Pozdravljeni,

težava motnje hranjenja pri hčerki, 19 let, bi vas vprašala kaj naj naredimo z osebno tehtnico, katero imamo v kopalnici

prenizka teža, premajhen vnos hrane, preveč telesne aktivnosti

v takšnem primeru ali jo odstranimo ali je bolje, da ostane na svojem mestu, da ima kontrolo- da teža ne pada

hvala
lp

Pri mh, pozdravljeni!

Vaše vprašanje je zelo na mestu, veliko staršev se ukvarja s tem vprašanjem.

V prvi vrsti je pomembno, da vaša hči poišče strokovno pomoč, v kolikor tega že ni storila. Glede tehtnice je dobro, da se pogovori s svojim terapevtom, kaj naj naredi z njo. Pogosto številka na tehtnici bremeni dekleta z motnjo hranjenja, zato se včasih poišče takšna rešitev, da se oseba dogovori z osebnim zdravnikom in hodi tja na tehtanje. Vendar vsako dekle je drugačno in ne obstaja isti recept za vse ljudi, zato je pomembno, da se to presodi skupaj s terapevtom oziroma strokovnjakom, ki spremlja vašo hči.

Če je teža zaskrbljujoče nizka, ITM (indeks telesne mase) pod 18, je potrebno, da gre hči k osebnemu zdravniku, da preveri, kako je z njenim zdravjem in če potrebuje napotnico za bolnišnično zdravljenje. Dolgotrajna podhranjenost lahko pušča resne zdravstvene posledice, zato je v primeru podhranjenosti potrebno poiskati pomoč takoj.

Vem, da tako težko motnjo lahko spremlja veliko težkih trenutkov, vse se prične vrteti okoli hrane in kilogramov, zato vam želim, da bi v teh težkih časih, ko je v vaši družini zbolel otrok, stopili skupaj kot družina in našli pogum govoriti drug z drugim sočutno, ranljivo in hkrati iskreno ter spoštljivo. Hkrati pa pozivam vas kot starša, da se o motnji hranjenja informirate, ne samo iz interneta in knjig, ampak tudi osebno od strokovnjakov in konkretno glede tega, kako pomagati svoji hčerki, ki je edinstvena, s svojimi pogledi, potrebami, željami in doživljanji.

Vabljeni, da postavite še kakšno vprašanje ali date odziv na moj odgovor, sicer pa vse dobro,

Vesna

Pozdravljeni.

Nekomu moram napisati. O svoji težavi ne govorim, mogoče jo kdaj bežno komu omenim, a ne grem nikoli v podrobnosti in njene razsežnosti.
Šele pred kratkim mi je sami uspelo nekako v glavi urediti misli in se dejansko soočiti z dejstvom, da imam problem, ki ni majhen.
Težave s prehranjevanjem imam že od pubertete. Spomnim se ključnega trenutka, zakaj se je vse skupaj začelo. Moje prsi so zelo majhne in zaradi tega sem bila ob koncu osnovne/začetku srednje šole zaznamovana s strani sovrstnikov. Nisem prenesla pogleda v ogledalo, kjer je bil trebuh bolj izbočen od mojih prsi. Nisem prenesla misli na to, da bi tehtala več, bila sicer bolj ženska, a bi imela večji trebuh kot dekolte, ki ga itak ni bilo. To je bilo nekje pri 15 letih. Danes korakam v 28 leto.
Najhuje je bilo ob vstopu na fakulteto, ko je bil indeks moje telesne mase 15.8. Nikoli nisem poiskala zdravniške pomoči, ker sem se vedno izvlekla sama. Ko je teža tako padla sem se ustrašila, saj se je začelo dogajati da sem se zbujala ožuljena od lastnih kosti.
Nikoli nisem imela normalnega ITMja in še danes ga nimam, trenutno stagnira na 17.6. Mi je pa vsaj uspelo po hudih borbah v glavi pospraviti tehtnico v kot in se tehtam samo še enkrat na teden. Skupaj s pospravljeno tehtnico je v določenem procentu odšla tudi krivda ob zauživanju hrane.
Še vedno je v moji glavi glas, ki reče…”A če pojem tole se bom zredila?A lahko pojem tole?” …Vendar imam vsaj redne obroke, nimam “snackov”, ne jem svinjarije.
To je tako težko ubesediti in vem da tega ne razume nihče, ki ni bil v podobni situaciji.
Nahujše od vsega pa je to, da sam s sabo nisi zadovoljen nikoli. Številka nikoli ni idealna, pa če je več kot prejšnji dan, manj kot prejšnji dan ali enako.
Hudo je ko si suženj tehtnice in ti ves dan uniči že jutranji “pohod” nanjo. Potem pa cel dan samo razmišljaš koliko lahko poješ, da bo naslednji dan številka nižja….Nedokončana zgodba, začaran krog.

