primeri
Huh, katerega izmed množice primerov bi si izbrala. Imam kar lepo kolekcijo:) Ni treba, da grem v detajle. Ponavadi je vzorec enak, samo izgovori za prepir se spreminjajo. Nazadnje recimo sem rekla, da nečesa ne bom naredila (nečesa, kar se je najbolj tikalo mene same). Ona se je razjezila, ker sem ji s tem prekrižala načrte. Jaz sem govorila spoštljivo in lepo, ona meni nazaj, da sem nespoštljiva in kako si drznem z njo tako govorit. Ob takih reakciji človek ponavadi obstoji z odprtimi usti, ker si ne moreš zamislit, da imata dve osebi, ki istočasno stojita v istem prostoru in govorita o isti stvari, tako drugačen pogled na to, kaj se dogaja. Ona torej, da kako si drznem, jaz lepo nazaj, da ne mislim nič slabega, ampak da jaz ne bom naredila tega, kar ona od mene hoče. S tem, ko se upreš njeni volji, jo tako razkuriš, da eksplodira. V tistem trenutku potem sledi cel kup očitkov, zmerljivk, okita te z naslovom najslabšega, najbolj ničvrednega človeka, ki je kadarkoli teptal zemljo, uničil si ji življenje … Ko se odločiš, da tega ne boš več prenašal in greš, se dere za tabo po cesti, vsa zaripla v obraz. Temu sledi obdobje kujanja, grobne tišine, ignorance na celi črti, ker si jo tako prizadel s svojim odnosom. Če se ji ne opravičiš, lahko traja tedne. Potem se oblaki nad njeno glavo razkadijo in ko se odloči, te zvabi nazaj v svoje življenje in se vede, kot da se nikoli ni nič zgodilo. Če poskušaš pojasnit, kako se ob vsem tem počutiš, bo tvoje besede obrnila tako, da pašejo njej in ti z njimi poskušala dokazat, kako se ti motiš, kako je v resnici samo ne razumeš, kako si ti tisti nerazumnež, ki ima težave z jezavostjo itd. Večkrat sem že sanjala, da sem jo privezala na stol, ji obvezala usta in ji s huronskim kričanjem poskušala dopovedat, kako se zaradi nje počutim. Tudi v sanjah ji nisem prišla do živega. Še stena se prej ukloni kot ona. Nikoli nič kriva, vedno sem po defaultu kriva jaz. Tako je življenje z mojo mamo. Ni potica.
To je zelo zakomplicirano in kompleksno.Linija med žrtvijo in storilcem je tako tanka,da se zlahka obrne.Če ne bi bili še drugi ljudje zraven,bi me zlahka prepričala,da sem jaz kriva. In to vedno znova.Najprej neko dejanje,potem pa ali totalna žrtev,ali pa kot da nič ni in sem jaz čudna,preobčutljiva itd. Ma to je tako zakomplicirano,da se ne da opisat.Bolan odnos.Verjetno ni druge,kot izstopit iz tega ujetega stanja,ker vedno znova enako.Pa vedno znova upanje,da je bolje,potem sledi spet razočaranje.In krog se nadaljuje.Tako neako na grobo. Človek je skratka popolnoma nemočen,ni malo situacij,ko te tako prepriča,da si ti nekaj narobe spet delal…Mene že kar boli od vsega tega včasih.Odvisno,v kakšnem odnosu si s tako osebo.Če gre za lastnega otroka je ZELO TEŽKO IN BOLEČE!!! IN TO VEDNO ZNOVA ISTO, UP & DOWN,UP & DOWN,…