Živijo,
Stara sem 18 let in trpim za okm-jem, iz dneva v dan mi je težje se spopadati z osnovnimi stvarmi, vsem kar me obdaja, tako predmeti in osebami in z mano samo.
Da začnem od začetka. Imela sem 13 ali 14 let in natančno se spominjam kako se je prvič zgodilo. Z mamo sva živeli v garsonjeri in zvečer sem se v kopalnici pripravljala na spanje. Vse je potekalo normalno dokler se nisem vlegla, da bi zaspala. kar naekrat sama sebi nisem več mogla dopovedati da sem vodo zaprla, pa leprav sem vedla da sem jo pa tudi slišati je ni bilo, tudi mamine potrditve niso zadoščale inda bi se lahko zagotovo prepričala, da sem res zaprla vodo sem ustala odšla v kopalnico in trikrat potolkla po pipi- Takrat tega še nisem prepoznala kot okm, ampak kot ”praktično iznajdljivost”. Niti sanjalo se mi ni kam me bo to pripeljalo. Štetje se je stopnjevalo (nekatere številke so postale ”prepovedane”) in rutin je bilo vedno več. Vse to sem dojemala kot – tako sem takrat to opisovala svoji prijateljici – ”številke so kot kletke, v njih so zaprti moji strahovi in če se ne ustavim na tisti številki, temveč štejem do tiste ki je zame varna, tista katera me ne asocira na nič slabega je vse uredu” . Takrat me vse to še ni oviralo v vsakdanjem življenju zato se v to nikoli nisem poglabljala in nekje do prvega letnika je minilo. Rutina umivanja rok je edino kar se spomnem da me je spremljalo vedno, vedno na isti način, a ne 3x,4x zaporedoma zato ni bilo obremenjujoče. Predstavljala sem si pac, da vsaka izkušnja pusti takšno ali drugačno brazgotino. V prvem letniku sem začela kaditi marijuano in v tretjem letniku, pri sedemnajstih letih sem trpela za anoreksijo. V začetku maja sem jo končno premagala in zaradi slabega ”tripa” pod uplivom maijuane sm opustila tudi kajenje le-te. In takrat kot bi sprostila svoje misli, ki jih niso več okupirale kalorije ali pa so pod uplivom bežale sem ter tja, se je vse preveč razmišljanja zgrnilo name in okm se je vrnil bolj sunkovito in bolj težaven kot karkoli drugega kar sem v svojem dotedanjem življenju izkusila. Temlej večine oz. Skoraj vseh mojih strahov je moj partner, ki je ena izmed najpomembnejših oseb v mojem živlenu. Strah me je da bi ga tako ali drugače prizadela in iz tega dobim dobesedno sto različnih asociacij. Vendar ob ponovnem pojavu okmja med rituale spda vse kaj več kot štetje – le-temu se je dodala še pozornost pri črkah, likih, smereh itd. In ni in ni konca mojih strašnih asociacij. In bolj kot se jih z rituali poskušam otresti , globje padam. Da dpdam nekaj primerov; pri vžigu luči s prstom na stikalo napišem kombinacjo ”varnih” črk , ponavadi treh, pogosto se zmotim ker pazim tudi na položaj, štrevilo posamezne črke, skupno število črk in kako le-to namišljeno zaključim, Tudi pipe nemorem normalno odpreti, brisače zaradi možnosti zapleta sploh ne uprorabljam, vsakega človeka moram pogledati s spodnji levi kot obraza, jakne ipd. Kar je precej težko če se premika, vsega kar taknem bi se najraje izognila sej mi vse predstavlja problem, tudi zdaj ko tipkam moram pogledati v pravi kot določenih črk in najraje bi jih izbrisala, zvečer nemorem zaspati zaradi napčnega poločaja rok, ki tvorijo kakšno ”prepovedano” črko in tako naprej in tako naprej. Fant mi je sicer v ogromnbo podporo saj je edini ki lahko prekine moje rituale, seveda mu ne uspe vredno, a sama nisem dovolj močna oseba da bi ostala pri tem ko prekinem ampak se lahko tudi cez pol ure vrnem. Tudi mama mi je že dala idejo da črke poskušam asocirati na lepe namesto slabe stvari, a je vse to le kratkotrajno.
Ker nisem zasledila še nikogar s takšnimi simptomi in sama ne vem več kako se s tem spopadati, ovira me namreč tudi v šoli, vpliva na mojo zvezo in odnose šdrugimii sem se obrnila k vam za kakšen predlog.
Raziskovala sem tudi že razne psihiatre, a se pri vseh gibje cena okoli 40 evrov na uro, česar pa si moja družina trenutno ne more privoščiti, Zato se iskreno zahvaljujem za kakršnokoli povratno informacijo.

lp

Lepo pozdravljeni!

Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Ali lahko prosim še enkrat pojasnite vašo rutino – glede štetja? Kaj morate šteti? Čemu?
Tudi marihuana in anoreksija kažeta na vaše notranje psihično trplenje. Anoreksija je običajno bolezen “družine” – gre za posledico odnosov, ki nas bremenijo. Ali ste se sploh zmožni skoncentrirati na karkoli drugega? Lahko tako živite? Kaj bi se zgodilo, če bi izgubili vse te rituale o katerih govorite? Zakaj menite, da ste jih “sprejeli”?

Mislim, da bi morali imeti zdravljenje v okviru psihoterapije. Vaše zdravje je na prvem mestu. Žal imam tudi sama samoplačniško, lahko pa poskusite obrniti na svojega splošnega zdravnika, da vam da napotnico za specialista.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapija

Zdravo,
ze dve leti trpim za obsesivno kompulzivno motnjo. Najlazje bi to opisal z stalno anksioznostjo in sekeranjem, nenehna bolecina v srcu in upanje pocasi izginja. Nemorem vec ziveti z temi strahovi in nevem kaj naj naredim. Najvecji strah je, da bi se osramotil v druzbi(npr. da bi me nekdo slikal golega) in zato vcasih tudi ne upam ven. Moti me se stetje, kajti stejem vse. Tudi sedaj ko pisem moram pravilno izbirati katere besede bom napisal in koliko crk bodo imele in podobno. Stetje me obremenjuje in mi otezuje zivljenje. Stejem koliko korakov naredim, kolikokrat recem nek stavek, kolikokrat grem iz nekega prostora ven in notri, kolikokrat bom zapicil vilico, koliko crk bo vseboval spis, v kateri vrsti bom zacel pisati… In to mi otezuje normalno zivljenje ter tudi solanje. Imam ogromno strahov in nekatere “nesrecne stevilke”. Tezko mi je a vseeno vztrajam, ceprav vcasih zmanjka volje in energije. Stvari ki jih normalni ljudje delajo brez kakrsnihkoli problemov meni vzamejo veliko casa in energije. Prosim pomagajte. Hvala in lep pozdrav

Lepo pozdravljeni,

kako e je vse skupaj začelo? Kaj se vam je dogajalo v tistem obdobju in kaj prej? Kakšni so bili vaši odnosi v primarni družini? Oče? Mama?
Priporočam vam, da poiščete strokovno pomoč – psihoterapijo, da najdete pravi vzrok/izvor težave in ga predelate, kajti nastala težava je le posledica.

Hvala in vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Lep pozdrav!
Ze priblizno kaksne 2 leti se mi vrivajo vsiljive misli,ki niso realne in tako jih tudi prepoznavam.Prebrala sem ze veliko forumov o okmju in noben nima nekako takih problemov kot jih imam jaz.Skratka..Od vedno sem taka oseba da se prevec navezem na nekoga in nemorem brez te osebe.Vedno hocem biti 100% prijateljica zato se trudim nuditi vse najboljse.Ampak ko sem zacela analizirati vse mogoce stvari na mojih prijateljicah se mi je svet obrnil na glavo.Zacelo se je..slaba vest,žalost skozi cel dan,celodnevno razmišlanje o tem.In nikakor se nemorem prepričati da je to motnja,skratka te stvari se mi zdijo tako grozne in grde da sem vedno prepricana da ce bi moje prijateljice vedele kaksne misli (ki so nerealne) imam da bi se skregale z mano.Ko se mi rece grda stvar moram narediti nekaksen interval da dokazem da to ni res.Diagnozo okmja imam postavljeno in ze priblizno 1 leto jemljem tablete za okm.Skratka nevem vec kaj naj naredim.
Hvala že v naprej za pomoc.
Lp

Lepo pozdravljena!

Mislim, da je glavna tema vaših težav odvisnost od odnosov in mislim, da bi potrebovala strokovno pomoč – psihoterapijo, da bi lahko predelala izvor težav ter posledice.

Od kje strahovi? Občutek ne-varnosti?

V kolikor se boste odločali za strokovno pomoč, me lahko kontaktirate.

Hvala in vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555