Lep pozdrav!
Stara sem 20 let in imam veliko težavo. Obsedena sem s hrano..lahko bi jedla velike obroke kot so kosilo na pol ure cel dan. Dejansko mislim na hrano cel dan..Moje misli so pri vsakodenvih aktivnostih ali opravilih, ni važno kje sem so moje misli povezane s hrano. Kdaj bom jedla, kaj bom jedla, kaj si bom skuhala, bom imela dovolj. Pocasi postaja izcrpno..moja teza pa niha, saj moj del osebnosti zeli biti lep in imeti popolno postavo, drugemu delu osebnosti pa je vseeno in bi se prenajedal kadar le lahko. Ker sem lacna ves cas, in moja teza narasca sem pred nekaj leti imela krizo in sedaj imam bulimijo in to noben ne ve. Dva meseca neprestano bruham, tretji mesec se umirim ker dobim trzave s srcem in se zredim takoj nazaj..in to delam redno. Nazadnje sem v mesecu izgubila 13 kg. In vem da se mora to nehati ampak sem tako obsedena s tem da moram imeti lepo postavo da ne morem, poleg tega vse kar pojem refleksno izbruham. Razen če je nujno zadrzim …tudi to sem se naucila. Trenutno se probavam zadrževati že cel mesec pa sem se takoj zredila za 10 kil nazaj, kar je seveda normalno kajti telo si govori: o dobil sem hrano, to bom shranil za hude dni..in vse kar sedaj pojem in ne izbruham se shranjuje. Grozno je ker ne najdem poti ven,..enostavno imam v mislih da je tako najlazje..lahko jem kolikor hocem kajti itak vse izbruham in se mi nic ne pozna..se hujsam s tem! Ampak temu moram narediti konec, drugace bom ob zdravje.

Lepo pozdravljeni!

Kaj je tisto, kar vas resnično muči? Kakšen odnos imaste s starši? Česa se bojite? Ali zadržujete v sebi kakšna čustva?
Moje mnenje je, da nujno potrebujete pomoč, vsaj v obliki psihoterapije. Če želite, vam lahko dam tudi svoj kontakt.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Imam podoben problem zgoraj navedenemu. Rada imam hrano, z užitkom jo pripravljam, ne moti toliko, da planiram obroke v naprej, jem zdravo, redno a včasih premalo, ker želim shujšati, seveda ne v dramatični meri premalo, toliko da počasi hujšam… Problem se mi je pojavil že tretjič, in sicer: pridem do željene teže, sem ponosna na svoj trud in dosežek ker sem trdo garala in se dovolj gibala, jedla zdravo itd., vendar potem sledi prenajedanje, ki je pri meni prisotno že kar dve leti, imam obdobja ko uživam v hrani in se ne najem preveč in ne žrem, temni trenutki pa so, ko se ne morem obvladati in jem vse kar mi pride pod roke in dnevi, ko ne delam nič drugega kakor da jem, včasih se ustavim pravočasno in nadaljujem z rutino dnevnega gibanja in zdravega prehranjevanja, vendar stvar vedno slabše obvladujem in se bojim ter izgubljam upanje da bi si lahko sama pomagala in se vedno znova po katastrofalnih pojedinah pobrala in šla v svet s še kančkom preostale samozavesti. Teža mi niha, groza me je ker vem da ko shujšam izgledam super, ze ob samem dodatnem kg me navdaja panika…ob vsakem izgubljenem pa občutek, da vsaj eno stvar v življenju obvladujem.
Zanima ne, če pri mojih osemnajstih letih priporocate še psihoterapevta iz pediatrije ali za odrasle? Sama bi obiskala raje odraslega, in pa, če se vam zdi potrebno da ga obiščem?

Lepo pozdravljena!

Česa ne morete obvladati v življenju? Čemu kontrola? Ali se je pred dvemi leti kaj posebnega dogajalo? Kakšne odnose imate znotraj družine?
Vsekakor vam svetujem psihoterapijo (za odrasle), v kolikor bi preko zdravstva predolgo čakali na termin, se lahko obrnete tudi name.

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]