Pozdravljeni!
Tudi v naši družini se soočamo z izgubo dojenčka. Vsi ki ste se že soočili s tem, a pride kdaj lažje? A pride kdaj dan, ko ne jočeš vsakič ko se spomniš na svojega angelčka? A pride kdaj dan ko si ne postaviš milijon vprašanj ZAKAJ in ne dobiš nobenega odgovora ZATO?

Pride. Samo traja. Čas je tvoj zaveznik. Pusti da naredi svoje.

Zagotovo bo prišel čas, ki bo omilil vašo bolečino. Pozabiti ne moreš nikoli, vendar se s tem navadiš živeti. Mnogo nas je takih, ki smo to grozno izkušnjo dali čez. In vsi smo se najbrž spraševali isto..ZAKAJ ?? in nihče od nas ni dobil odgovora… Gotovo bo en dan boljše in se boste otročička spominjali brez solz v očeh, vendar jaz bom rekla enako kot je rekla moja predhodnica “tvoja mami”..pustite, da čas naredi svoje in da prebrodite to prvo globoko žalovanje.
srečno !

Iskreno sožalje ob izgubi.
Ja, na začetku je šok, potem solze … čisto počasi, počasi se potem prikaže en sončni žarek, en nasmeh … na začetku imaš slabo vest, ker se sploh nasmehneš …

Nikoli ni več enako, velika večina nikoli ne dobi odgovora na svoj zakaj … Vendar gre življenje naprej, in ti z njim … nikoli, nikoli pa ne pozabiš.

Na začetku pa vsekakor potrebuješ čas in si ga moraš vzeti, za svoje solze, žalovanje. Ni pa nikakršnega recepta koliko časa, lahko pol leta, eno leto, lahko tudi več.

Jaz sem se leta spraševala ZAKAJ?
Nekega dne sem gledala mamico z dojenčkom… vprašala sem se: Ali bi menjala z njo? Bi menjala za njeno življenje, bi menjala svoje nedonošene otroke za tega živega?
NE svojih otrok ne bi nikdar menjala, nikdar, čeprav so zvezdice.
In v tistem trenutku, so izginila vprašanja ZAKAJ.

na fb obstaja skupina kjer se pogovarjamo o nasiš angelčkih naslov skupine je MAMICE ANGELČKOV

Draga mamica,
Ko sem izgubila mojega sinčka, sem se slučajno srečala na pokopališču z mamico, ki je izgubila sinčka leto preje. Vprašala sem jo “ALI BO KDAJ LAŽJE”, gospa je pogledala v tla, objokana, žalostna, in rekla “NE”. Nekaj časa je že od tega, vendar lažje ni. Ko se zjutraj zbudiš misliš, da je bila to samo mora, da si sanjal, potem pa kot udarec v želodec, to je resničnost. Mamica, samo povedala sem ti kaj jaz čutim, kako je to težko. Sem pa s teboj v vsej tvoji bolečini. BOLI IN BO BOLELO IN NIKOLI MAMICE TEGA NE MOREMO PREBOLETI. Bolečino nosimo v sebi, včasih se malo pritaji, podzavestno pa je v nas vedno.

Pozdrav od mamice, ki je “ZLOMLJENA”, pa vendar ne sme tega kazati drugemu sinčku in možu, niti navzven.