Torej moja težava je, da da vrjetno trpim z socialno anksioznostjo(poleg drugih zadev) Torej strah pred interakcijo z ljudmi(čeprov nebi rekel da gre za težjo obliko, ker se lahko spravim v izven svojega življenskega prostora in komuniciram z recimo prodajalko, ker pač morem). Verjetno pravim zaradi tega, ker še nikoli nisem obiskal kakšno strokovno pomoč. Se pa izogibam kakršnim koli nepotrebnim stikom, in tudi ko recimo je pred mano recimo interakcija z kakšnim znancem sem pred tem precej nervozen in mi povzoča nelagodje. Verjetno je tudi kriva pač moja sramežjivost

. Enostavno težko navezujem prijateljstva oz. z koli ljudi, ki bi lahko bili kasneje prijtelji. Niti enostavno nevem kaj bi rekel, ker ne razumem tega v ang. besedi small talk, ki ga ljudje v vsakdanjiku uporabljajo. Kot da bi bil nekako napačno sprogramiran. Ok, pač zase vem da sem verjetno zaradi posledice prej omenjenih zadev oz. že po naravi introvertiran. Ampak tukaj pride to težave. Na obdobja trpim po človeški interakciji, pogovoru, na obdobja se ne obremenjujem in se posvečam svojim zadevam(pač se ponavadi “zasvojim” z kakšno zadevo.(ali je hobi, ali je pač nevem neka rač. igra, etc). No posledica obdobja, ki me nekako sili v interakcijo ljudmi in zaradi svoje narave težko izvedljiva me nekako pelje v depresijo. Pač tipične lastnosti depresije, in nekako edin razlog da ne naredim samomora je pač racionalna miselnost da je to neracionalno dejanje, ki ne reši problema. Čeprav sem obkrožen z ljudmi, se počutim osamljen. In lep prikaz tega je tudi, ko vidim zaljubljen par, ali kakšnega znanca ki gre ven žurirat, Pač neka malekost zdaj že v mojem vsakdanjiku sproži to bedo, občutek manjvrednosti, občutek ko veš da delaš, razmišljaš drugače, ampak še vedno hrepeniš po določenih elementih, “normalnih ljudi”

Zaradi podobnih problemov sem tudi v preteklosti trpel skozi OŠ in SŠ dni, ampak do nekako nedavnega nisem razumel svojega obnašanja. Ampak to konstatno vodi v nek začaran cikel, ki se ponavlja in ne vidim izhoda. Kar je moje vprašanje je to, kako najti izhod iz takega cilka.

Pozdravljeni,

Ljudje smo socialna bitja in imamo težnjo po socialni interakciji. Slabe izkušnje pa nam lahko otežijo navezovanje in vzdrževanje stikov. Pravite, da ste po naravi introvertiran. To je naučeno vedenje, ki pa se ga lahko z drugimi izkušnjami tudi spremeni.

Kaj je tisto, kar vas sili, da se izogibate nepotrebnim stikom? Kaj se ob tej misli v vas dogaja? Če je to sramežljivost, pred čim? Še kaj drugega? Mislite, da je small talk nujen del komunikacije? Kaj pa če ste samo taki kot ste in ne uporabljate small talk-a? Se vam zdi to izvedljivo?

Kot ste že povedali, samomor nič ne reši, le konča življenje. V primeru, da boste resno razmišljali o samomoru, se nujno obrnite po pomoč. Predlagam vam, da greste na psihoterapijo in poizkusite pretrgati začaran cikel, navsezadnje, kaj pa lahko izgubite?

Lep pozdrav,