Zaljubljena v sodelavko
Stara sem 35 let.
Poročena sem 3 leta, v vezi 16 let, z dvema otrokoma. Z možem se odlično razumeva in v spolnosti z njim ni nikoli dolgočasno. še po 16ih letih čutim “mravljince”, ko me pogleda s tistimi iskrivimi, porednimi očmi.
No, pred tremi leti sem menjala službo in seveda postala del drugega, novega kolektiva. Takoj mi je v oči padla ena sodelavka, istih let, tudi poročena z otroki. Nikoli v življenju nisem imela nič z nobeno žensko, niti približno nisem čutila nobenih seksualnih nagnjenih do nobene. Do sedaj. S to sodelavko sva se zbližali, se veliko druživa izven delovnega mesta, se ogromno pogovarjava, skratka, lepo nama je. Ko nisem z njo, jo imam vedno nekje v mislih. Pa ne kot prijateljico. Včasih, ko sva blizu, bi jo najraje poljubila, stisnila k sebi, ji povedala, da sem se zaljubila v njo kot kakšna najstnica. Vem, da tudi ona čuti podobno, vendar sva obe nekako prestrašeni izraziti ta čustva. Moža ljubim, ampak ljubim tudi njo.
Ko berem svoj zapis, me je groza. Groza zato, ker se vse skupaj sliši tako banalno, je pa nekaj, kar me v zadnjem času grozno obremenjuje. teh občutkov bi se rada rešila. Nočem varati moža, ker imava nekaj prelepega, da bi se kar tako končalo. Njemu je zvestoba nekaj najbolj svetega.
Ne vem več, kaj naj. Naj se pogovorim s sodelavko? Naj se prepustim čustvom in ji pokažem, kako čutim? Naj se ji začnem izogibati z upanjem, da bodo čustva odšla?
če to bere kdo s podobno izkušnjo ali pa s kakšnim nasvetom (pa prosim ne s trojčki ven hodit), ga res prosim za besedo. Vedno sem zagovarjala mnenje, da človek ne more iskreno ljubiti dveh oseb hkrati, pa sem se očitno močno uštela.
Hvala!
Tisto, da bi se je izogibala je nemogoče..ker si jo boš tako še samo bolj želela in hrepenela po njej….prepovedan sadež in to..
Seveda najbolje pogovor z njo..prvo zaradi tega; da te bo morda prizemljila, ko ti bo rekla, da je iz njene strani strogo prijateljski odnos!!!in se boš tu morda počutila malo osramočeno..bolje tako..ker bi se vajin odnos sedaj sigurno rahlo spremenil..ker bi se mogoče ona nekoliko distancirala..ti pa tudi..
Druga varijanta seveda..da ona reče, da čuti isto kot ti…potem pa se še isti trenutek odkrito pogovorita..:”Kaj pa sedaj?!” …potem boš najbolje vedela kaj storiti..odvisno od tega kako bo pogovor potekal…sploh iz njene strani..zato je sedaj tu težko ti kaj več svetovati..JAVI SE ŠE…
(ps. Še nekaj…če pride do druge varijante…”Mi” tako pravimo…da varanje NI..če gre ženska z drugo žensko.Ti se pa sedaj tu sama odloči!!!!! …sicer pa..mogoče bi se pa morala z njo vsaj enkrat poljubiti ..kakorkoli bodo sedaj to drugi obsojali..ignoriraj!!, za to..da vidiš, če je res to to..kar misliš da čutiš!!Ker mogoče boš šele takrat ugotovila, da si se motila…in so bili morda samo krivi..ne vem..hormončki..radovednost..potreba ali premalo partnerjeve pozornosti…In da ti ubistvu ni do tega!!in bosta ostali le prijateljici!)