Osebno si več ne dopustim, da mi teža pade. Poleg tega lahko prvič po 13 letih rečem, da mi je uspelo tehtnico postaviti v kot. Prej mi je ni nikoli. Je pa pot do tja, kjer glaska v glavi ne bo več (če sploh kdaj?) še zelo dolga in občutek krivde je še vedno prisoten.
Globoko v sebi si želim normalni ITM in vem koliko kilogramov je moj cilj. Priznam pa da kljub ukinitvi tehtanja po tednu dni nekaj v meni spet veselo zapoje, če je cifra enaka kot prejšnji teden.

Vem da imam verjetno neko obliko anoreksije, pa se nočem stigmatizirati. vem da imam težavo v glavi, že od nekdaj. Vem da moj odnos do hrane ni zdrav. Vem da si ne bom všeč nikoli, z 0 kg 50 kg 60 kg 100 kg…Nikoli. Ker v ogledalu vidim drugo osebo kot na slikah ali filmu. Ko včasih vidim kakšno svojo sliko se vidim drugače kot v ogledalu in vidim da sme (pre)suha.
Ne vem kako pozdraviti glavo, ampak že to, da sem si uredila obroke in da so OBROKI v pravem pomenu besede, ne pa celodnevno pikanje hrane, okušanje hrane, brez nečesar konkretnega, kar bi lahko napisala na papir da sem pojedla…
Zame je to da se vsedem dol in nekaj na krožniku res konkretno pojem, večkrat na dan, dosežek. Da bo ob tem minila tudi krivda v glavi….bo pa verjetno še trajalo.

O svojih težavah z drugimi ne razpravljam, ker jih ne bi razumeli, zavidam pa vsem, ki brez slabe vesti lahko pojedo normalen obrok in se ne sekirajo, ali bodo zaradi tega naslednji dan 100 g težji ali lažji.

Pozdravljena Jutranja zarja,

Bravo za pogum, da si pisala na forum. Verjetno je bilo to res težko zate, vendar si naredila prav. Ljudje smo na tem svetu zato, da si pomagamo, da se podpiramo in da skupaj rešujemo težave. Noben človek ni na tem svetu, da bi bil sam. Ko prebiram tvoje misli, vidim, da se zelo dobro zavedaš svojih težav. Jasno poveš kaj se dogaja in s čim nisi zadovoljna. Tvoje misli, pogledi nase, kako se vidiš, svojo postavo, vse to je odraz bolezni. Anoreksija je bolezen. Bolezen kot sladkorna bolezen, rak, ali kaj drugega. Gre za to, da pri teh boleznih sebi lahko pomagamo, do neke točke, ne pa v celoti.
Res je, da je v družbi stigma zaradi katere koli bolezni še vedno prisotna. In res je, da je občutek sramu pogosto tisti, ki nas ovira, da poiščemo pomoč.
Vendar je to edina prava pot. Poiskati pomoč. Super, da si v sebi tako močna, da zmoreš imeti redne obroke, da si pridobila na teži, ki je za telo dobra, da vidiš kdaj si škodiš.
Pa si kdaj razmišljala, da bi sprejela pomoč katere druge osebe, da ti ne bi bilo potrebno iti sami čez to? Kako to, da si prepričana, da drugi tvojih težav ne bi razumeli? Kakšne so tvoje izkušnje?

Vabim te, da ponovno pišeš in poveš še kaj več o svojih razmišljanjih in sebi.

Lepo pozdravljena,

Tatjana

Pri mh, pozdravljeni!

Po dolgem času sem znova prišla na ta forum in zelo me je ganilo, kako vas skrbi za hčerko in kakšna zanimiva vprašanja si zastavljate. Naj povem, da sem le leto dni mlajša od vaše hčerke in sem se tudi sama borila (in se še vedno) z anoreksijo. Rada bi vam nekako svetovala iz lastnih izkušenj, kaj bi bilo najboljše za vašo hčerko in predvsem za vajin odnos v zvezi s tehtnico. Tudi sama sem imela namreč nekakšno “razmerje”, ker je bila pomembnejša od mojih prijateljev, od družine, vsega. Zaradi nje sem se zlahka skregala. Tehtnica je bila moja – in še vedno je. Tehtnica je zame nekakšen odmik od drugih, nekaj samo mojega, kar lahko sama kontroliram, se sama odločam. V težavnih razmerah doma mi je pomenila ogromno, ker sta bila teža in tehtnica edini stvari, ki sta uravnavali vsa občutja. Najprej zgolj tehtanje vsak teden, nato na tri dni, zatem vsako jutro, v najhujšem času celo pred in po vsakem obroku. Takrat sem se sama počutila grozljivo zakrčena v majhnem svetu, zaradi katerega so me vsi obsojali, vendar pa jim ga nisem pustila vzeti, ker je bila ena majhna stvar, ki je bila samo moja in zaradi katere sem se počutila sposobna.

