Pozdravljeni!

Pišem vam zaradi svojega očeta (53 let), ki je s svojim neodgovornim obnašanjem v obup in finančno stisko porinil celo našo družino.
Sklepam, da njegovo obnašanje posledica travm, ki jih je doživel v otroštvu, namreč, pri rosnih 6 letih je izgubil očeta, zaveznika in to ga je zaznamovalo skozi celo otroštvo, vedno se je počutil na nek način stigmatiziranega. Poleg tega pa naj bi njegova mama, moja babica domov vozila več moških, veliko naj bi mu lagala. Ko jo je v ranljivih otroških in najstniških letih potreboval, je ni bilo zraven. Je pa njeno odsotnost poskušala zapolniti z materialnimi stvarmi – prvi je imel motor, avto, vedno dovolj denarja na razpolago,… Gimnazijo je naredil kot za šalo z nič učenja. Ko pa je šel študirat, je študij bolj ali manj zavozil, ker je pač živel študentsko življenje tako kot pravi študent. Sicer je naredil vse izpite, ki so zahtevali razumevanje, ostale, kjer pa je bilo potrebno sedenje in učenje, pa je enostavno “cepnil”. Pri 20ih je imel tudi težjo prometno nesrečno z udarcem v glavo in hudim pretresom možganov. Drugače pa je oboževal vse vrste športov, resneje je treniral košarko in je bil pri tem kar uspešen. Pred mojim rojstvom se je ukvarjal s programerstvom in je zaslužil kar nekaj denarja s prodajo svojih programov, in to brez vsakršne izobrazbe. Za moje pojme je v sebi imel ogromno potenciala, ki ga ni izkoristil. Ko pa sm se rodila jaz, je zaradi večjega zaslužka odprl bar in velikokrat se spomnil, je domov prihajala pijan.
Že od nekdaj je njegovo razpoloženje valovilo – ko je imel interval dobrih dnevov ali tednov, je bil najboljši človek na svetu, nič ni pil, se jezil, šli smo na izlete, … no je pa tudi kar brez posveta z mamo, kupil nov avto, sklenil nov posel (kot ena manija). Potem so pa spet prišli črni dnevi, ko pa je veliko pil, bil nesramen do mame (nasilen nikoli!),… AJa, pa naj povem še to, da trpi še iz časa služenja vojaškega roka za bulimijo (čez 30 let). Sposoben je sprazniti cel hladilnik, zlasti ponoči, in ob tem gre tudi po 5x bruhati. No, za te stvari sem jaz izvedela šele pred parimi leti.
No, sploh ne vem, kaj naj še napišem. Uglavnem, za njega je bilo značilno, da je sklepal posle in večina je pustila finančne posledice. Npr. zamislil si je, da bo pri nas doma odprl trgovino z živili. Vložili so ogromno denarja v prizidek in drago opremo. Tik pred odprtjem pa je sklenil en drug posel, prevzel je trgovino s tehničnimi izdelki v drugem mestu in živiska trgovina je ostala zaprta, s polno opreme, ki je ležala notr še več let, izgubljala na ceni, bila je neuporabna. No, po parih letih vodenja tehnične trgovine, je kupil marelo – šank, za kar je nažical mamo, da je vzela kredit, ki ga odplačuje še danes, marela pa že več let ne obratuje. NAto je prevzel nek kmečki turizem visoko v hribih, kjer je bil obisk le med vikendom. Mami je bila čez teden v službi, ob vikendih pa je gor kuhala in pospravljala tudi po 14 ur na dan. Stroški najemnine in bencin so bili tako veliki, da je mogla mami dajat od svoje plače, da je sploh lahko natankala avto. To se je vleklo dve leti – garanje s strani moje mame brez vsakršnega zaslužka cele dneve. Hvala bogu, ni imel zaposlenega nobenega drugega razen domačih. Nato je celo leto kao brezposeln ležal, ampak dobesedno ležal doma na kavču, čez dan je spal in gledal TV, ponoči pa se je nažiral s hrano. Mami je čarala z denarjem, da so prišli iz meseca v mesec (jaz sem takrat že živela pri možu), njega pa je malo brigalo, kaj se dogaja. Potem je spet v najem vzel bližnjo gostilno – en mesec je delal, nato pa je zaposlil študente in je on vskočil le vsake toliko. Cele dneve ni delal nič. Sedaj se je pa vse to stopnjevalo do te mere, da sploh ne odpira pošte, ne plačuje računov, nič ga ne briga…. Mami ima zvezane roke – pogovori ne koristijo (če mu karkoli reče, on naredi kontra), jok in moledovanje prav tako ne, če se zdereš nad njim – NIČ. Briga ga, če bodo vzeli hišo, briga ga za celo družino, osorno se obnaša, še vedno veliko preveč popije alkohola,…. Ne vem. Mami svojo nizko plačo krpa luknje, ki so pa pomoje prevelike in še neraziskne. Od kar pomnem, se mami tako zelo trudi, da bi ga spreobrnila (pa, saj vmes pride neko svetlo obdobje, ko misliš, da je to to, vendar, kmalu mine), mu pomaga, ga poskuša razumeti, mu stoji ob strani,… Večkrat mu je že predlagala strokovno pomoč, vendar je strogo odklanja, celo grozi, da bo popil antifreeze, če ga bo poskušal kdo spravt v psihiatrično bolnišnico…. Ima tudi ogromno drugih zdravstvenih težav, a nikakor noče k zdravniku. Izgleda (grdo rečeno) kot klošar. Po obrazu se mu delajo bradavice, prednje zobe mu je razžrla kislina, da so se kar polomili, pa ne gre do zobozdravnika. NIč!!!
Ne vem, kaj lahko jaz kot hči naredim. Ne vem. Ne živim več doma, imam že svojo družino. Mlajši braz (24 let) je še doma, vendar se mu je oče zameril v dno duše in se ga čim bolj izogiba. Bojim se, da se psihična stiska nabira tusu v moji mami, čeprav navzven deluje močna, tudi pravi, da jo stvari več ne prizadanejo. Ampak, se bojim, da bo nekoč izbruhnilo. Plus tukaj gre še za eksistencialni problem. Mamo je strah, da bodo nekega dne prišli rubežniki in vse pobrali. Nima pa vpogleda v nič, ker je oče direktor firme. Pove pa tudi ne nič. Ne vem, ali res ni možna kaka prislina obravnava, ker s pregovarjanjem ne bo nič. Dejansko življenje njega in drugih ni neposredno ogroženo, posredno pa mislim, da je.

