En odličen stavek iz knjige Mejna osebnostna motnja za telebane, ki jo ravnokar berem:

“Najsi ljudje z MOM kršijo meje, ki jih postavijo njihovi ljubimci, terapevti ali otroci, to počno ker ne razumejo, zakaj so jo ti sploh postavili. Če potegnemo črto, ljudje z MOM težko spoštujejo meje, ker niso sposobni razmeti zornega kota drugih ljudi”

GittaAna

Z navedenim se samo delno strinjam in, če dovolite, bi podala tudi svoje mnenje na zapisano.
……….”Najsi ljudje z MOM kršijo meje, ki jih postavijo njihovi ljubimci, terapevti ali otroci to počno, ker ne razumejo zakaj so jo ti sploh postavili”……..

Menim, da točno vedo, kje je meja pri kateri je njihovo delovanje in obnašanje do drugih korektno (spoštljivo). Zato se tudi do tistih, ki jim venomer popuščajo oziroma imajo MOM občutek, da jih nadvladajo in pri njih lahko dosežejo kar si zamislijo tudi obnašajo drugače, kot do tistih kjer točno vedo, da s svojim načinom ne bodo ničesar dosegli.
Poleg tega tudi točno vedo, kdaj so mejo prestopili (prag tega je različen pri vsaki osebi posebej s katero imajo določen odnos in se nanaša točno na to določeno osebo), zato pa imajo kasneje, če jim kaj rečeš tudi nešteto izgovorov in (svojo) krivdo pripisujejo drugemu oziroma tistemu, ki jih je kaj rekel.
Je pa res, da ne razumejo zakaj tisti, ki je vedno toleriral njihovo obnašanje potem naenkrat tega ne tolerira več in postavlja meje. To jim je nerazumljivo (zakaj je zdaj tako, če pa je bilo prej zmeraj drugače). Tega slednjega jim pa mogoče niti ni za zamerit.

…..” ljudje z MOM težko spoštujejo meje, ker niso sposobni razumeti zornega kota drugih ljudi” ……..

Morda jim gre res težje, vendar pa so vsekakor sposobni, če bi si to resnično želeli oziroma predvsem hoteli.
Primer: oseba z MOM si zamisli piknik to soboto. Ker ve, da ima partner takrat neko drugo obveznost bo tudi vedela, kako bo partner reagiral. Zaveda se, da bo partner rekel, da zdaj ne bi, lahko pa naslednji teden. Torej oseba z MOM točno razume zorni kot partnerja zakaj se ne strinja s piknikom. V tem trenutku bo oseba z MOM sposobna napeti vse svoje sile (zlepa ali zgrda), da bo dosegla, da bo piknik pač to soboto. Zaveda se, da bo popustljivi partner popustil, saj zmeraj popusti.In obveljala bo volja osebe z MOM (pa še partner bo po vsej verjetnosti svojo obveznost odpovedal in ostal doma).
V primeru, da bi glede piknika govorili z nekom, pri katerem čutijo, da jim ni podrejen, bi sicer predlagali piknik, vendar bi misel na to, tudi opustili, ko bi jim ta nekdo povedal, da zdaj težko, bi pa piknik bil lahko naslednji teden.
To je le banalen primer, vsekakor pa dokazuje, kako je s sposobnostjo razumevanja zornega drugih ljudi.
Torej, moje mnenje je: njihova sposobnost razumevanja zornega kota drugih ljudi je obratno sorazmerna s podrejenostjo in/ali odvisnostjo (od odnosov) druge osebe napram njim samim, kar pomeni: Višja oziroma večja je podrejenost drugega, kar se zelo dobro zaveda oseba z MOM, manjša bo njena stopnja sposobnosti razumevanja zornega kota te druge osebe.

Dober večer. Šele sedaj spoznavam kaj sploh je MOM in kako se osebe vedejo. Odličen primer s piknikom. Jaz sem imel tudi občutek, da se nenehno prilagajam in popuščam. Saj to sploh ne bi bilo nič narobe, če se na koncu vprašaš zakaj vedno jaz. Delovala mi je tako močna suverena neizprosna. Tako zlahka je pokazala svojo moč in meni se je zdelo nerazumevanje. Sem hotel s tisoč in enim pogovorom povedati svoje občutke da sem se že sam sebi zdel neumen. No iz tega odnosa sem prišel ven totalno izgubljen sem res tako slab ko sem dobil servirano ohoho očitkov in napadov krivde.

