznala sem pravega fanta, bila sem res srecna. Dobila sem odlicne ponudbe za sluzbe. Tako da sedaj imam dobro sluzbo in konjcujem studij in zivim s fantom, katerega sem lansko leto spoznala. Zadnje nekaj mesecev pa sem ze spet prisla v neko cudno psihicno stanje. Ne morem vec uskladiti studija in sluzbe, saj je prevec vsega. Ne jem dovolj, ne spim dovolj in vse kar pocnem je le studij ali pa sluzba. Nimam casa za cisto nic drugega. Postajam vedno bolj utrujena, potrebujem vedno vec spanca, a nakoncu ne glede na to koliko casa spim, sem se vedno utrujena. Tezko se spravim k studiju in skoncentriram, strah me je neuspeha, a ne vem kako naj naprej funkcijoniram s taksnim tempom. Druzim se z nikomer, ker nimam casa, tudi za sportne aktivnosti ni casa. V zadnjem mesecu sem zgubila ze vec kot 5 kg (pa sem bila ze prej zelo vitka). Moj fant je v podobni situaciji, tudi on ogromno dela ali pa studira…. A skupaj ne pocneva nic, ker ni casa. Med vikendi gre on velikorat domov k druzini in se sreca s prijatelji (ima le 2 uri voznje), jaz tega ne morem, saj zivim predalec. Ne zelim, da vsake 2 ali 3 tedne hodi domov, to me vedno bolj jezi. Vedno sem dobrodosla iti zraven, bendar bi rada da greva tudi sama kdaj kam za vikend, vendar po drugi strani tako ali tako nimam casa. Ne najdem vec veselja v majhnih stvareh, konstantno sem zalostna. Ne uzivam popolnoma v nicemer. Danes je vikend, imam ogromno narediti za fax pa se ne morem vec niti skoncentrirati. Vceraj sem bila ves dan v postelji. Jem 1x na dan, sploh nimam energije za kaj skuhati in pojesti.
Grozno mi je ko pomislim, da imam vse a sem nesrecna. Super fanta (ceprav je zanje case le bolj sostanovalec, komunikacija med nama ni vec tako dobra kot je bila), odlicno sluzbo…. To je vse, kar mi je pred leti povzrocalo strahove, da tega ne bom imela. Ne vem kaj naj naredim, da bi vse skupaj dobilo nek smisel…ne vem niti s kom drugim naj se druzim, po drugi strani pa tako ali tako ne zelim obremenjevati drugih ljudi z mojimi problemi ali negativno energijo. Strah me je tudi, da me bo fant pustil, ceprav pravi da me ima rad. Ne vem kako naj se znebim tega obcutka v sebi, ki ga lahko opisem kot neko breme, ki me zavira, a ga ne morem odstraniti.

Se opravicujem za raztreseno pisanje, vendar je v takem raztresenem stanju tudi moja glava in misli.

Hvala za kakersen koli nasvet, kako naj izboljsam kvaliteto zivljenja, oz. ali je bolje da obiscem strokovno pomoc.

Lep dan
Tjasa

Pozdravljeni,

kolikor vas slišim, ste uspeli uresničiti svoje želje, vendar so se vam zdaj pojavile druge težave – ne zmorete uskladiti študija in službe, ne jeste dovolj, ne spite dovolj, shujšali ste 5 kg, težko se spravite k študiju, zjutraj niste spočiti, strah vas je neuspeha, ne najdete časa za športne aktivnosti in druge ljudi. Če vas prav razumem ste zelo zahtevni do sebe in vam noben dosežek glede službe in študija ni dovolj dober? Tudi zato ne najdete časa še za kaj drugega kot delo in študij? Ste bili že od nekdaj tako zahtevni do sebe?

Omenjate tudi fanta, ki je v podobni situaciji kot vi – ogromno dela ali pa študira. Skupaj ne počneta nič, ker ni časa. Čas vedno je, vendar je vprašanje kako si ga porazdelimo. Vaša in partnerjeva prioriteta je delo in študij, vendar v življenju obstajajo tudi druge stvari – socialno življenje, ukvarjanje samim s seboj, partner, prijatelji, družina, razne aktivnosti ipd. Od vas je odvisno kako boste našli ravnotežje, ki vam najbolj ustreza. Ali boste lahko znižali vaše kriterije pri delu in študiju ter tako postavili tudi psihični balans?

Če vas prav razumem ste potrti tudi zato, ker si vaš partner ne vzame več časa za vas. Ne želite, da hodi domov in to vas jezi. Radi bi, da gresta kam za vikend, vendar po drugi strani tako ali tako nimate časa. To pomeni, da kljub temu, če bi partner ostal ob vas, ne bi imeli prostora za skupno preživljanje časa?

Izolirali ste se od ljudi, saj jih ne želite obremenjevati z vašimi problemi. Ali niso prijatelji ali partner tudi zato, da si priskočimo na pomoč, ko jo eden potrebuje? V sebi nosite veliko breme, morda bi vam bilo lažje, če bi se komu zaupali?

V sebi imate strah, da vas bo partner zapustil pa čeprav pravi, da vas ima rad. Če prav razumem, potem to ni realna grožnja? Ali ste imeli kakšne negativne izkušnje pri zapuščanju, poslavljanju od česa ali koga?

Za bolj poglobljen pogled vase vam priporočam obisk psihoterapevta. Seveda, če imate motivacijo za to. Lahko se osredotočite na konkretne težave ali pa greste v dolgotrajnejšo psihoterapijo, ki je bolj poglobljena in prinaša osebnostne spremembe.

Verjamem, da boste našli pravo pot zase. Življenje nam prinese marsikatere prepreke, ampak, ko jih preskočimo smo še bolj močni in opremljeni za pot naprej.

Lep pozdrav,