Spoštovani.

Zavedam se, da problem, s katerim se obračam na vas, ne sodi na ta forum in, kolikor se mi je uspelo seznaniti, niti na vaše delovno področje, vendar vas kljub temu iskreno prosim vsaj za mnenje. Medtem ko iščem rešitev, se seznanjam z delom drugih terapevtov, seveda zlasti tistih, ki področje pokrivajo, vendar mi redko kateri vliva zaupanje. Imam slabe izkušnje s površnostjo diagnosticiranja in z zdravljenjem zgolj simptomov, česar se pri vašem pristopu ne bojim. Moj problem je kompulzivno prenajedanje (avtodiagnoza) in stara sem 29 let.

Sicer imam pestro zbirko diagnoz (psihiatra), ki sem jo nabrala v času študija, vendar nisem prepričana (niti takrat nisem bila), ali je šlo res za motnje ali pa le za izrazitejše značajske poteze, nagnjenje k ekstremom, dramatiziranju in za ugodje ob vživljanju v vlogo žrtve. AD, stabilizerji in psihoterapija mi niso pomagali, ampak sem se popravila po branju Glasserjeve teorije izbire in s pomočjo te v grobem prešla vse (ne)namišljene kognitivne in značajske motnje. Razen te zadnje, zaradi katere pišem in ki se je pojavila precej kasneje in po približno dveh letih intenzivnega posvečanja športu in prehrani z namenom prebiti se do idealnega videza.

Nikoli nisem bila pretirano suha ali debela, čeprav sem si vedno želela biti prvo, se temu nikdar prej v življenju nisem kakor koli zares posvetila. Pred približno tremi leti pa sem naletela na metodo, ki se mi je zdela revolucionarna in za katero sem bila prepričana, da mi bo pomagala do mojega ideala. To se seveda ni zgodilo, zato sem zaostrovala režim treningov in diete, dokler mi ni pred letom dni počil film. Dvema letoma discipline sta sledila približno dva meseca preobjedanja. Bila sem jezna, izčrpana, obupana in hotela sem čokolado.

To se je zgodilo pred enim letom in od takrat naprej niham med obdobji vzdržnosti in prenajedanja. Lahko sem se odločila, da ne bom imela napada panike v gneči, da ne bom depresivna in malodušna, da ne bom hiperaktivna, da si ne bom drgnila rok, ko primem za nakupovalni voziček, nikakor pa se ne morem odločiti, da ne bom žrla. So dnevi in kdaj tudi kak teden, ko se lahko nadzorujem, potem pa se preprosto zrušim. Mislim, da sploh ne znam dobro identificirati sprožilcev. Osnovni pogoj je splošno slabše počutje z malodušjem, rahlo anksioznostjo in napetostjo, verjetno pa zlasti pomanjkanje pozitivnih impulzov.

Že od nekdaj imam veliko potrebo po stimulaciji, običajno se kaj neumnega odločim, denimo da bom nosila samo še črna oblačila, da si bom kupila psa, da bom prebelila stanovanje in take neumnosti me dejansko nekaj dni držijo v veselem pričakovanju. Te odločitve o spremembah padejo spontano, ne morem jih nekako sama sprožiti, jih zrežirati, se nategniti in ko se nič ne dogaja, v zadnjem letu začnem z goltanjem hrane. Če se prav spomnim, me je nekoč v takih obdobjih napadla depresivnost. Premagala sem jo tako, da sem se pač »odločila«, da sem »izbrala«. Ta metoda zdaj odpoveduje na polni črti, veliko močnejše je od mene.

Vaša ocena in mnenje bi mi zelo veliko pomenila. Če poznate delo koga s področja motenj hranjenja in mi ga priporočate, bom tudi vašega priporočila zelo vesela.

Spoštovani,

hvala za vaše pismo.

Ni potrebno skrbeti, da omenjeno ne spada v forum, z veseljem vam odgovorim.