postavlanje mej je rešitev. Vendar kakor bi se strinjal, bi rekel da je od primera do primera. Zakaj se ne strinjam. Si v partnerskem odnosu. Partnerju zaupaš in se mu prilagajaš da bi partnerski odnos uspeval. Rad ustrežeš partnerju po svojih močeh v dobei veri da gradiš na odnosu. Tukaj je pa štos da z trudenjem prepozno ugotoviš ali ti to partner tudi vrača. Ker mislim da neke trdne temelje dam-daš zveza ne daje in je platonska. Pri meni se načrrno podira meje in ko je jeza prisotna je še toliko huje. Ja in po trudenju napotkih, knjigah ugotavljam da tudi razveza ni rešitev. V Mom osebah prebudi občutek žrtve. Sama rata žrtev iz katere potem črpa ves gnus in trud da uniči partnerja kot dokazilo da ima ona prav.
Si pa nisem nikoli predstavljal da so meje tako pomembne v življenju nas vseh. Zato ne vidim razloga zakaj se mojih ne spoštuje- počutim se bedno, nesposoben, nezaželjen.

“….Si pa nisem nikoli predstavljal da so meje tako pomembne v življenju nas vseh. Zato ne vidim razloga zakaj se mojih ne spoštuje- počutim se bedno, nesposoben, nezaželjen….”

Ne moremo od drugih pričakovati ali zahtevati, da bodo spoštovali naše meje , ker so naše meje naša odgovornost. Super je, če imaš okoli sebe zdrave ljudi s katerimi si lahko v zdravih odnosih. Nekdo z zdravo osebnostjo bo imel zdrave meje in bo meje drugih tudi spoštoval. Vendar pogosto ni tako, pri osebah z osebnostnih motnjah pa je poseganje čez meje drugih bistven del problema odnosa s takšnim človekom.

Koliko bodo trdne naše meje, koliko jih bomo dovolili prestopati ni odvisno od drugih, temveč od nas samih. Tudi kje, zakaj in v zvezi s čim jih bomo postavili je naša odgovornost , ne odgovornost drugih.

Pri mejah gre za to, da razmislimo, začutimo….kaj nam je prav in kaj ne, kaj nam škoduje in kaj koristi, do kje se počutio varne in od kod naprej ogrožene, kaj bomo še dovolili in česa ne več….Ljudje imamo različne potrebe, poglede in različno postavljene meje in ne moremo pričakovati od drugih, da jih bodo kar nekako uganili sami. Najprej moramo s tem razčisitit pri sebi, potem pa jih jasno skomunicirat ( ali dat to vedeti z vedenjem) tudi drugim.

Seveda bo vedno nekaj ljudi okoli nas, ki se za te meje ne bodo menili, ker se jim bodo zdele nesmiselne ( to je njihov problem ne vaš, vaše meje morajo biti smiselne vam), ker jih ne bodo želeli priznati, ker tako od vas ne bodo dobili tistega kar pričakujejo, ker….

V takem primeru morate vi postaviti pravila igre. Torej določiti še posledice, kaj bomo naredili, če se drugi tega ne bodo držali ( se umkanili za nekaj časa, ne bomo šli v nek projekt…itd)
Na primer če meni ne paše da me nekdo zaradi nesmiselnih dram, pogosto kliče sredi noči bom povedala, da mi to ni prav, da rabim počitek, da bom imela odslej telefon ponoči na tiho, da pa se lahko v nujnih primerih slišimo tarkat in tolikokrat in na takšen način.
Če me bo kdo zmerjal v moji bližini ( doma, služba…) bom jasno povedala ( brez dolgega razpravljanja, zakaj , kako….vsak ima pravico do svojih mej) da mi to ni prav, da bom sedaj prekinila pogovor in da se lahko pogovorimo potem, ko bo oseba na drugi strani mirna . In res odšla ali odločila telefon in to storila dosleno vsakič vse dokler oseba na drugi strani ne bo odkrila, da se njenih iger ne grem in da se ne splača več poskušati.

Če kljub vsemu ostanem in poslušam kako me zmerjajo, če še jaz začnem igrati to igro z vpitjem, jamranjem, razlaganjem in razpravljanjem, če se vedno znova vrnem po še, čeprav mi je jasno, da ne bo nič drugače, potem sem tudi sama soodgovorna za to , da se moje meje kršijo, ker tudi sama ne storim tistega, kar bi bilo prav.

Takšno je vsaj moje mnenje.