LP
Naj si drznem pokomentirati nekaj tvojih odlomkov posta:
“Ko nisem z njo, jo imam vedno nekje v mislih. Pa ne kot prijateljico…” To je po mojem skromnem mnenju kar sprejemljivo in kakšnih posebnih pomislekov nimam, saj si očitno prestopila (vsaj v glavi), iz tabora čistunov v večinski tabor (teoretičnih ali tudi praktičnih) varalic, kar ni nič pretresljivega, ravno nasprotno zelo življensko, pa če si priznamo ali pa ne…
“Včasih, ko sva blizu, bi jo najraje poljubila, stisnila k sebi, ji povedala, da sem se zaljubila v njo kot kakšna najstnica.” Tudi prvi del tega izseka je OK, vse do tvoje zaljubljenosti vanjo, kot najstnica… To žal ne gre več v pravo smer. Nepopisna privlačnost in s tem povezana simpatija, pa pohota, tudi imeti rad… je OK , toda na smrt zaljubiti se v opisanem primeru ni pametno ravnanje. Će svojih čustev ne moreš obvladovati, ti itak ne morem nič pametnega svetovati, saj boš na koncu storila vse “po svoje”, kjub morebitnim pametnim nasvetom.
Če bi bila sposobna obvladovati čustva, bi bil moj nasvet dokaj kratek: Ob prvi primerni priložnosti ji nevsiljivo zaupaj, da ti je ful všeč, da te celo zelo privlači in da v kolikor ona s teboj ne deli istih občutkov, ne boš zamerila, saj preveč ceniš vajino prijateljstvo. Če se ne motiš, boš dobila od nje nazaj pozitiven feedback, če pa se slučajno motiš bo sodelavka tvojo izpoved (seveda, če je vsaj malo inteligentna, v kar ne dvomim), sprejela kot kompliment in ti dala na takten način vedeti, da si želi s teboj le prijateljstvo. V nobenem primeru nebi izgubila nič.
“Nočem varati moža, ker imava nekaj prelepega, da bi se kar tako končalo. Njemu je zvestoba nekaj najbolj svetega.” Ja, možu je lahko zvestoba nekaj najbolj svetega (ali pa ne, nikoli ne veš za vse življenje…poglej npr. sebe), tebi pa vsekakor od tvojega opisanega spoznanja ni več in ker ne želiš nasvetov za moža ampak zase, je stvar (moževo cenjenje zvestobe) brezpredmetna.
“Ne vem več, kaj naj. Naj se pogovorim s sodelavko? Naj se prepustim čustvom in ji pokažem, kako čutim? Naj se ji začnem izogibati z upanjem, da bodo čustva odšla?” O pa še kako dobro veš, kaj boš storila, upam le (predvsem zaradi otrok pa če to razumeš ali pa ne), da boš vse skupaj izpeljala tudi s pomočjo pameti in ne le s čustvi, kajti sicer je boljše, da se z možem (pred kratkotrajno ali dolgotrajno avanturo s kolegico), raje razideta.
“če to bere kdo s podobno izkušnjo ali pa s kakšnim nasvetom (pa prosim ne s trojčki ven hodit),” Itak da trojček v tvojem primeru žal ne pride v poštev (tvoj mož na tem področju očitno ni tako odprte glave, kot si ti (pa še tebi se je “odprla” le po sili razmer, ne pa ker imaš od vedno v osnovi tako širok pogled na intimnost oz. seksualnost. To pa vem iz tega dela tvojega zapisa:” Vedno sem zagovarjala mnenje, da človek ne more iskreno ljubiti dveh oseb hkrati, pa sem se očitno močno uštela”).
Torej, od mene ne boš žal dobila nobenega odpustka, še manj graje ali očitkov, pa tudi priporočila, da zanikaš svoja čustva, do sodelavke ne…
Škarje in platno imaš sama v rokah in le tvoja odločitev je pri vsem tem pomembna, toda za božjo voljo, nikakor ne bodi tako zatreskana (zatreskanost običajno hitro mine – poglej tvoj sedanji odnos do moža), saj se bo ogenj (bolje rečeno kres), tvojih občutij s časom in doživetimi trenutki, tudi počasi ohladil oz. dogorel na znosno velikost, ki ga boš lahko obvladala, morda pa bo celo nekega dne dokončno dogorel in bo iz silne ljubezni ostalo “le še” iskreno prijateljstvo, kar pa je dandanes tudi zelo veliko vredno.
