Pozdravljeni!

Sem 16letno dekle. Že 5-6 let prenašam očetovo obnašanje, ki je sicer komaj izdržno! Poven negativnih misli, besed, skratka nič kar on pove ni pozitivno, nič.. pred enim letom so mu odkrili depresijo (s katero se bojuje že več kot leto dni). Obiskuje psihijatra, ma napredka ni, kup tablet pa vsak dan večji.
Pa se vsak dan posebaj trudim, da mu dopovem, da ima v življenju veliko stvari za katere bi lahko živel in bil zahvalen vsaj, oziroma sem se trudila.. nekako mi zmankuje energije, volje, sploh želje, saj sem vložila par najlepših let za njega, da bi se spremenil, sem vrjela da se bo, pa se ni.. To je za sabo prineslo posledice, zaprla sem se vase, postala negotova in pa skoraj me je pivlekel v ta začaran krog, skoraj, oz. bi lahko rekla, da me malce je.. ampak ostajam pozitivna, poskušam sebe postaviti na prvo mesto in delati na sebi, kar je sicer zelo težko, saj sem se vedno postavljala na zadnje mesto. Včasih dobim občutek kot, da ne počnem prav, kot da bi mu morala pomagati. Sebično se počutim. Bijem bitko sama s sabo, po eni strani mu želim pomagati bolj kot karkoli, po drugi strani pa mislim, da sem že preveč časa zavrgla zanj, dobila pa nisem nič.. nevem kaj naj, kakršenkoli nasvet bi bil dobrodošel.

Pozdravljena Lala

žal mi je, ker si se morala že tako zgodaj soočiti z očetovo depresijo. Seveda je to vplivalo nate in trudila si se biti v najboljšo oporo in mu pokazati svetlejšo pot. Zdaj ugotavljaš, da kljub zdravilom pri njem ni pravega napredka. In hkrati postaja jasno, da si sebe pustila ob strani, zanemarila svoje potrebe in se na nek način žrtvovala za očeta.
V enem letu bi se delovanje zdravil, predvidevam da gre za antidepresive, že moralo pokazati. Možno je, da oče še ni dobil optimalne terapije. Namreč ad ji, ki nekomu pomagajo ni nujno, da pomagaji tudi nekomu drugemu. Ljudje reagirajo različno tudi na ista zdravila. Včasih traja dalj časa, da se za nekoga najde prava terapija.
Kot drugo pa je res tudi to, da je poleg tablet zelo zaželjena psihoterapija, ki pripomore k spreminjanju vzorcev v življenju za lažje funkcioniranje.
Prav je, da ti ni vseeno za očeta, lepo, da mu stojiš ob strani, a nikar ne pozabi nase. Mogoče on potrebuje malo več časa, da si opomore, a ti v tem času ne smeš životariti. Počni stvari, ki polnijo tvojo dušo, vzami si prosti čas, sproščaj se, pojdi v naravo…podeli svoje počutje s kom, ki ti je blizu. Ali imaš mamo?
Mogoče bo pomagal iskren pogovor z očetom o tem kako se ti počutiš in kako je zate pomembno, da si najde dodatno pomoč.
Želim ti vse dobro in oglasi se še kaj,
Lp
Bernarda