GittaAna

Joj Gittaana kako se to lepo sliši iz tvojih ust
Glej iščem nekaj drugega kot mejo – moj odhod
sem trmast in vse se napeljuje na odhod.
Primer – Zmerja – Rečem stop prizadela si me – nadaljuje, rečem otroci so tukaj dej nadaljujeva kasneje- ne pred otroci- Reče ne ker mam prov in nadaljuje- Rečem odšel bom ven in se kasneje vrnil ko se pomiriš- reče kr pejt, tukaj se vidi kakšen fotr si skos nas zapuščaš- Grem- počakam pred vrati – in se ven sliši- Vidita kakšen prasec je samo na svojo rit misli. Mami vaju ne bo nikoli zapustila.
Evo konkreten primer prosim za pomoč

Kričač kar si napisal v svojem zadnjem sporočilu si natanko opisal moj primer. Jaz osebno nisem mogel postaviti mej. Hočeš na lep način z zvrhano mero potrpežljivosti in pogovorom pa se na koncu sam sebe vprašaš čemu???Zakaj bom jaz vedno popuščal in bil razumevajoč. Hočeš prijeti na trši način recimo s postavljanjem mej zopet ni učinka. Sem si rekel ok pa če se morda ne bova videla jo bo kaj pretreslo še huje. Na vsako tvojo potezo ima pripravljen udarec očitek in krivdo. Da ne bom le pljuval je bila lahko tudi izredno dobra kot dan in noč. Danes ti povem sem odšel iz veze ampak totalno izgubljen kot osebnost z ogromnim občutkov krivde in ne vem je bil odhod pravilna odločitev ali ne.Še danes slišim le to saj si ti odšel. Žal sem sčasoma tudi sam postal prepirljiv in me še to razžira kajti vem, da prepiri in nepotrebne besede ne sodijo nikamor a enostavno včasih nisem zdržal vseh besed iz njene strani. Sam se še kako zavedam, da so prepiri in nesoglasja sestavni del odnosa a zmerjanje najbolj nizkotno zmerjanje pa res ne sodi nikamor. Še potepuškemu psu sam ne izrečem besed kot sem jih bil deležen.

Hojla Kričač….bom spet “morila” s temi mejami….tudi pri odhodu potegneš mejo, če vidiš da je nekaj škodljivo in nerazrešljivo drugače potem greš. Težava pa je,ker so tu otroci in MOM osebe so znane po tem, da jih izkoriščajo za maščevanje, zadovoljevanje svojih čustvenih in drugih potreb in tu je problem.

Vendar se da. Govorim na podlagi osebnih izkušenj , ki so bile nekater na začetku povsem nerešljive in še hujše kot to kar opisuješ, pa tudi iz izkušenj drugih. Vendar ne gre hitro in ne zlahka in vsekakor ne po bližnjicah. Če bi takrat poznala toliko dobrih terapevtov ( ki obvladajo tudi osebnostne motnje) bi vsekakor šla takoj do enega in z njegovo pomočjo razpletala vozel za vozlom, dokler se ne bi klopka razpletla. Ker pa tarkat, ko sem se sama začela poglabljat v to, da je nekaj narobe in kaj hudiča naj sedaj naredim ni bilo ne vedenja, ne znanja o tem, sem porabila leta in leta, prebrala na tone različnih knjig in ko sem odkrila MOM še naslednjih nekaj ton….delala na sebi, se zapletala sama s seboj in drugimi……trmasto vztrajala, da bom našla rešitve, pa če me pobere….dokler jih nisem našla, dokler se niso stvari začele počasi vendar zagotovo spremnijat in dokler nisem bila povsem rešena MOM sveta. Danes jih v moji bližni ni, če pa se kateri znajde odleti stran kar sam, ker te osebe so zelo senzibilne na energijo in jim je hitro jasno, da hrane pri meni ne bo.

Tisto, kar bi torej jaz svetovala, da ne zapravaš toliko dragocenega časa ( predsem ne zaradi otrok) se zmeniš z dobrim terapevtom, ki ti bo sproti pomagal najti načine, kako reagirati v posamezni situaciji in kaj je najbolj pametno in kaj je res tvoj problem in kaj izključno njen, kaj sedaj z otroci.

Poleg tega ko se zares odločiš, da bo tej situaciji naredil konec in da si za to pripravljen res potruditi sam pri sebi in da ti je resnično dovolj oseba z MOM to začuti in takrat se medosebna dinamika res začne premikat. Čeprav je večinoma tako, da je naprej še hujše, da je potem ok.

GittaAna

PS: POstavaljanje mej je pri osebah z MOM pogosto kot treniranje kužka. Ne smeš jim naložiti preveč naenkrat, predvsem pa moraš biti dosleden n-krat moraš ponoviti preden zaleže.

