Lepo pozdravljeni,

v zadnjih nekaj mesecih se mi – enkrat bolj enkrat manj – pogosto pojavlja strah pred nesrečo, večinoma ko sem na poti, v avtu. Ne bojim se toliko smrti kot invalidnosti. Ko pomislim, da bi se mi to zgodilo, me kar zvije v trebuhu… V zadnjem času sem sicer začela veliko bolj skrbeti za svoje telo, dosti več telovadim in bolj zdravo jem, kar se odraža v odličnem fizičnem počutju in videzu (sem v tridesitih letih, poročena, otrok si s partnerjem zaenkrat ne želiva). Hkrati z izjemnimi izboljšavami svojega fizičnega počutja pa se žal veča moja zaskrbljenost in nerazumen strah – mogoče pred tem, da bom vse to zgubila in tako na nek način ne uživam v svojih dosežkih nisi sedaj, ko je vse popolnoma v redu.
V zadnjih mesecih se mi pojavljajo tudi težave v spolnosti, saj se ne morem sprostiti in uživati, s čimer nisem imela nikoli težav. Partner je čudovit, močno se ljubiva in si zaupava, tako da on k mojim težava zagotovo ne prispeva.
Se pa v tem doživljanju počutim zelo sama, saj si ne znam pojasniti, prav tako ne znam teh občutkov pregnati in polno živeti življenja, s katerim sem sicer zelo zadovoljna. Služba me izpolnjuje in mi obenem dopušča dovolj prostega časa, da se ukvarjam s stvarmi, ki me veselijo, imam prijatelje, urejene družinske razmere (primarna družina in vsa razširjena “priženjenja” družina) …
Ne vem… ne razumem … Želim si, da bi lahko bila v sebi mirna in hvaležna za vse kar sem, za vse kar imam, ne pa, da se vse toliko vrti okrog strahu pred izgubo …

Pozdravljeni,

Kolikor slišim ste zadovoljni s svojim življenjem, vsa omenjena področja imate urejena, vas pa je strah, da boste kaj (ali vse) od tega izgubili.

Ali so vaše težave s strahom pred izgubo povezane s kakšnimi izgubami iz preteklosti? Ste doživeli kakšen tak dogodek, ki bi ga lahko povezali z izgubo (smrt, velika navezanost na starša, nenadna prekinitev odnosa (partnerskega, starševskega), zgodnje izgube, depresivno razpoloženje pri starših ipd.)? Če kaj od tega drži, ali se mogoče bojite, da boste zopet izkusili (to) izgubo?

Sprejemanje izgube je tudi eden od življenjskih nalog, ki jih imamo na sebi – da sprejmemo neizogibno končnost vsega. Navsezadnje se vsaj s smrtjo poslovimo od življenja in od vsega, kar nas v njem obdaja.

Če imate še kakšen komentar ali vprašanje, ste dobrodošla, da ga zapišete.

Veliko uspeha vam želim pri reševanju vaših težav.

Lep pozdrav,

Spoštovani!

Sicer ne vem od kdaj ampak tudi jaz imam probleme z vožnjo. Če vozim jaz, sem bolj sproščena čeprav sem zelo skoncentrirana na druga vozila. Huje je, če vozijo drugi. Če greva s partnerjem na daljšo pot sem na koncu poti čisto izmučena. Stalno spremljam vozila na cesti, pešce, ali je dal smernike, mrtve kote, koliko vozi, nekdo samo malo zavije proti nama že vpijem PAZI!, bremzam čeprav nimam bremz, držim se za sedež, v glavnem izčrpajoče.
Sama se zavedam, da s takim obnašanjem spravljam v nevarnost oba. S tem sem se spopadla tako, da se med vožnjo poizkusim čim bolj zamotiti, gledam naravo, nekajkrat sem se raje usedla zadaj. Kaj lahko še naredim?

Spoštovani!

Zapisali ste samo en dogodek iz katerega ne morem veliko razbrati.

Kolikor vas razumem opisujete neke vrste anksioznost, saj vas skrbi, da se bo kaj zgodilo, če ne vozite vi. Se vam zdi, da ne morete zaupati? Ali gre za to, ko ne vozite nimate kontrole? Ali imate tudi na kakšnih drugih področjih podobne težave?

Če imate še kakšno vprašanje ali komentar ste dobrodošli, da ga zapišete.

Želim vam veliko uspeha pri reševanju vaših težav.

Lep pozdrav,