Veliko sreče želim tebi, kot tudi tvoji družini in pa sodelavki!
Jaz menim, da dokler ne probaš, ne veš. Morda si ves ta čas bila biseksualna, ampak si tega nisi priznala in si to zakopala globoko nekam vase. Če bo prišlo med vama do stika, poljuba recimo, ti bo takoj jasno, če te vleče tudi k ženskam, mislim tako zares, ne le zatreskanost. In potem se moraš spet sama odločiti ali boš to sprejela in s tem živela ali pa spet skrila nekam vase, da tega nihče (še zlasti mož) ne bo nikoli izvedel. Mislim, da te v obeh primerih čaka nekakšen ‘pekel’, pa ne vzemi tega dobesedno in prestrogo. Bolj mislim v smislu, če se odločiš izživet svojo istospolnost, boš imela težave z možem. Če pa jo boš potlačila, pa te čakajo veliki psihični problemi in nemiri same s seboj. Za vedno, do konca življenja.
Ne zavidam ti situacije in želim ti vse dobro!!
Popika in POMI, iskrena hvala za vajina odgovora. Veliko pametnih nasvetov in dobrih razmišljanj, hvala vama!
POMI, tisto z najstnico je res bedasto bilo napisano, saj gre seveda veš kot zatreskanost.
Pred dvema dnevoma sva z možem objeta gledala en brezvezen film, ampak sva si vse skupaj popestrila s svojimi “internimi” šalami, tako da je film (in večer) bil fenomenalen. In takrat sem si mislila, kako neumno je, da se ubadam z mislijo na romanco s sodelavko, če pa ljubim moža in svojo družino in ob njem čutim ljubezen, strast itd. (kar večina žensk, ki vara, verjetno ne – ali pač??). No, s tem mišljenjem grem drugi dan v službo, kjer seveda takoj naletim na NJO in se mi spet vse podre. Že prvi kontakt z očmi me zagreje, srce mi začne noro razbijati in se moram zares kontrolirati, da svoja čustva obvladam do normalne mere.
Najbolj se me je dotaknilo to, kar je zapisal POMI: “Če bi bila sposobna obvladovati čustva, bi bil moj nasvet dokaj kratek: Ob prvi primerni priložnosti ji nevsiljivo zaupaj, da ti je ful všeč, da te celo zelo privlači in da v kolikor ona s teboj ne deli istih občutkov, ne boš zamerila, saj preveč ceniš vajino prijateljstvo. Če se ne motiš, boš dobila od nje nazaj pozitiven feedback, če pa se slučajno motiš bo sodelavka tvojo izpoved (seveda, če je vsaj malo inteligentna, v kar ne dvomim), sprejela kot kompliment in ti dala na takten način vedeti, da si želi s teboj le prijateljstvo. V nobenem primeru nebi izgubila nič. “
Počakati moram le še na primerno priložnost.In se OPOGUMITI, predvsem pa si iz glave izbiti misli, kot so “kaj pa, če kdo izve in kaj bodo potem drugi rekli”. Živim namreč v manjšem kraju, kjer se vsi poznamo.
Vse skupaj me ubija!! razmišljati sem začela celo o menjavi službi, ampak vsi vemo, koliko možnosti je za tako drzno potezo v teh časih. Vsekakor res HVALA za nasvete. Bom se še javila. Seveda, če se še kdo javi s kakšnim nasvetom, izkušnjo, bom vesela.
Malo se moram spet razpisati, morda koga zanima moja zgodba, če ne, pa bo zanesljivo dobro delo meni.