hvala

Lepo od tebe da vse prebiraš in si zadevo naštudirala.
Jaz mislim da sem nekje prišel do zaključkov.
1. zakaj čustveno izsiljevanje? Zato ker so imeli v mladosti pomankanje ali sploh niso bili deležni nekega čustva s strani staršev. Ko odrastejo in spoznajo to čustvo jo iščejo v partnerju. Ker jo po njihovem mnenju dobijo premalo pritiskajo na partnerja – mi pa postavimo obrambni mehanizem in jim to čustvo avtomatsko majn pogosto dajemo.
2. Mom te vleče v svoj svet na svoj nivo kot si omenila GittaAna da začneš igrati njegovo igro v kateri je močna in nimaš šans da zmagaš v njeni/ njegovi igri saj ona/ on prestopa meje zdravega razuma.
3. Ko ti neka notranja vest daje, da se drugače obnašaš ne vodiš več njene/njegove igre ti dela pekel- Zakaj? Iz čisto prepostega razloga- Izgublja nadzor nad tabo in za mom-ovca pomeni to izguba nadzora nad sabo, nesigurnost, nevarnost za njegov čustveni svet. Zato pa je toliko pekla in toliko prestopanja nezdravih mej – kako bi se pa mi borili če bi se nam svet porušil.

Edino kar se pa nebi čisto strinjal pa je da če imam mejo, povem da me moti ko prestopa, želim da naj jo ne prestopi ker to pomeni nemir v odnosu – prestopi samo zato da dokaže ” da ima on prov in si lahko vzame pravico prestopiti mejo ker si je on/ona tako zamislila ” To pa ni zdrav odnos na katerem bi gradili in ja si pridržujem pravico da imam pričakovanje da se jo držijo. Je pa res da se ne spuščam na nivo kreganja in podtikovanja zaradi tega

Edino kar pogrešam je mogoče mnenje nekoga ki ima mom otroka. Zakaj? – Tukaj ni možnosti odhoda
Berem vaše zgodbe in skoraj vse so se končale z odhodom. Postavitvi ” oklepov in ščitov ” ki odbijajo MOM osebe. Tudi sam prihajam do zaključkov kot so rekli v oddaji da Mom osebe se težko pozdravi oz. nemogoče, lahko pa popilijo robove .

S to trditvijo kričača se v svojem primeru nikakor ne morem strinjati:
1. zakaj čustveno izsiljevanje? Zato ker so imeli v mladosti pomankanje ali sploh niso bili deležni nekega čustva s strani staršev. Ko odrastejo in spoznajo to čustvo jo iščejo v partnerju – hči je imela od rojstva (pravzaprav že pred njim) maximalno pozornost in ljubezen z moje strani. Ima jo še danes,vendar pa kot gre čez rob,se distanciram, tudi neosnovanih obtožb ne sprejmem,čeravno se mi jih servira na 1001 način, res prvovrstna manipulacija. Boli me,ko se toliko navaja,da gre za primanjkovanje ljubezni v otroštvu s strani matere. To zame pomeni,da se mi poleg že tako težavne situacije nalaga krivdo.Če bi bilo to res,bi priznala,sprejela svoj delež, vendar to nikakor ni tako v našem primeru.Vse se ne more dati v isti koš,tako se obema dela krivica;mami,ki se ji poleg “mečevanja” z mlini na veter naloži še osnovna krivda,otroku pa poda mnenje,da je itak mati kriva,zato se jo lahko še naprej tako obravnava… Ni vse črno in belo,primeri so različni.Sama bi tudi težko popredalčkala v konkretno obliko motnje,linije so tanke.Vsi imamo včasih motnje.Ve pa se,kaj je čez rob,kdaj je trpljenje prekomerno,razočaranja prekomerna,…Sama mislim,da je prišlo do preobrata ob določenem dogodku pri 16.letih(nesrečna ljubezen),potem je namreč bil preobrat,uporništvo čez meje najstništva,alkohol,…Seveda pa za vse vedno kriva…. jaz :-(, ki sem že utrujena od vsega,sprašujem se,kako dolgo bom še zmogla,kako naj reagiram,ravnam,saj se mi vedno znova dogaja,da sem znova ujeta.

Hvala končno en starš.

Mislim da sva se dotaknila nekaj – ja mogoče sem prehitro obtožil starše se opravičujem.
Vendar ja v preteklosti so doživeli neko razočaranje pri enem čustvu. To jih je tako prizadelo da sedaj to čustvo iščejo. Ker niso imeli nadzora nad preteklostjo, se seveda sedaj na vso moč trudijo da bi imeli nadzor. Očitno jih to tako grize in podira njihov svet ker niso imeli nadzora.
Se opravičujem če je moj post pisan ozkogledno. Jaz sem mislil napisati malo širše mogoče sem sedaj malo bolj široko opisal. Probajte dojeti da je kot neka prizadetost od X osebe nad katero niso imeli nadzora in se sedaj na vse kripe borijo da nebi prišlo do iste situacije.