Pri psihoanalitičnem zdravljenju ni pomembno s katero problematiko prihajate, saj gledamo na simptome kot znake, da prihaja do notranjega konflikta. Tako ni pomembno ali pridete na obravnavo z vzrokom depresije, anksioznosti, panike, prehrambnimi motnjami ali česa drugega.

Med prebiranjem vašega pisma sem dobil občutek, da se izjemno trudite “urediti” vaše simptome preko odločitve. Ta trud vam pa, kolikor slišim, jemlje veliko energije, hkrati pa se vam pojavljajo simptomi v drugih oblikah. Poznam teorijo izbire in njen domet jemljem z rezervo. Moje mnenje je, da simptome lahko z raznimi tehnikami zmanjšamo ali odpravimo, vendar naša duša ali telo najde drug način, da izrazi duševno stisko. Tako se lahko znebimo enega simptoma, namesto tega pa se čudežno pojavi nov simptom na duševni ali telesni ravni.

Razmislite o psihoanalitični psihoterapiji, psihoanalizi ali kakšni drugi psihodinamski psihoterapiji, kjer se ne ukvarjamo z odpravo simptomov, ampak z raziskovanjem tistega, kar stoji za simptomi. Gre za proces, ki vključuje soočanja z vašo preteklostjo, konflikti, s tistim kar ste potisnili v nezavedno ipd. Ko se psiha osvobodi tega pritiska to posledično vpliva tudi na simptome, ki se zmanjšajo ali izginejo. Pot do svobode ni lahka, vendar obstaja.

Dobrodošli ste, da zapišete še kakšno vprašanje ali komentar, drugače vam pa želim veliko uspeha pri reševanju vaših težav.

Lep pozdrav,

Zelo se vam zahvaljujem za odgovor in posebej za hitro odzivnost.

Vašo razlago, da gre za iste vzroke in za potiskanje manifestacije iz ene v drugo obliko, sprejemam. Sama sem le zelo v dvomih, ali naj se vzrokov res lotim. Psihoanalize res nikdar opravljala pod vodstom, ampak sem se poskusov seciranja dolga leta z veliko vnemo lotevala na lastno pest. Nekoč sem potem zaključila, da se le vrtim v krogu, da sicer vedno odkrijem kaj novega, počutim pa se nič bolje. Ko sem začela simptome “urejati z odločitvami”, me je napredek navdušil. In nehala sem utrujati ljudi ter se smiliti sama sebi.

Ni me strah čiščenja, tudi če bi bilo še tako naporno, strah me je samo, da ne bom prišla na konec. Verjetno je popolnoma nerealno pričakovati odgovor na vprašanje, kako dolgo običajno psihoanaliza poteka, ko gre za lažje oblike težav? (Saj lahko v svojem primeru govorim o lažji težavi?) Ali psihoanaliza sploh ima konec? Je mogoče na podlagi začetnih obravnav kakor koli predvideti, kakšne so razsežnosti potlačenih vsebin, ki jih je treba razrešiti?

Ironično je, da se mi pri vseh prejšnjih “motnjah” nikoli ni res mudilo jih razrešiti, bile so le nadležne. Tokrat ima vsak mesec mojega neobvladljivega vedenja merljive posledice.

Pozdravljeni,

žal psihoanalize (in tudi kakršnekoli psihoterapije) ni mogoče opravljati na samem sebi. Vse preveč je odvisno od odnosa, ki se vzpostavi med pacientom in psihoterapevtom. Tudi zato pri svojem prizadevanju niste mogli biti uspešni.

Kot ste že sami nakazali, je potrebna pri psihoterapiji odločitev, da se boste soočali s stvarmi, ki vam jih je najtežje povedati, saj je od tega odvisen uspeh zdravljenja. Vaša trdna odločitev je dobra popotnica.

Pri psihoanalizi gre za proces za katerega izzid je neznanka. Ne morete predvideti kam točno vas bo to samospoznavanje prineslo – kaj boste vse spoznali. Konec zdravljenja si postavite sami sebi, ko ste zadovoljni s sabo in tistim, kar ste v psihoanalizi dosegli. Nedvomno, tudi psihoanaliza ima svoj konec.

Lep pozdrav,