Torej, po mojem zadnjem javljanju sem se odločila sodelavki zaupati, kako čutim, saj je vse skupaj postajalo precej intenzivno pri meni, začela se mi je pojavljati nespečnost itd., skratka, zadeva me je precej mučila. Ampak do načrtovanega pogovora ni prišlo, je pa pred enim tednom prišlo do nečesa drugega. Bil je dober dan, vse mi je teklo kot po maslu in zmenjeni sva bili na pijači zvečer. Pogovor, kot vedno, izjemen, ves čas pogovora me je vleklo bliže k njej in počutila sem se odlično. Na poti k avtu sva se nečemu smejali in je prišlo do objema in takrat sem jo poljubila. Nežno. Takoj po poljubu se je malce odmaknila, ampak sva ostali sredi parkirišča objeti. Meni se je čas čisto ustavil. Nato je po nekaj časa vprašala: Kaj se v bistvu dogaja med nama? In sva nekako načeli ta pogovor, ki bi ga tako ali tako slej ko prej morali opraviti. Pogovarjali sva se kakšni dve uri, v avtu. Vsaka je povedala svojo plat, povedala kaj čuti. No, in da skrajšam… vsekakor so moja čustva do nje močnejša in intenzivnejša, čeprav je ta seksualna privlačnost med nama očitna in jo tudi ona čuti. Povedala sem ji, da pravzaprav ne vem, kaj od nje pričakujem, zato sva po koncu tistega večera šli domov nekako olajšani, a zmedeni. No, naslednji dan v službi nama je bilo nerodno, s pogledi se nekako nisva mogli srečati. Čez dva dni me je poklicala, šli sva na dolg sprehod, tokrat sva obe vedeli kaj hočeva, oz. pri meni bolj iskreno kaj hoče glava, ne pa srce. Obe sva povedali isto. Da ostaneva prijateljici, da ne greva v to igro varanja in skrivanja in laganja. Da se zavedava, da najino prijateljstvo morda ne bo več isto, je pa moralo do tega priti.
No, sedaj, en teden kasneje še vedno čutim tesnobo, hrepenenje, a hkrati olajšanje, ker je stvar zunaj. Pri meni zadeva ni zaključena, služba mi je muka, ker jo skoraj vsak dan srečam, skupaj sva celo pri dveh projektih. Iščem premestitev na drugo delovno mesto, ker je drugače ne bom mogla preboleti. Ona je zadevo prebolela, vidim v njenem pogledu, saj je mirna in me brez težav pogleda v oči.
Kakorkoli, ni mi žal tistega poljuba, saj so stvari zdaj jasne. Postavila me je na realna tla in jo pač moram preboleti. Upam, da čimprej.
Možu si povedala? Jaz bi mu. Mislim, da boš tudi ti laže naredila korak naprej, ko mu boš, mogoče bosta pa iz tega lahko napletla žgečkljivo zgodbico zase in boš tako vsaj deloma izživela tudi telesno plat svoje zaljubljenosti … in laže prebolela.
Ne poznam seveda tvojega moža, tako da je moj nasvet lahko popolnoma neumesten.
Za “nekaj sem storila”:
Morem priznati, da mi ni vseeno, glede vsebine tvojega zadnjega posta. Toda dejstvo je, da je do tega (da sta si nalili čistega vina), moralo priti prej ali slej. Od srca bi ti privoščil drugačen konec te zgodbe, zato pa sem še sam (sicer neupravičeno), malo razočaran nad koncem “tvoje zgodbe” in priznam, sočustvujem s teboj, pa naj to kdo razume ali pa ne…
Tisti del s poljubom, pa si tako kratko, pa vendarle doživeto opisala, da sem še sam ob branju “podoživel” občutke, ki so te takrat prevevali. Dejstvo je eno: Tega poljuba in občutkov, zagotovo ne boš pozabila do smrti, na tebi je le, da vse to ne zamenjaš z občutji kot je sovraštvo, zloba,.., ki bi lahko bila posledica zavedanja, da je sodelavka kljub očitni obojestranski privlačnosti, zavrnila tisto “več”, kar si ji bila ti še pripravljena ponuditi, dati.. (največja ljubezen se lahko v določenih življenskih okoliščinah, sprevrže v svoje pravo nasprotje – ognjevito sovraštvo).