Se vam pa klanjam in vas globoko spoštujem da peljete barko.
Lahko vam samo povem izkušnjo o MOM – da ko oni dobijo osebo na piko – je ta oseba kriva za vse tegobe na tem svetu, so dežurni krivec in jim lajša bolečino ki jo nosijo v sebi da najdejo krivca in ga poteptajo do onemoglosti. Najhujše pa je da imajo nekje globoko v sebi tako veliko ljubezen do vas – oz . potrebo do vas da vas vlečejo nazaj k sebi , v svoj svet. Žal pa znajo samo na način kot ga vsi poznamo- poniževanje, psihični pritiski in dejanje krivde.

Hvala za vašo izkušnjo res sem vesel da ste jo podala

Zdi se,kot da si najdejo najšibkejši člen,ki je filter za vse. Situacije,ki se odvijajo s svojimi besedami tako povedo,da človek samo gleda.Odlično,brezhibno je krivec nasprotna stran.Če včasih ne bi bilo drugih oseb zraven,ki vidijo situacijo “z balkona”,niso čustveno vpleteni,bi zlahka padel v okvir,da si znova kriv.Pa saj ne rečem,da ne delam napak,samo potem iz muhe nastane melodrama,katastrofa in to traja,potem se poleže,že misliš da bo bolje,pa znova doživi vrhunec in krizo.Kot valovi,ki razburkano butajo v obalo. Da pa je vse še huje,se okoli razlaga,potem slišiš kako lasten otrok govori to in ono,ljudje te imajo za osebo,ki na nek način zlorablja svojega otroka in ga uničuje.Če oseba,ki to pripoveduje ostalim,situacije v resnici ne poznajo,jo s svojim začudenjem in “razumevanjem” še podprejo, podpuhujejo,ščuvajo… Še strokovnjak tega ne prepozna,imam izkušnjo,totalna katastrofa. Tukaj po moje ne pomaga druga,kot da ta oseba to sama končno uvidi,se iskreno obrne na kvalitetnega psihoterapevta in mu podrobno opiše svoja doživljanja in reakcije in maximalno dela na sebi.Druge ne,ker samo od sebe ni bolje,kajti ko že misliš da je,se znova sestavljaš od razočaranja. Sama tudi menim,da je zraven prisoten karakter,ki ga že prinesemo na svet.
Vse dobro vsem!

Pozdravljena Kričač in mama!

Ena najbolj narobe razumljena stvar, ki je v strokovnem svetu že ovržena je, da je MOM posledica hudih travm, zlorab..itd skratka travmatičnih izkušenj. MOM lahko sicer lahko nastane tudi zaradi tega, vendar obstja tudi veliko MOMovcev, ki so imeli čisto običajno otroštvo. In obstja tudi mnogo ljudi,ki so imeli grozljiva otroštva pa nimajo MOM.

Ena od najbolj pogostih napak, ki jih tudi delamo pri MOMovcih je, da ne razumemo, da oni razmišljajo, čustvujejo, delujejo drugače kot mi. Njihov svet in doživljanje v njem, vzroki in posledice njihovega vedenja so pogosto povsem drugačni, kot pri “običajnih” ljudeh, kar naj bi dokazalo že kar nekaj študij možgan. Če bomo mi povsem iz sebe, ker nam bo hudo ali se nam bo nekaj hudega zgodilo in se bomo obnašali čisto nerazumno to ne pomeni, da se je tudi MOMovcu ki se tako obnaša zgodilo nekaj hudega. To je lahko zgolj njihov odziv na čisto običajne nepreijetnosti v življenju ali pa zgolj utrjen način kako dobiti pozornost in energijo drugih in pogosto nima nobene veze z dejasnko situacijo,

Poznam tudi kar nekaj ljudi, ki so ostali s partnerji (ali ki ne morejo stran, ker imajo takšne starše ali otroke). Tisti, ki so kolikor toliko zadovoljni s tem odnosom so morali sprejeti, da je njihov partner ( straš, otrok) drugačen, da je čustvena starost MOMovca tam nekje od 4-16 let, a so čustveni otroci in da zato z njimi ne bodo mogli nikoli vzpostaviti čustveno zdravega odnosa kot si ga običajno želijo. Zato so se temu prilagodili in od njih ali od sebe niso zahtevali več kot je možno , postavili zdrave meje ( pri katerih so dosledno vstrajali) tako kot moraš to naredili malemu otroku, ki se meče po tleh od togote, ker ni dobil svoje čokolade v trgovini. Tako kot s takšnim otorkom ne boš razpravljal na dolgo in široko, ne boš legel k njemu in se še ti zjokal od hudega, ker je njemu tako hudo, ker ni dobil svoje čokolade, ne boš se z njim prepiral…..itd temveč mu ne boš dal več energije kot je potrebno, se ne boš pustil vplesti v njegovo dramo, ne boš tega vzel osebno ( nekaj je z menoj narobe, da se mi otrok meče po tleh) in ko bo togota popustila mu boš povedal, da takšnega vedenja ne boš več prenašal in da vsakič ko se bo to povilo ne bo smel s teboj v trgovino za teden dni. IN če se boš tega dosledno držal bosta dva rezulata: otrok bo videl, da so negativne posledice in bo stisnil zobe in se naslednjič v trgovini zadržal ali pa se ne bo in boš odslej naprej v trgovino odhajal sam in vsaj v miru nakupil kar je potrebno.

