Pozdravljeni,

tudi sama se sprašujem je to anksioznost ali (poporodna) depresija. Koliko na to vplivajo hormoni? Sem 6 tednov po porodu, do 10 dni nazaj je bilo vse OK (seveda sem bila ravno tako še malce “ožeta”), nato pa se je začela utrujenost, slabotnost v mišicah, kakšen ne ravno napad ampak občutek panike, preveč razmišljanja o strahovih za otroka, moža, … včeraj se mi je celo pojavil strah (ob delanju sendviča in držanju noža v rokah) da bi se komu od mojih kaj zgodilo ali da bi jim sama kaj naredila oz. sebi. Povem naj, da sem stara 29 let, že pred leti so mi ugotovili hormonske motnje (mikroprolaktinom), pred 3 leti se mi je prvič zgodil kolaps (brez zdravstvenih razlogov) – sama predvidevam da zaradi napovedi izgube službe in po vsej verjetnosti zaradi “mletja možganov” o tem kaj poreče na to okolica (ja, preveč dam na mnenje okolice). Ker se mi je pričelo nabirati sem rešitev videla v tem, da zadeve razčistim s strokovnjakom, zato sem na terapije hodila k psihologu. Zadeva se je uredila in letos spomladi sva se s terapevtko odločili, da prekineva terapije, saj se je njej in tudi meni zdelo, da sem zelo OK. Mogoče tudi zaradi hormonov, saj sem bila noseča. Nosečnost je potekala odlično, nad mojimi pričakovanji (sama sem vedno govorila, da bo 100% kup problemov zaradi hormonov itd.), otrok je bil težko pričakovan z obeh strani – moje in partnerjeve.

Pred dnevi sem bila pri zdravnici, dala mi je pregledat kri. Boljše krvi še v življenju nisem imela. Pogovarjali sva se o možnosti nervoze oz. poporodne depresije, pa nisem čisto prepričana za kaj bi šlo. Priznam, sem nervozna, pa ne vsak dan. Rekla mi je, naj se opazujem in če bo potrebno pridem nazaj, da rešiva zadevo naprej (če bom opazila izgubo volje, nezmožnost da poskrbim zase, otroka …) Opažam, da nisem negativno nastrojena, me pa daje čisto preveč skrbi (nič čudnega, če sem se že prvi teden po rojstvu sporprijemala z obiski, ki res niso bili zaželjeni, a kaj ko se ti nalimajo na vrata; pa s sosedskimi problemi – tako je če ti nekdo ne da miru, še pred rojstvom pa sem na področju honorarnega dela doživela ponoven stres…Pa potem sekiranje ker nisem imela mleka, pa sem si želela dojiti, pa že v porodnišnici so me pediatri napadli kakšna sem da imam otroka na adaptiranem mleku – čudna ane, če nočem da otrok hira, sama pa mleka nimam :D). Preveč mi zopet meljejo možgani (moja terapevta mi je rekla, da sem našla odličen izraz za ruminacijo). Z AD do sedaj še nisem poskušala, ker sem ugotovila, da sem samo s terapijami čisto lepo shajala (na koncu sem jih imela na 1,5 – 2 meseca). Trenutno sem si dovolila, da jemljem persen oz. dominor – mogoče imajo samo psihološki učinek, da pač verjameš da deluje. Pa poskušam obuditi terapije za nazaj, kaj mi je svetovala terapevtka …

Me pa seveda skrbi vse tole kar se mi dogaja. Soprog pravi (tudi zdravnica je rekla da bi bilo možno, glede na to da imam probleme že od prej), da so verjetno še hormoni.

zanima me tudi kako je npr. potem pri odločitvi za drugega otroka? Koliko vplivajo AD (če bi jih bi bilo potrebno uvesti) na otroka?

Hvala za vaš odgovor!

Pozdravljeni,

Nedvomno so lahko hormoni tisti, ki vplivajo na naše počutje, vendar je vprašanje, ali mi z našim notranjim psihičnim dogajanjem vplivamo na hormone ali hormoni vplivajo na naše intrapsihično dogajanje. Glede na vašo zgodbo sem dobil občutek, da gre pri vas, vsaj v nekem delu, za hormonski odziv, ki je vzpodbujen iz intrapsihičnega dogajanja.

Omenjate tudi nekaj stresnih situacij: kolaps, napoved izgube službe, “mletje možganov”, ki pa ste jih obvladala z obiskom pri terapevtki. Zdaj vas daje, kot pravite “čisto preveč stvari”. Omenjate obiske, ki si jih niste želeli, “a kaj ko se vam nalimajo na vrata”, pa “s sosedskimi problemi”, nato še obremenjevanje, ker niste imeli mleka…

Verjetno je stvar vašega sprejemanja – vaše meje – ali sprejmete obiske ali pa jim poveste, da trenutno niste pripravljeni na njihov obisk, in na ta način v prvi vrsti poskrbite zase. Seveda, včasih ne moremo vplivati na to, da naprimer nekaj ne slišimo – kot mogoče slučajno slišani sosedov problem ali pa pritisk okolice zaradi pomanjkanja mleka, honorarnega dela ipd. Zato pa je pomembno, da postavimo mejo tudi znotraj sebe. In kako to naredimo? S samospoznavanjem in osebnostno rastjo, ki jo lahko dosežemo tudi s psihoterapijo. Na ta način se naučimo postaviti meje – do kje smo mi in do kje lahko sežejo ostali.

Opisujete panične, anksiozne misli (strah za otroka, moža, strah pred poškodvanjem drugih in samopoškodovanjem), ki imajo lahko vzrok v nerazrešenih notranjih konfliktih… Tudi kolaps, ki se vam je zgodil 3 leta nazaj in je bil “brez zdravstvenega razloga” je bil nek “klic na pomoč”, ki ste ga takrat uslišali in z obiskom terapevtke tudi obvladali.

Glede samega zdravljenja z AD vam ne morem svetovati, ker nisem zdravnik. Na vaša vprašanja, kako AD vplivajo na otroka, vam bo verjetno lahko odgovorila vaša zdravnica oziroma psihiater. Pravite tudi, da ste s terapijami dobro shajala – če so na vas dobro vplivala takrat, bodo mogoče tudi zdaj?

Če imate še kakšno vprašanje ali komentar ste vabljeni, da ga zapišete.

Želim vam veliko uspeha pri reševanju vaših težav.

Lep pozdrav,