Zavedaj se, da si storila vse prav in da poti nazaj ni več, zato ne imej slabe vesti niti do sebe, še manj pa do sodelavke, zato naj ti ne bo nerodno, ne spuščaj pogledov, ko se srečata. Bodi raje nasmejana, prijetna sodelavka in poskušaj dati vedeti, da si situacijo preživela brez hujših ran, vsaj v začetku pa ti odsvetujem, da bi dajala ti pobude za skupno druženje, saj boš sicer nehote v sodelavkinih očeh izgledala preveč posesivna,… Če bo imela ona interes ohraniti pristen prijateljski stik s teboj, bo že dala pobudo, sicer pa jo boš v vsakem primeru prej ali slej prebolela. Lep slovenski rek pravi, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.
Torej “nekaj sem storila”:
Ponosen sem nate, da si bila karakter, zberi še dovolj poguma, da sprejmeš (predvsem s pametjo, manj pa s čustvi), dejstva. Še naprej imej rada svet okoli sebe in ne zapiraj se vase, si oseba, ki bi si jo človek le lahko želel imeti za prijateljico!
Srečno!!!
mezinčica: V bistvu ne vidim smisla v tem, da bi povedala možu. Zdi se mi celo izredno sebično, da bi ga s tem obremenjevala. Moja čustva do njega niso spremenjena.
POMI: Tvoji posti se me vedno dotaknejo. Hvala za vse napisano. Ta faza prebolevanja oz. kakorkoli to imenujem, je pa pekel. Ko je ne vidim, je znosno, torej vikend je dober, ponedeljek je že super, potem pa torek ob 9-ih sediva za isto mizo in takrat me stiska ta tesnobnost, ki me ubija. Razum je stvari predelal, srce pa še bo. Komaj čakam, ko se bom tistega poljuba lahko spomnila z nasmehom.
Vse dobro tudi tebi, POMI, in hvala.
Za “nekaj sem storila”:
Veš kaj me pri vsem skupaj vendarle radosti?!
To, da si s svojo življensko izkušnjo zagotovo postala še boljša oseba, kot si bila. Ne glede na epilog je ta izkušnja vendarle neka dodana vrednost v tvojem življenju… Ko človek sam spozna, da ne obstajata v življenju le bela in črna barva, ampak še kup drugih odtenkov barv, potem postane bogatejši za zelo pomembna spoznanja, ki jih običajno v takšni ali drugačni obliki kasneje deli z najbližjimi in tako tudi njim (morda včasih celo nevede) obogati njihova življenja. In jaz ne dvomim, da jih ti nebi znala uporabiti sebi in svojim bližnjim v prid! Srečno!
Tudi jaz sem se našla v tej zgodbi, ki je zelo podobna tvoji. Všeč mi je bila sodelavka, povedala sem ji svoja čustva, želela sem poljub. Odgovorila mi je, da ona ne čuti tega in da vseeno ostaneva v pristnem odnosu. Sedaj sva tudi najboljši prijateljici. Se objameva, poljubčkava na lička, skratka imava se radi in noro lepo. Ni mi žal, da sem ji to povedala, sprejela je odraslo, pa še laskalo ji je. 🙂
Ni bilo lahko, vendar sem se sprijaznila, da nikoli ga nikoli ne bom dobila. Nadaljevali sva prijateljstvo, to je posebno prijateljstvo iz njene in moje strani. Dotiki, objemi, poljubi so drugačni kot pri ostalih prjatlcah. Bolj dolgi, bolj čustveni, iskreni, veseli,… 🙂 Vso toplino dobim od nje. Poljub mi pa ni namenjen, spoštujem njeno odločitev.
Lahko bi se pa zgodba odvila tudi drugače. Da bi me skenslala tudi kot prjatlco, no to bi pa malo dlje časa rabila da bi jo prebolela.
Dotiki, objemi, poljubi so drugačni kot pri ostalih prjatlcah. Bolj dolgi, bolj čustveni, iskreni, veseli,… 🙂 Vso toplino dobim od nje.
Meni to malo deluje kot neodločnost- z njene strani. Verjetno ona veliko čuti do tebe, a se ne spusti v avanturo s teboj. Ima svoje razloge, verjamem, a to še ne pomeni, da si tudi ona še vedno ne želi nežnosti od tebe. Hm, mogoče pa samo rabi čas, več časa za odločitev… mogoče.