Tudi sama sem pretirano telovadila, vendar pa sem imela zaradi vseh naporov teka in obsežnega učenja vmesne napade lakote, zato mi teža ni nikoli nihala. Potem pa so odkrili mojo dejansko težavo, me poslali k pedopsihologinji, ki je zahtevala, da se odpovem tehtnici. Nekako mi je uspelo, da sem se pogodila z družino, da sem se lahko tehtala vsake dva tedna. To je zame pomenilo gromozansko breme, ker sem se vedno znova bala, da se bom zredila. Venomer. Vsak trenutek. Kot bi se lahko že samo z enim samim vdihom zredila. Zato sem se začela odpovedovati hrani, kar je vodilo v stradanje in posledično nizko telesno težo. Nazadnje se je po vsem prepirih mama odločila, da tako ne gre naprej, opazila je, da manipuliram z vsemi, z zdravnico na čelu in me prepisala v Ljubljano. Tam so me prisilili, da se ne tehtam. Vendar sem doma kljub temu kdaj pa kdaj našla skrito tehtnico in se stehtala. Zelo sem bila jezna na mamo, ker mi jo je vedno znova skrivala. Zdaj mi je žal, kolikokrat sem kričala nanjo, predvsem zato, ker opažam, da se je verjetno spopadala z enakim vprašanjem, kot se zdaj vi. Vendar pa sem ji danes hvaležna. V bistvu mi je pomagalo oboje – da sem se kdaj pa kdaj lahko stehtala in na tak način samo sebe uspela prepričati, da se sam od sebe ne rediš. Poleg tega pa je absolutno pomagalo, da nisem videla tehtnice, ker sem se morala odnavaditi od tega – bila je kot nekakšna odvisnost.

Potem sem seveda šla čez fazo odvajanja od tehtnice. Od tega, ko sem jo izjemno pogrešala in jo venomer iskala, potem pa je prišel čas, ko nisem mogla niti slišati zanjo. Ko smo se v šoli tehtali, sem morala prositi profesorja, naj me ne sili v to, ker mi je šlo že ob misli na tehtanje na jok. Bila sem obupana in se nisem upala soočiti s svojo težo. In moja podoba v ogledalu se je večala in večala. Potem pa je naenkrat prišel čas, sploh ne vem od kod, ko sem se postopoma začela prilagajati na sebe. Z vsakim korakom, ki mi je uspel, ko sem se dobro počutila v svoji koži, sem dobila pogum za nadaljevanje. In sem. Z majhnimi koraki in veliko krizami. Ampak je šlo. Zdaj sem zelo hvaležna mami za vse, kar je naredila zame. Žal mi je, da sem bila do nje tako zelo nesramna, toda mislim, da razume, da takrat nisem bila prava jaz – iz mene je govorila ona. In še vedno mi ne uspeva najbolje, ampak moram samo sebe pohvaliti, da delam velike korake naprej. Učim se, da številke niso najpomembnejša stvar, samo sebe znam osrečiti, iskati dobre stvari v slabih, včasih se med vrstniki počutim po razmišljanju veliko bolj odraslo, ker zame znanje pomeni več od ocen. Zame življenje ne pomeni čakanje, kdaj bo konec pouka, ampak tisti drobni nasmehi vmes, ki te razvedrijo.

Po enem letu zdravljenja sem na dobri poti naprej. Kdaj mi še vedno zmanjka tal pod nogami, ampak se prisilim v to, da nikogar ni treba opominjati, kdaj je čas za obroke, saj sovražim, da se drugi vtikajo v te stvari. Želim jim dokazati, da sem zmožna poskrbeti sama zase. In glede naše tehtnice? Z veseljem lahko povem, da že dolgo časa stoji na istem mestu kot je včasih, sama pa sem se po treh mesecih znova tehtala danes in bila osupla, ker se v pol leta nisem zredila niti grama. Ampak kot sem rekla … številke so še najmanj.

Joj, se opravičujem za tako razvlečen odgovor. Kar sem želela povedati: če bi bila jaz v koži vaše hčerke, ki mi zelo veliko pomenilo, da se moja mama ne vtika preveč v vse skupaj in me ne sili, ker bi se počutila še huje. Želela bi si pogovora, kompromisa glede tehtnice, da bi lahko nadzorovala (sama) težo, hkrati pa ne prepogosto, ker je to le še večja obremenitev.

Upam, da sem vam vsaj malo pomagala. Držim pesti, da si bo vaša hčerka čim hitreje opomogla in našla stvari, ki jo bodo osrečile in ji dale vedeti, kaj šteje več od postave in številk.

Bom dodala samo svoje mnenje glede tehtnice. Mislim, da je eden od prvih korakov, da gre le-ta od hiše. Jaz sem se doma tehtala desetkrat na dan, to je obsedenost in te spravlja samo še v večji obup, še večkrat sem se tisti dan prenajedla in bruhala, kadar je tehtnica pokazala par gramov več. Zdaj, ko imam svojo družino (in se z bulimijo ne bojujem več), tehtnice sploh nimamo in se nihče ne tehta. Upam, da je to tudi dobro sporočilo moji hčerki, ki bo vsak čas stopila v puberteto – da se nihče ne obremenjuje s kilogrami, nihče ne tehta, imamo redne obroke, vendar nikoli nikogar ne silimo s hrano. Zato vsem toplo priporočam: vržite tehtnico proč!! Tudi predebelim ljudem je en priporočam, ker bistvo ni v hrani in teži, ampak v zdravem načinu življenja in dobrih odnosih med družinskimi člani. In s tem pride tudi zdravje in primerna teža.