Smrt bližnjega, nimam prijateljev
Moje sožalje. Ko je meni umrl oče tudi ni bilo nobenega, da bi se z njim pogovarjala. Ne vem zakaj je tako, očitno mora vsak sam skozi te faze žalovanja. Imela sem takrat željo, da bi kdo sam od sebe prišel k meni, me objel, potolažil, pa ni bilo nobenega. Vem, žalostno, še vedno mi je hudo za očetom.
Ne poznam ljudi okoli sebe, da ne bi imeli prijateljev tako da,.. Verjamem pa da ti ta moment ni lahko. Preboleti moraš sama, prijatelji, znanci ti lahko stojijo ob strani vendar prebolevaš vedno sam. Če rabiš pogovor posrfaj po netu ker obstajajo razna društva oz skupine, ki so izgubile ljubljene in se srečujejo in svetujejo.
Prijatelje dobiš tako, da jih ne iščeš. Samo odpreš se do ljudi, več komuniciraš z njimi, bolj se
ukvarjaš z njimi, več jih poslušaš, se z njimi pogovarjaš…
Prijateljev, zaresnih, pravih prijateljev je v življenju zelo malo, to je tako, kot z pravo ljubeznijo, eni
je ne najdejo nikoli. Imaš pa lahko večje število “svojih” ljudi – ljudi, ki jim zaupaš, ki se nanje zaneseš,
ki jih dobro poznaš…
Treba je pa migat in delat na tem – k tebi zvonit na vrata ne bo nihče prišel….
Žal je res to, da nimam niti enega prijatelja. Niti ene osebe, ki bi se pogovarjala z mano.
Niti tega nimam, da bi recimo nekoga poklicala in rekla a greva kam skupaj?
Že od malega sem bila nezaželen otrok, nizka samopodoba. Pridobila sem si kvečjemu ‘prijatelje’, ki so bili prijatelji takrat, ko so me rabili. Ko sem jaz rabila pomoč, nikogar ni bilo.
Če sem si že našla neke prijatelje, smo se potem bolj odtujili, ko so si oni ustvarili družine in niso imeli več časa. AMpak tudi to niso bile neke trdne vezi. Bolj kolegi kot kaj drugega.
Verjetno ti bo to v veliko presenečenje….ampak konec koncev je vsak sam. Ne glede na to, koliko
ljudi imaš okoli sebe, si sam. In največ lahko zaupaš popolnemu neznancu, ki ga vidiš prvič
in zadnjič, saj pred njim nimaš zadržkov…pred vsemi drugimi se vklopi samocenzura…
Velja pa eno splošno pravilo za stike z ljudmi – če se imaš sam rad, te bodo imeli tudi drugi.
Torej ne jamraj in ne išči idealizirane podobe “prijatelja” na silo, ampak se posveti sebi in svoji
rasti. Nauči se imeti rada, o tem je ogromno knjig in člankov….in ko boš na cilju, boš nenadoma
ugotovila, da si spotoma “pridelala” tudi prijatelje…
Ponavljam – potrebno je delo in trud. Če ti je to cilj, potem se zanj potrudi, delaj na tem,
Če ti je hudo in nimaš nikogar, pa bi ga imela, je po mojem mnenju najboljša rešitev kakšen telefon v stiski, recimo takole: http://www.telefon-samarijan.si/ pa verjetno bi se našel še kakšen. Mislim, da imajo tudi na Hospicu nekaj skupin za samopomoč…
Jaz prijateljev ne dobivam, temveč si jih delam. Ob odhodu tebi dragega človeka pa se ti dogaja nič drugega kakor samo to, da ti hoče življenje povedati da nekaj narobe delaš. Nekaj si že ugotovila: da si navajena izkoriščanja. Ko si boš izgradila dobro samopodobo, te bojo ljudje začeli spoštovati, kakor boš sama sebe, in posledično si boste lahko vzajemno pomagali Ter tako ustvarjali prijateljstva.
Za začetek pusti ljudem blizu.
Verjamem, da si nezaupljiva, ampak velika večina ti jih nič noče. Večina ljudi je v redu, večina bi te
poslušala in bi ti bila pripravljena pomagati. Zadržiš jih pa ti sama, ko se obdaš s tem oklepom, katerega
odsev se vidi tudi v pisanju. Kar odpri se, kar bo, pa bo. Kaj se pa lahko zgodi?
Za začetek pusti ljudem blizu.
Verjamem, da si nezaupljiva, ampak velika večina ti jih nič noče. Večina ljudi je v redu, večina bi te
poslušala in bi ti bila pripravljena pomagati. Zadržiš jih pa ti sama, ko se obdaš s tem oklepom, katerega
odsev se vidi tudi v pisanju. Kar odpri se, kar bo, pa bo. Kaj se pa lahko zgodi?[/quote]
Preprosto ne vem. Razmišljam pa ne vem. Res je kar praviš. Strah je pa še vedno. Toliko izdaj, toliko prevar sem doživela v mladih letih, da sem v zrelih letih ostala zadrta.