Takšne meje se postavljajo ena po eno, torej otroku, ki leži ne tleh in tuli od togote, potem ko se bo umiril ne boš dal cel seznam kaj vse ni prav in kakšnega vse vedenja ne boš več tolerilral in kaj se bo zgodilo, če se to ponovi, temveč boš najprej vstrajal pri eni meji in ko jo boš vzspostavil boš nadaljeval z naslednjo.

To je dolg proces za katerega moraš imeti jeklene živce in kjer ni mesta za samopomilovnaje ( ne boš še ti sedel v trgovini na tla in ti bodo solze od hudega, ker moraš to početi tekle po licih in zraven hrepenel po nečem kar ni možno – otrok brez togotnih napadov)

Najtežje pri vsem skupaj pa je spustiti svoje iluzije. Nejtežje je (četudi odraslemu) otroku dojeti, da nikoli ni in ne bo imel takšne mame, kakršno si zasluži in želi, staršu dojeti, da bo njegov otrok ne glede na količino ljubezni in podpore še vedno zabredel v težave in morda celo okrivil starša za vse svoje težave ali partnerju dojeti, da njegov partner nikoli v resnici ni bil to, kar je mislil da je in da bo čustveno vedno na nivju nekaj letnega otroka in da z njim ne bo mogel nikoli vzpostaviti zdravega odnosa.

Dlje kot se oklepamo naših neuresničljivih hrepenenj in iluzij dlje traja, da se s sitaucijo začnemo spopadati tako, da smo učinkoviti. Pa naj ostanemo s tem človekom ali pa gremo stran.
GittaAna

Se strinjam.Poleg jeklenih živcev in ukinitve samopomilovanja je tudi zelo potrebna podpora,da te nekdo razume,te podpre ipd.
Kako dolgo vzdržati, da še sam ne zboliš, da ne zastrupljaš z negativno energijo ostalih članov družine (otrok) itd.
Se strinjam,da moraš to sprejeti,ker drugače “si mrtev”, vendar če si dan za dnevom zraven takšne osebe,zelo težko sprejemaš razne izpade,ki te lomijo, povzročajo razne posledice, zgolj z razlago “Takšen pač je in ne bo drugače”. Tega še jaz ne zmorem.

Pozdravljeni,
pridružila bi se temule pogovoru o mejah.
V teoriji in praksi mi je kristalno jasno tole, kar praviš, GittaAna:

Vendar pa… (vedno obstaja nek “vendar 😉 – to lahko storiš, če gre za pogovor s tako osebo ena na ena. Ko pa so vpleteni še drugi, pa to ni tako enostavno. Sploh, če so vpleteni otroci. Kričač je lepo opisal en tak primer:

Postaviš mejo, ne postaviš meje – pri takile MOM, kot jo opisuje, je to popolnoma vseeno, v vsakem primeru boš oblaten pred otroki. Pa ok, če so otroci že večji, se jim lahko razloži tvoja plat. Ko pa so majhni, je to nemogoče – in majhni so dolga leta. V teh najbolj ranljivih letih so take scene lahko na dnevnem redu. Torej – kaj konkretno naj kričač naredi v opisani situaciji? Saj je lepo opisal – grem ven, dokler se ne pomiriš. Uresniči to, ona se ne pomiri, ampak ga zmerja pred otroki v njegovi odsotnosti. Postavil je mejo, ampak ona najde način, da ga prizadene tam, kjer ga boli – in otroci so zagotovo tisto, kar ljubečega starša ne pusti hladnega.

Konkretno?

