Pri 33 sem spoznala fanta, bil je najboljši ali pa najboljši do sedaj. Sedaj bom kmalu stara 37, pred pol leta sva se razšla. Sedaj sem čez najhujše in… razmišljam. To je bil moj najboljši poizkus do sedaj, šele z njim sem si zaželela še otroka. Vendar sedaj, otrok najbrž ne bom imela. Tisto kar v življenju res nočem, je otrok na vrat na nos na hitro, to je naredila že moja mati in ni bilo dobro. Torej, predno bi se odločila za otroke, bi s fantom bila najmanj 2 leti. Glede na to, da novega fanta včeraj nisem spoznala in ga najbrž ne bom jutri, je naslednji zelo ugoden scenarij, da se bom odločala za otroke .. tam pri 40. Vem, da vsak pozna eno, ki je zanosila pri 40, ampak jaz ne. Poznam pa nekoga, ki je zadel na loteriji, možnosti so najbrž kar primerljive. Seveda bi morala začeti vplačevati listke. Ali pa iskati fanta. Normalno možnost za imeti celo družino z otrokom sem že zamudila in med drugim se sprašujem, kakšen je sploh smisel spoznavati novega moškega. Imela sem svoj del moških (3 resne veze) in ni mi do tega, da bi spoznavala še enega.. Kar ne vidim smisla, saj imeti partnerja spet ni res zadetek na lotu in nimam toliko libida, da bi bil to lahko moj drive. Ne bom se več tako trudila kot v zadnji vezi, ne zdi se mi več smiselno.. Resno razmišljam, da bi svoj ‘razvoj’ usmerila stran do tega in se resno predano lotila nečesa drugega. Seveda sem imela hobije tudi do sedaj, ampak razmišljam bolj konretno.. Je možno, da je to zdrava pamet ali je zgolj razočaranje?

No, glede na to, da dihati in živeti pomeni med drugim tudi sem pa tja spoznati kako novo osebo … Meni se zdi super, da si se odločila živeti oz. se nečemu posvečati. To res ne more škoditi. Lahko izdaš, kakšen hobi je to?

Kar se tiče statističnih možnosti za otroka po 40., pa verjemi, da so verjetno vsaj 100.000-krat večje kot zadetek na lotu, tudi če nikogar osebno ne poznaš.

Menim, da gre za odločitev, ki je posledica razočaranja oziroma nekih neizpolnjenih pričakovanj, kar pa še ne pomeni, da odločitev ni pametna. Včasih te lahko nekaj doleti, ko najmanj pričakuješ in mogoče trenutno res potrebuješ preusmeritev pozornosti nekam drugam.

Nekoč ti je “zdrava pamet” govorila nekaj drugega, danes se je plošča obrnila, kaj bo jutri? Kdo ve? 😉

Sigurno imaš nekaj več izkušenj kot pred leti in boš v bodoče bolj previdna s kom in predvsem kako boš šla v razmerje, zdi se mi pa nesmiselno, da bi se odpovedala vsem stikom z nasprotnim spolom, ki bi se lahko prelevil v razmerje zato, ker te je nekdo razočaral oz. si mogoče sama gojila prevelika pričakovanja do druge osebe, ki se niso uresničila in si sedaj razočarana.

Se strinjam da svoje misli preusmeriš v kaj bolj pozitivnega, v hobije. Moški bodo prišli in tudi zaupala boš še. Tudi za otroka še ni prepozno. A če se boš iz dneva v dan s tem obremenjevala ne bo nič. Ko sama svobodno zadihaš, ko boš zadovoljna s sabo in s tem kar imaš, potem lahko pričakuješ tudi kaj novega.

Draga Takole je,

Hvala, da ste z nami delili svojo izkušnjo. Verjamem, da se lahko marsikatera ženska (ali moški) poistoveti z vami. Sprašujete, če je vaše razmišljanje plod zdrave pameti ali razočaranja?

Če želite iskren odgovor, potem lahko rečem, da je vaše razmišljanje plod obojega. Ljudje, ki imajo solidno “organizirano osebnost” v podobnih situacijah ne dovolijo, da bi “propadli” in pogostokrat v sebi napišejo skrito pogodbo v stilu, ne želim imeti nobene opravka z možnostjo, ki bi mi lahko zopet povzročila bolečino. Torej na nek način je to kar nameravate dobro, vsaj kratkoročno. Čas bo zacelil nekaj ran.

Pogodba, ki jo pa omenjam pa je nekaj zelo slabega. Zakaj?

… citiram nekaj vaših stavkov …

Občutek, ki ga pri tem dobim je, da je že vaša mama sebi napisala neko pogubno pogodbo zase in zdi se, da ste to pogodbo nezavedno nasledili tudi vi, in za ste z omenjenim poskusom končno dobili potrditev, da ima mama prav. Ali pa (druga možnost), da se to pogodbo sebi napisali že v otroštvu, ko ste gledali mamo kako trpi, in/ali ste trpeli vi sami.

S takšnimi pogodbami se srečujem dnevno. Takšne pogodbe zaznamujejo cele rodbine. In izredno težko jim je ubežati – mogoče pa jih je spremeniti.

Težko vam napišem nekaj zelo spodbudnega, saj vem kako se počutite. Mislim, da se morate vprašati predvsem to, ali še imate toliko energije, da se soočite s težavo, ki jo omenjam, ali boste pustili, da se pogodba vaše mama (ali vaša v otroštvu) popolnoma manifestira?

Če vam smem predlagati kompromis. Predno se 100% odločite, da res ni več smiselno nič narediti na področju partnerstva si vzemite vsaj 1,5 leta časa za intenzivno delo na sebi. V glavo si dajte idejo, da želite stvari priti do dna (ne preživeti teh 1,5 leta v prepričanju, da se itak nič ne da narediti). Obiščite delavnice na temo partnerskih odnosov, pojdite na postavitev družine, najdite si kvalitetnega strokovnjaka, ki vam bo pomagal skozi to osebno transformacijo.

Menim, da vam lahko uspe.

Srečno.