Z depresijo se borim že oi otroštva. Najbolj sem bila srečna,ko sem sama sedela v sobi in sanjarila. Imela sem tiranskega očeta…v puberteti ne bi izguljala besed. Ma kakšno,da bi šla ven s kolegicami,raje me je pretepel s pasom. Potem sem pri 18 letih šla delat v čisto drug konec Slovenije,živet k sestri,ki je tudi odšla pri 18 letih od doma in se poročila. Takrat sem imela zelo v redu fanta,ki me je podpiral in vse…potem ko je šel v vojsko,se ga pustila zaradi sedanjega moža. Ne vem,kaj me je privlačilo pri njemu…bil je aroganten, samosvoj,zapravljal denar….minila so leta…skupaj sva ustvarila obrt,ki seveda ne funkcionira tako kot treba,tako da sem si še jaz našla dodatno delo. Prvi samomor sem hotela narediti že pred 12 leti. Takrat me je rešil mož. Prvič sem bila pri psihiatru,ki mi je predpisal tablete Prozac za tri mesece. Takrat sem se v redu počutila,potem sem še padla globje v depresijo.Med tem časom sem izgubila otroka,že takrat sem rada malo naskrivaj popivala. Minila so leta in po prvem otroku,ki sem ga rodila sem čez 10 let ponovno zanosila. Otroka sem rodila in čez nekaj dni je umrl. Še zdaj žalujem,pa čeprav je že 10 let od tega. Na mojo željo sva se odločila še za enega otroka,ki pa je bil ekstremno prezgodaj rojen in se poznajo posledice,ker je otrok s posebnimi potrebami.Pred tremi let sta oba starša naredila samomor,lani pa me je zlomilo…začela sem se opijati nenormalno in jesti tablete vsepoprek. Pristala sem v psihiatrični bolnišnici 4 mesece.
Bila sem skoraj eno leto na bolniški. Bolje,da ne povem,kakšno psihično nasilje sem doživljala od svojega moža. Kljub zdravljenju,obiskom psihiatra in psihologa,sem čisto na tleh.To je takšno maltretiranje,da ni za nikamor. Delati sem začela tudi po 4 ure,kar se malo odklopim od moža. Toda v službi so pritiski. Bilo je tako hudo,da sem vsako jutro,preden sem šla v službo bruhala in bruhala,ko sem prišla domov. Naredila sem si en načrt,da si toliko zaslužim in da grem s tamlajšo hčero od moža. Toda bojim se,ker se zdravim,da mi bo metal polena pod noge,ker je res toliko pokvarjen. Nimam moči več.

Pozdravljeni,

Slišim, da imate veliko težkih zgodb za seboj.

Že zgodaj ste šli daleč stran od domačega okolja in si našli v redu fanta, ki vas je podpiral, vendar ste v njegovi odsotnosti našli drugega partnerja, ki sodeč po vaših besedah, ni bil dober za vas. Kaj je bilo tisto kar vas je vzpodbudilo za to odločitev?

Tudi zdaj, pravite, da je vaš mož psihično nasilen in vas maltretira, tudi v službi imate pritisk, ki ga težko prenesete. Zdaj razmišljate, da si toliko zaslužite, da greste z mlajšo hčerko stran od moža.

Kolikor vas slišim ste žrtev že večino vašega življenja – sprva zloraba s strani očeta, potem moža, službe, smrt otroka in tudi žrtev sebe (samodestruktivni občutki in dejanja – depresija, neizpeljano žalovanje, poizkus samomora). Ste rabili (pre)živeti vse to gorje, da si končno zaslužite dostojnega življenja? Je zdaj zares dovolj?

Če le imate možnost lahko morda poizkusite s psihoterapijo? Mogoče vam bo ta izkušnja drugačnega odnosa pomagala na vaši poti?

Če imate kakšen komentar ali vprašanje, ste dobrodošli, da ga zapišete.

Želim vam veliko uspeha na vaši poti.
Lep pozdrav,

res bi rada poskusila s psihoterapijo. Mislim,da bi mi to pomagalo…ne pa,da se smilim sama sebi…ker se nočem

Pozdravljeni,

Vaša zgodba je težka in polna zlorab. Razlogi za vaša občutenja in simptomatiko verjetno ne ležijo samo v aktualnih dogodkih, ampak tudi v preteklosti in nezavednem. Omenili ste puberteto, o “kateri ne bi izgubljali besed”, pa vendar je vaš zgodnji razvoj, otroštvo in mladostništvo pomembno za vaša trenutna občutenja. Raziskovanje dogodkov in takratnih občutenj je pomembno za izboljšanje.

Premislite ali bi se želeli podati na pot psihoterapije. Ta je nedvomno trnova in dolgotrajna, vendar kot pravi znani psihoanalitik, Carl Gustav Jung: “Edina bližnjica je ovinek”.

Želim vam, da boste našli pravo pot zase.

Lep pozdrav,