Hvala vnaprej za odgovor!

Spoštovani!

Kolikor vas slišim, se že dolgo trudite (vsaj vaša mama), da bi se odnos z očetom (in njegovo vedenje) izboljšal, vendar kljub trudu “da bi ga spreobrnila” stvari ne gredo na bolje.

Vaš oče ne želi poiskati pomoči in to je njegova odločitev, ki jo je potrebno upoštevati. Ljudi ne moremo in niti nimamo pravice spreminjati. V grobem so nam na voljo dve opciji; lahko jih sprejmemo take kot so ali pa jih zapustimo.

Torej, kaj vam oz vaši mami preostane, se morebiti sprašujete? Kar lahko naredite vi ali vaša mama je, da spreminjate sebe – svoj pogled, odnos do očeta. Očitno je tudi vam in vaši mami težko postaviti meje do katerih ste pripravljeni iti pri odnosu z njim. Ali pa te meje še niso dosežene? Eden od načinov kako postaviti meje in pretrgati morebitno odvisnost od odnosa je tudi s psihoterapijo.

Poudaril bi tudi vaš trud in željo po izboljšanju maminega življenja. Ali je smiselno, da se obremenjujete z življenjem vaše mame in se trudite, da bi se njeno življenje izboljšalo? Navsezadnje je tudi v njeni moči, da kaj spremeni, ali pa pač ne – odvisno od njenih želja. Tudi tukaj je pomembno, tako kot pri vašem očetu, da tudi sebe ločite od mame in pustite, da sama sprejme odgovornost zase.

V primeru, da imate še kakšno vprašanje ali komentar ste dobrodošli, da to zapišete.

Želim vam veliko uspeha pri reševanju vaših težav.

Lep pozdrav,