Pozdravljeni!
Ker več ne vem kako naprej vas prosim za pomoč. Naj vam napišem svojo zgodbo življenja. Ko sem bila stara eno leto sta se oči in mami ločila in nisem imela nobenih stikov z očetom. Kmalu je mami spoznala drugega moškega in se z njim poročila. Naj povem, da me on nikoli ni maral. Mami se je odselila k njemu jaz pa sem živela z omo in dedkom. Bilo mi je lepo, čeprav sem zelo pogrešala starše in se zaradi tega velikokrat jokala. Bila sem nesamozavestna. Ko sem bila stara 17 let sem spoznala fanta in se vanj močno zaljubila, skupaj sva bila 2 leti. Po dveh letih si je našel drugo. Meni pa se je takrat življenje spet sesulo. Uteho sem iskala v drugih moških imela sem jih kar nekaj. Pri 27 letih sem se umirila in si poiskala življenjskega sopotnika. Bila sem srečna in imeli smo se radi. Sčasoma pa se je nabralo nekaj problemov, in sicer kredit, stresna služba, mož rad pogleda v kozarec, kar me zelo moti, otroci…. Začelo se mi je dogajati, da sem zelo živčna, hitro vzkipim in se za vsako stvar sekiram. Tako so mi že drugi začeli govoriti, da se preveč sekiram. Jaz pa ne najdem izhoda iz te situacije. Nam povem, da zelo menjam razpoloženje. Ko pri sebi opazim, da gre čez mejo živčnost se za nekaj časa zavestno umirim pol imam pa spet izbruge. To zleda tako, da se derem na otroke, vzkipim, se obremenjujem…. Zelo me skrbi, da bom z tem obnašanjem zgubila moža in da to zelo vpliva na otroke. Naj povem, da se za depresijo zdravita na psihiatriji tako oma kot mamica. Imam pa vprašanje, ali je to dedno? Kaj naj na sebi naredim, da ne bom tudi jaz na istem? Potrebujem psihiatra, ali si lahko še pomagam sama? Za odgovore se najlepše zahvaljujem.

Pozdravljeni,

Kolikor sem lahko razbral iz vašega sporočila, ste bili v življenju že večkrat soočeni z izgubo pomembnih oseb – v zgodnjem razvoju oče, zavračal vas je očim in “zapustila” mati. Tudi depresija matere in ome lahko za vas pomeni neko vrste zapustitve, ko sta se “umaknile” v svojo bolečino in vas tako pustili samo. Verjetno je ravno vse to tisto, kar vam onemogoča, da bi izgube v življenju, ki so sestavni del življenja, lahko normalno predelali in odžalovali. Omenjate tudi zapustitev s strani partnerja pri vaših 19-ih letih, ko se vam je življenje sesulo. Tak dogodek (zapustitev) je verjetno za vas lahko retravmatizacija otroških dogodkov, ko so vas zapuščali vaši domači.

Tudi zdaj omenjate kot glavno (prvo) skrb, da boste s svojim obnašanjem izgubili moža in drugo, da boste s tem vplivali na otroke. V teh skrbeh za druge nisem zasledil vaše skrbi za sebe. Vam je bolj pomembno, da vaš mož ostane z vami, kot pa da bi vi poskrbeli zase in za svoje dobro počutje? Ste navajeni, da vedno poskrbite za nekoga drugega, sebe pa dajete na stran?

Sprašujete ali je depresija dedna. Nedvomno se rodimo z določenimi predispozicijami, ki vplivajo na potek depresije, vendar bi tukaj bolj poudaril “dedovanje” v smislu transgeneracijskih vzorcev in vzgoje. Vaša mama in oma se soočata z depresijo. Znano je, da obremenjevanje otrok s težavami njihovih vzgojiteljev lahko vzpodbudi depresivno razpoloženje pri otroku. Prav tako na razvoj depresije lahko vplivajo zgodnje, nepredelane zapustitve otroka (separacija med vzgojiteljem in otrokom). Moje mnenje je, da na psihiatriji ne zdravijo depresije, ampak zdravijo ali bolje rečeno, zmanjšujejo simptome depresije, vzrok pa ostane in zato tudi depresija.

Transgeneracijski vzorci se ponavljajo toliko časa, dokler jih nekdo ne prekine. Morda je zdaj vam, ko ste začeli aktivno razmišljati o samopomoči, dana ta priložnost. Premislite ali bi želeli poizkusiti s psihoterapijo, kjer boste lahko (če si boste pustili in trdo delali), predelali pretekle dogodke, ki vas zdaj, v teh sedanjih odnosih, tako obremenjujejo.

Če imate še kakšno vprašanje ali komentar ste dobrodošli, da ga zapišete.

Želim vam veliko uspeha pri reševanju vaših težav.

Lep pozdrav,