Sem poročena, imam dva otroka, stara 12 in 15 let. Težave imam z možem. Običajno se kar dobro razumeva, kljub temu, da sta otroka trenutno v težavnem obdobju. Problem so občasni izpadi pri možu, ki se dogajajo približno enkrat na mesec. Ponavadi je vzrok kakšna banalna stvar. recimo včeraj zvečer sem se pogovarjala s hčerko, mož, ki je delno slišal pogovor, se je priključil zraven in začel obtoževati hči, da nekaj ne dela prav. Hči, ki se, ko je napadena, tudi hitro razburi, je začela kričati, on pa nazaj. Rekla se, naj ne kričita kot dve živali, za kar mi je bilo takoj žal. Mož se je v tistem trenutku kar stresel, mislim, da je razumel, da mu je hči rekla, da je žival, kar pa ni bilo res. V besu je vstal (mislim, da ni bil priseben v tistem trenutku), vzel porcelanasto skledo s sadjem in jo zabrisal proti hčeri. Ta se je na srečo umaknila in skleda je zadela v zid. Potem je še kar kričal. Bila sem šokirana; sin in hči, ki sta bila zraven tudi. Jokajoč sta se zatekla v sobe. On pa je šel nato na kavč gledat televizijo, kot, da ni nič. Otroka sem šla potolažiti in hči mi je rekla, da se boji, da bo drugič vrgel vanjo nož. Nisem vedela, kaj naj ji rečem, ker tudi sama ne vem več, kaj se bo zgodilo naslednjič. Ker sem precej nesamozavestna, včasih tudi podvomim, če nisem jaz res kaj naredila narobe.
Možje običajno v redu, samo občasno ima take izpade. V takih trenutkih sploh ni ista oseba. O tem se potem sploh noče pogovoriti, ali pa me obtožuje, da sem za vse jaz kriva, da sem jaz začela,… Drugič me hvali, kako sem lepa, pametna, super in, da sem najbolša na svetu (??). Njegova razpoloženja se stalno spreminjajo. Ne vem več, kaj naj naredim. Vsaka beseda je lahko preveč. Take stvari so se zgodile že tudi med nedeljskim kosilom, ko se sin ali hči nista dosti goreče pokrižala in se mu je utrgalo in jih je udaril.
Normalno ni nasilen, vendar mora biti večinoma vse po njegovem in se mora vse vrteti okoli njega in njegovih zaniman (športi, motor, tv program….). Po takih izpadih gre običajno takoj spat in spi kot zadet. Predlagala sem, da si poišče zdravniško pomoč, pa pravi, da sem jaz tista. ki dela probleme in je hodobna do njega.

Jaz se sekiram in ne vem, kaj naj naredim. problem je, ker imava novo hišo. Jaz, ki imam višjo plačo tudi prispevam za večino stroškov. Sem visoko izobražena, on je brez izobrazbe in ne zna nobenega jezika. Nimam več nobenih prijateljic, ker nikamor ne hodim. Sem namreč večinoma z njim in počneva kar pač on hoče. On tudi ne mara mojih sorodnikov.

Bojim se narediti kakšen korak, vendar se mi zdi, da zapravljam svoje življenje ter, da se premalo cenim. V službi sem namreč uspešna in me cenijo, vendar sem večinoma sama v pisarni. Tudi s sorodniki nimam veliko stikov, nismo si blizu. Večkrat se počutim zelo osamljeno.

Bojim se tudi, da bodo take stvari pustile na otrokih posledice. Ker tudi sama nisem imela srečnega otroštva – satrši so imeli rajši sina in so mu dajali vedno prednost, jaz pa sem se počutila nezaželeno in tako je še danes, se bojim, da bo to vplivalo tudi na otroka. Drugače sta v šoli uspešna in dojemljiva, samo mož ju stalno kritizitra in daje v nič.

Natresla sem en kup stvari, tako, da upam, da boste izluščili bistvo in mi dali kakšen nasvet.

Oprosti, ampak kako “normalno ni nasilen”? Kaj bi pa še moral delati, da bi si ti ali on priznala, da je
nasilen?
Za primerjavo – vrzi skledo s sadjem vanj in glej njegovo reakcijo? Bo rekel, da to ni nič?
Začni brez razloga (izmisli si kaj bedastega) kričati nanj – bo rekel, da to ni nič?
Udari ga med kosilom – a to tudi ni nič?

Tvoja težava seveda izvira iz otroštva, naučena si bila, da nisi nič vredna, torej imaš popačeno sliko o
tem, kaj je normalno.
Glej, normalno je to, da se partnerja medsebojno spoštujeta, upoštevata potrebe obeh in se prilagajata.
Nihče ni dolžan od partnerja prenašati zmerjanja, obtoževanj, ali bohnedaj še česa hujšega.

Predlagam ti, da najprej najdeš pomoč sebi. Da se naučiš zares ceniti samo sebe (saj vidim, da že
poskušaš, vendar ti obupno manjka samozavesti, potrebne, da se postaviš nasilju po robu)
Ko boš dovolj močna, pa povej možu, da takega obnašanja ne boš več prenašala. Če besa ne zmore
kontrolirati, naj si najde pomoč (dejstvo je, da ga v stiku z drugimi LAHKO kontrolira, ker ga MORA,
tebe in otrok pa ne spoštuje dovolj, da bi to naredil)
Če se ni pripravljen spremeniti, potem – nerada predlagam ločitev, ker po mojem ta ni edini izhod,
vendar morata biti na prilagajanje in sožitje pripravljena DVA, če naj uspe. Če je samo eden (ti) , potem
ste trije ljudje obsojeni na nasilje, ki ga bodo otroci sprejeli kot edini možni način obstoja.
Si to želiš?
Da bo naslednja skleda sadja tista, ki jo bo vate (ali v svojo punco) vrgel sin?