Če je oseba z MOM eden od staršev se, ko dojamemo težavo, v odrasli dobi lahko umaknemo in/ali omejimo stike. Če je oseba otrok (sploh mladoletni), se ne moremo in niti nimamo namena umakniti, temveč zadevo poskušamo sprejeti in rešujemo težave sproti, kolikor je le mogoče. Če pa je oseba partner s čustveno starostjo na ravni otroka pa večina ljudi tega ni zmožna razumeti in sprejeti. No, tukaj pa najbolj na površje pridejo iluzije. Vsi si želimo zdravega partnerstva in partnerja še vedno gledamo s takšne strani, kot se nam je predstavil, ko smo ga spoznali in se vanj zaljubili oziroma, kot je lahko dober in prijazen v določenih njegovih boljših trenutkih. Grem stavit, da bi se le redki posamezniki zapletli v odnos s partnerjem, ki bi že v samem začetku spoznavanja kazal znake mejne osebnostne motnje, s katerimi se srečujemo kasneje.Torej, želja po zdravem partnerstvu, po ljubezni in srečnem življenju z dotično osebo je največkrat tako velika, da smo za voljo nekaj pičlih prijaznih trenutkov-dni, ki nam jih namenijo pripravljeni spregledati velik del našega trpljenja. V tem času se prilagajamo,dopovedujemo jočemo, prepiramo,bentimo, tarnamo…..vse za dosego cilja-naše iluzije, da se bo partner spremenil. Ker se ne spremeni, se začnemo smilit sami sebi in se sprašujemo, zakaj je takšen, zakaj ni več tak kot je bil, zakaj so prijazni in srečni trenutki redki, zakaj se tako obnaša do nas, zakaj nam je rekel to, če pa je rekel, da nas ima rad, zakaj, zakaj, zakaj…..in tudi, ko gre malce na bolje podzavestno s strahom čakamo naslednji izbruh.. Odgovori pa ostajajo nepojasnjeni, prav tako pa ostaja neizpolnjena tudi naša iluzija.
Se pravi, najtežje je sprejeti dejstvo, da imamo partnerja s čustveno starostjo na ravni otroka. Ko sprejmeš to dejstvo, se zadeve počasi začno obračati na bolje ne glede na to, da ali se odločiš da ostaneš ali greš. Razlika je le v tem, da če ostaneš v bistvu zatreš sebe kot osebnost, če pa se odločiš za odhod si v začetku totalno povožen potem pa se počasi stvari normalizirajo in se včasih vprašaš, zakaj nisi šel že prej. Toliko iz mojih izkušenj.

Seveda si mom oseba najde partnerja ki ima neko čustveno prizadetost iz preteklosti. Tudi sam jo imam, vem zanjo, sem se soočil z njo in upam da premagal. Vendar v zvezi sem že in otroci so tudi tukaj.
Ko pa gledam zgodovino za na zaj in kot sem že napisal oni ˝pokažejo˝ svoj pravi obraz ob prelomnicah. Otrok- hiša- poroka kar koli velikega da ne moreš samo odrezati in iti. Tolažiš se -kriv je napor pa je slabe volje sej bo boljše – a ni

Vendar sem bil v življenju borec in to trmasti. mogoče me sedaj ta trma tepe. Ker ne vidim neke rešitve v odhodu – otroci. Postavlanje mej – Težko je meje postavljati ko se partner obnaša kot 8 letnik, a pravno in finančno pa je na nivoju odraslega.
Tudi težko je vse to poslušati in gledati prenos ˝modrovanja˝ otrokom in čakati da bodo sami dojeli kaj je na stvari. Ko bodo dovolj stari se bojim da bom tudi sam taka čustvena razvalina da bom psihično globje kot pa če bi imel Mom sindrom.

Knjige sem prebral, poizkušal nasvete – ti delujejo dokler ni ona slabe volje ali jo kaj mori. Opazil sem že da tudi ko sem jaz slabe volje – povem slabe volje sem in sem zadržan. Ni hujšega napadi da z tako kislico pa ne misli živeti- tako da se kdaj počutim kot vzgojiteljice v vrtcu katere so se primorane smejati dokler so z otroci. Samo kdo si želi tega igranega odnosa’

Pejmo k mejam.
Ali so vse prebrane knjige katere ste prebirali, izkušnje, terapevti, psihiatri
Ne vem metode zrcaljenja res pripomogli k izboljšanju vas samih in lahko rečete da ste odnos spravili v red. Ja sprašujem po nas samih saj se moramo mi spremeniti ker to pravico imamo. Ko ste se spreminjali kje je meja da veste da niste šli čez zmožnosti zdravega razuma.
Ne vem terapevt išče po naši preteklosti. Ali vam je spoznanje vaše preteklosti pomagala k postavlanju mej

Dejmo sej skos govorimo kaj se nam dogaja – povejmo kaj smo naredili za kvalitetno postavlanje mej oz kako ste prišli do njih.

Jaz osebno, nekako sem se izkopal iz jame tegob , opravlanja, dvomljivosti, fovšarije… izkopal tako da sem se sprijaznil s situacijo in iščem pozitivna čustva v sebi.
Edino kar mi ne gre pa je postavlanje mej – ko je dober dan se jih držimo ko je slab dan je buldožer

Vsak človek tudi tisti z MOM so edinstveni tako kot tudi okolica okoli njih. Osnovni principi bolj alj manj veljajo za vse, kako jih boš speljal pa je odvisno od posameznika ali situacije. Seveda je lažje če imaš možnost odhoda ( četudi tudi to ni preprosto) in še dosti težje če so vpleteni otroci.