Ja, tudi meni se povsem tem kako se obnaša do mene zdi čudno, da ji pa ni do poljuba. Misliš, da si lahko kdaj premisli, čeprav mi je zatrdila, da res ne čuti tega, da bi me poljubila na usta?
Jaz npr., če ne bi nič čutila do nje, se ne bi mogla tako toplo obnašat, ona pa ne vem zakaj to počne. Mogoče ji res tako laska in se boji, da bi me izgubila in mi vrača vse razen poljuba. Mogoče!
Spraševati jo nočem več o tem, ker je kao ta tema pri nama zaključena!
ZA MISTERI:
Poljuba se morda brani, ker ve, da bi jo to dokončno posrkalo. Boji se ga tudi iz zunanjega vidika, ker je poljub že konkretno in nepovratno znamenje, da ima človek resna istospolna nagnjenja. Mogoče jo je strah priznati si to.
To so moja predvidevanja (ker je ne poznam), a mislim, da ji paše, da se med vama nekaj dogaja, naslaja se nad vajino kemijo, hkrati pa ji noče pripisati globljega pomena (ker to pomeni, da bi se morala s tem soočiti tudi ona). Uživa, ker ve, da ti je všeč (uživa pa zato, ker si všeč tudi ti njej, sicer bi se te na daleč izogibala, verjemi, da ti ne bi pustila dotikov, ne vračala nasmehov in pogledov), a občutek imam, da ne ve, kako naprej, kako se pri sebi odločiti, kaj naj naredi s tem kar imata.
Ne poznam nobene od vaju, zato težko rečem, ali si bo ona kdaj premislila in se prepustila poljubljanju s teboj- in še čemu več. Zato je težko reči, ali je to tvoje upanje in vztrajanje koristno.
Mislim pa, da če te spoštuje, te ne bi smela vleči za nos in dajati lažnega upanja. Dobro veš, da če je kemija pri vama, ni le v dotikih in pogledih (to so le zunanja znamenja), vajina vez je v energiji. In če jo čutiš, jo čutiš, pa če se ona na glavo postavi v svojem samozanikanju. Res je, da moraš spoštovati tudi ti njeno odločitev, da se ne bo spustila s tabo v avanturo. A če se ne bosta kmalu pomenili in se odločili, kako dalje, lahko vse skupaj postane ena mala agonija. Verjamem, da ti zametke trpljenja čutiš že sedaj, a ne?
Se strinjam, da ji paše, da se med nama nekaj dogaja, se ji vidi, da komaj čaka, da me tudi ona objame in poljubi. Včasih so njeni poljubi čisto zraven ustnic, tudi že malo bolj sočni. Verjetno me želi s tem še bolj rajcati ali pa tudi njej paše. Večkrat jo med objemom primem za rit, pa ji tudi paše, nič ne trzne, reče tudi ne.
Vse to se dogaja naskrivaj, sva pozorni, da naju nihče ne vidi, ker če bi kdo naju videl, bi si zagotovo mislil, da se med nama nekaj resnega dogaja.
Meni je strašno lepo z njo, uživam v tem, da mi tudi ona izkazuje, da me ima na nek način rada, vendar tiste pike na i pa ne dobim. Že mora biti tako. In ja, tukaj res malo trpim oz. mi ni vseeno, ko je že vse tako blizu, da se bo vsak hip prepustila, pa jo še vedno nekaj vleče nazaj.
Kaj pa tebi, se zdi tak odnos za prijateljstvo normalen?
Kaj je normalno, raje ne načenjajmo. 🙂 Je pa to vajino prijateljstvo zagotovo nenavadno. Saj, po eni strani je razmuljivo, da je njej težko narediti preskok in se spustiti dlje od tega kar imata. Mislim, da jo tu do neke mere moramo razumeti. A potem spet vprašanje, zakaj te tako provocira in kar naprej izziva. To ji več kot očitno paše. Lažje bi jo bilo razumeti, če bi povedala kaj več o njej oz. vama. Sta samski, poročeni, so razlike v letih, v službeni poziciji… ?