Spolnost, ki je ni več
Z možem sva penzionista, oba okrog 60, oba otroka na svojem, midva sama v svoji hiši, finančno brez problemov, oba vsak s svojimi hobiji in tudi skupnimi. (hribi, kultura, koncerti, opera) Spolnost je umrla že nekaj let nazaj, težave pa so bile prisotne ves čas, kljub temu da sva obiskovala partnersko terapijo in ugotavljala, da je to posledica spolnih zlorab, ki so se zgodile meni in dejstvu, da je bil in je nezavedno še vedno, moj mož mamin nadomestni partner. Ohranjava in si oba še naprej želiva prijateljski odnos. Na tem nivoju nama gre dobro – pogovori, hobiji, srečanja s prijatelji. Moja hrepenenenja pa so tudi po dotikih, objemih in intimi, ki jo on vztrajno zavrača in jo je že večkrat iskreno obrazložil.
Odločila sem se da bom sedaj to dosledno spoštovala in upoštevala in ne bom “rinila” vanj.
Prosim vas za nasvet o še drugih možnostih zadovoljevanja mojih potreb, ki v moji zakonski zvezi (že nekaj časa ali celo dokončno) niso možni. Razmišljam, pa ne ravno o skokih, ampak če je še kaj drugega?
Hvala.
Spoštovani!
Najprej se vam zahvaljujem za iskren opis tematike iz vidika zrele generacije.
V vašem zapisu je tako zelo jasno izraženo, da je potreba po bližini nekaj, kar potrebujemo za življenje in to ves čas življenja.
Ko se zgodijo na tem področju zapleti, zatiki ali rane, vsak na svoj način rešuje in »liže rane«. Žal mi je, da vama partnerska terapija ni pomagala pri ponovni vzpostavitvi bližine. Da mož odklanja izkazovanje in prejemanje izrazov bližine, mora obstajati nek smisel, ki ga verjetno (in žal) niste odkrili.
Izogibanje bližini je strategija preživetja, ki smo jo razvili kot vzorec vedenje, lahko v zelo zgodnjem obdobju, navadno kadar nam je bila bližina pomembnih drugih preveč ogrožujoča. Iz svoje prakse imam izkušnjo, da se te teme lahko rešijo in da partnerji pridejo do razumevanja nekih vedenj, ki so izogibanje s funkcijo obrambe, a pod katerimi praviloma vedno živi potreba po bližini.
O načinih nadomestnih zadovoljitev potrebe po bližini bi bilo zelo vredno slišati izkušnje drugih. Vem, da je to lahko le bližina osebe, s katero se počutite varno, s katero lahko delite svoja čustva, na katero lahko računate, ki vam je na voljo in ji je mar za vas. Lahko je že pogovor s tako osebo nekaj, kar poboža hrepenenja. Eni ljudje imajo možnost, da lahko telesne stike bližine zadovoljijo s prijatelji (z objemi, stiski rok), tudi s sorodniki. Drugi to najdejo v praksah, ki vključujejo telesni dotik (masaže, ples). Spet drugi zadovoljijo potrebo po bližini prek skrbi in v stiku z živalmi, ali v negi in v odnosu z drugimi živimi bitji ali rastlinami.
Lep pozdrav,
Pozdrav,
navezujem se na odg. dr. Mrgoleta:
“Iz svoje prakse imam izkušnjo, da se te teme lahko rešijo in da partnerji pridejo do razumevanja nekih vedenj, ki so izogibanje s funkcijo obrambe, a pod katerimi praviloma vedno živi potreba po bližini.”
To vse razumem, na neki ravni. Toda kako premakniti celotno kompozicijo, ko je na razumski ravni kristalno jasno, za kaj gre, ko obstaja zavedanje, zakaj je do tega prišlo, kdaj, kako, prav tako, da gre za obrambni mehanizem. Ko je že prišlo do (razumskega) razumevanja nekih vedenj. A kljub temu prav tako vselej pride do takega odziva – do izogibanja bližini. Velika želja po njej nekje spodaj, telo in čustveni del pa štrajkata.
Na racionalni ravni se zavedanje da osvojiti, a kako preiti v praksi do drugačnih načinov? Je nekaj let premalo, da se lahko že pokažejo spremembe?
Spoštovani!
Naša ravnanja, ki se nanašajo na bližino, intimnost, navezanost, so povezana z najbolj globokimi deli našega čustvovanja. Tukaj z razumom preprosto ne pridemo »blizu«. Razumeti čustveno dogajanje pomeni priti z njim v stik – ne prek razuma, temveč prek čustvene izkušnje. Šele nato lahko pride do sprememb.
To so spoznanja čustveno fokusirane terapije, ki jo tudi sam zelo uspešno uporabljam pri svojem delu.
Lep pozdrav,