Kako v konkretni situaciji tako na splošno težko govorimo za to so res bolj usposobljeni terapevti. Obstaja pa vseeno tudi mnogo tehnik kako z MOM v primeru, da ne moreš stran. Ena od njih je napisana v knjigi I hate you don’t leave me ki je v bistvu ena izmed prvih knjig strokovnjakov napisano na temo borederline. Tehnika se imenuje set – sama jo uporabljam v primerih da ne morem utiti nekomu, ki ima MOM ali kakšne podobne zadeve vendar je ne poznam dovolj dobro, da bi jo takole na hitro in na splošno razlagala. Eden izmed člankov na to temo je:
http://www.psychologytoday.com/blog/stop-walking-eggshells/201303/secrets-set-supportempathytruth-statements

Vendar tudi če poznaš še toliko tehnik ne bo delovala 100 % in vedno če ne bomo najprej pri sebi naredili red in bili dovolj stabilni brez hudih notranjih dram, da jo bomo uspešno izvajali in če se prilagojenega načina komuniciranja ne bomo dosledno držali in to kar nekaj časa. Tu ne gre, da bi v nekaj dneh ali tednih situacijo povsem spremenil. Tu gre za mesece in včasih celo leta dela na sebi in na drugem.

Sama imam izkušnje tako z MOM in narcističnimi starši kot z MOM in narcističnimi partneri pri katerih nisem mogla kar čez noč spokat in iti. Je bilo več dela na sebi in na situaciji vendar mi je dalo še več moči, znanja in uvida kot zgolj s starši.

GittaAna

Kricac v kolikor še vedno obstaja ljubezen in spoštovanje zberi razum in treznost ter vztrajaj. Jaz sem odšel in danes vidim, da sem čustvena razvalina. Pa je nikakor ne krivim, vztrajal sem, ker sem trmast in optimist ter sem verjel, da bo bolje. Ker vem, da je poleg svojih izbruhov jeze in sovraštva dobra oseba a žal vsi prepiri ki mnogi ostanejo nerešeni prinesejo stanje nevzdržnosti. Razumem, da so tu otroci a vendar tudi otroci tebe mnogokrat vidjo slabe volje, nesrečnega in nejevoljnega. Upam in želim ti, da se vse uredi.

Hvala za odgovor, GittaAna. Se strinjam s tem, da je vsak edinstven in prav tako vsaka situacija. Kombinacij je nešteto. Diagnostičnih kriterijev za BPD (MOM) je 9, potem je še stopnja funkcioniranja – nizka, srednje, visoko, potem je še spol – drugače je, če ima MOM moški ali ženska, spet drugače je, če so vpleteni otroci, še bolj drugače, ko upoštevamo različen odnos MOM ljudi do otrok/vnukov, eni so ignoranti, drugi pa bi najraje živeli prek svojega potomstva, in pri tem pride do bistvene razlike v tem, koliko se je z MOM treba ukvarjati, z ignorantom hvalabogu manj (sama si rekla, da je tvoja MOM nada bila do tvojega otroka ignorantska –to je že precej težav manj kot če bi želela živeti prek njega oz. “zanj”), z zajedalcem, ki bi živel prek tebe, pa ogromno itd itd.

Prav zato tudi menim, da razlog, da določena tehnika ne deluje, ni vedno v tem, da ima človek nerazrešene notranje drame, ampak preprosto zato, ker ena sama tehnika ne deluje na toliko različnih primerih. To v bistvu zelo dobro dokazuje tudi citirani link, kjer že uvodni pričevalec pravi, da za njegovo mater zadeva ne deluje – potem dobi krajši nasvet od terapevtke, v katerem je samo ponovljeno to, kar je splošno navedeno pri tehniki in očitno ni nekaj, česar spraševalec ne bi že poskusil. In v komentarjih razen parih svetlih primerov spet kup pričevanj, kako so poskušali, in ne deluje.

Pa ne da tehnika ni dobra, sama sem jo očitno intuitivno uporabljala, ker do zdaj niti vedela nisem, da ima to kakšno ime, določen uspeh je z njo bil, ampak šlo je ogromno energije za malenkosti, da o pomembnih stvareh sploh ne govorimo. Kričač pa je v težji situaciji – podobni, kot je bil moj oče pred leti, na primer. On se mora zmeniti tudi o pomembnih stvareh, že zaradi otrok. Vsekakor je dobro, da poskusi s to tehniko, če še ni, pa da vidi, kakšen bo rezultat.