To je družinsko nasilje in je kaznivo dejanje. Nisi kriva ne ti, ne otroka, on je nasilen. Da krivdo prenaša na vas ni opravičila. Pogovori se z njim in mu povej, da boš drugič poklicala policijo in potem to tudi naredi. On potrebuje pomoč in razgovor pri psihiatru, ali pa na društvu za nenasilno komunikacijo. Tako nasilje se samo stopnjuje.

Pri naju se je pa enkrat zgodilo, da sem jaz vrgla eno skledo vanj od jeze… V tistem trenutku sem se zamislila, da se nekaj dogaja v odnosu, kar je treba nujno popravit. Tisti trenutek, ko sem to naredila, sem se počutila zelo nemočno. Drugače v vseh letih, skoraj deset, sploh ni prihajalo do takih situacij, ko bi se to lahko zgodilo. Živela sem zreven MOm mame, kjer se je psihično in fizično nasilje dogajalo vsakodnevno. Ko sem bila stara tam nekje do 10 mogoče 12 let, sva se z mamo v takih trenutkuh stepli in to dobesedno. Ona je začela in ker ni odnehala, je počilo in sem jo nazaj. Dokler nisem prišla nekje v puberteto, ko me je njeno obnašanje začelo tako motit in se mi je zdelo tako primitivno, da je nisem hotela posnemat. Bila sem samo še tepena in sem poslušala grde besede od nje. Enkrat se mi pa zdi, da sem brcnila v ena vrata od jeze in žalosti in nemoči, ki so se razbila. To je to, ampak s to razliko, da mene do teg ani pripravila malenkost, ampak sem bila lahko tarča nekaj ur skupaj…

Vedenje moža JE nasilno in NI normalno. Težava je le pri nas, ki smo odraščali v družinah, kjer je bilo psihično, fizično, čustveno nasilje normalno in so bile še kakšne druge težave, da nam je to “domaće” in zato dolgo ne prepoznami, da je nekaj hudo narobe.
Če odrščaš v takšnih disfunkcionalnih družinah pogoso krivdo prezvameš nase ( z menoj je nekaj narobe) in še bolj pogosto ti to govorijo tvoji starši ( ti si kriv, ker si rekel, storil, pogledal…..da se to storil ( fizično , verbalno, čustveno nasilje…) in to s seboj neseš še v odraslo dobo in tudi v primerih, ko je že vsem drugim jasno, da je oseba na drugi strani nasilna še vedno razmišljaš, kaj si storil narobe, da se tak obaša.

Noben človek ni popolen in sigurno tudi ti kdaj storiš kaj narobe, vendar ne glede na to se mož NIMA pravice tako obnašati in je SAM odgovoren za svoje nasilje, ki je povsem neprimerno in zaradi nepredvidljiosti in njegove nezmožnosti da ga nadzoruje tudi nevarno.

Če iamš težave s tem, da bi zaščitila sebe poskušaj zaščitii tudi otroka. Ti lahko izbiraš kaj boš naredila, četudi se ti morda zdi da ni tako, otroka pa te izbire nimata. Onadva bosta še nekaj let povsem odvisna od stanj tvojega moža in tebe. Zato bi bilo morda najbolje, da si poiščeš kakšnega dobrega terapevta ( na tem forumu so že omenjeni) in za začetek začneš najprej delati na sebi, da se boš bolj razumela in da boš našla moč za tiste ukrepe, ki bodo najbolj modri in dobri za vse vpletene.

GittaAna

Bolj ko hodimo po prstih okrog takega človeka, bolj ko se mu prilagajamo, večjo moč ima nad nami,….In to se samo še stopnjuje. Vsaj pri meni se je, samo minila so dolga leta, da sem samo s pomočjo dobre terapevtke prišla do tega, da njegovo obnašanje ni moja odgovornost,…pa karkoli že rekla ali storila,no seveda v mejah normale,..Če ne obvladuje jeze, je nekaj hudo narobe z njim in ne s tabo,…In ponavadi, vsaj pri meni je bilo tako, da nas je nemalokrat spravljal v smrtno nevarnost ( ihtavo obračanje avta sredi ceste, 200km ali več drvenja po avtocesti, bog ne daj da bi samo kaj rekla, ko se mu je “strgal”film je bilo najbolje biti tiho, ker je gledal popolnoma odsotno, tudi sam je šel potem spat, ko pa sem kaj omenila, ko je bil miren, je to popolnoma zanikal, zminimaliziral na ” saj ni bilo nič takega”,..Potem se je lahko tudi zelo dolgo čisto normalno obnašal, dokler spet ni kdo kaj narobe rekel ali stopil in to se je samo stopnjevalo,…Vedno pa samo med štirimi stenami,….

Skratka okrepiti samo sebe,da se mirno in odločno postaviš zase, verjetno brez dobre terapevtke skoraj sigurno ne bo šlo, je pa zlata vredna, vsakega centa, ki ga pustiš tam, tudi sama sem hodila leto in pol, ko sem bila na robu živčnega zloma in sem razmišljala tudi že o samomoru od same nemoči,…Tudi za otroke ni dobro da odraščajo v takem okolju,….Želim ti vse lepo,….