Želimo si naraščaj, ampak ne uspe
Pozdravljeni.
Naokoli bo leto dni odkar se s partnerjem (neuspešno) trudiva spočeti otroka. Moje predhodno ginekološko zdravstveno stanje je brez večjih posebnosti. Od vedno redne, normalne menstruacije, tudi na pregledih ni bilo nikoli zaznatih kakršnih koli posebnosti. Imam ovulacijo, kar se je videlo na UZ in vsak mesec jo pokaže tudi ovulacijski test, vendar so bili vsi poskusi do sedaj neuspešni.
Naj omenim, da sem mesec dni jemala Klomifen 50mg x 2, 5 dni, vendar nanj nisem pretirano regairala oz. je bilo samo ene jajčece, ampak po mnenje ginekologinje lepše in večje, kot moja prejšnja. Ker se ni prijelo, smo naslednji mesec dozo povečali na 50 mg x 3, 5 dni. Zaradi dopustov UZ pregleda sicer nisem imela, ampak po občutenju, ni bilo pretiranega učinka. Do zanositve spet ni prišlo. Sem pa ta isti mesec jemala Prometrium 2×200 mg, saj sem imela pred menstuacijo rjave izcedke, ki pa se ta mesec niso pojavili in je prišla le menstruacija. Torej, uspešno in neuspešno, ker je spet prišla.
Do sedaj se z vsem skupaj nisem pretirano obremenjevala, sedaj pa postajam vse bolj obupana, saj se bojim, da če niti s spodbujanjem ovulacije do zanositve ni prišlo, da otrok po naravni poti ne bom mogla imeti. Partner spermiograma še ni šel delati in ga gre najverjetneje ta mesec, zato še ne veva kje je problem.
Ker sem ob vseh teh dojenčkih v okolici še toliko bolj obupana in sem vsak dan bolj jezna, da nisva poskušala prej, (stara sem 30, partner 34), bi rada slišala kakšno mnenje koga, ki je bil v podobni situaciji in kako se je izteklo.
Za vaša mnenja vam bom iskreno hvaležna.
Pozdravljena
Pri nama je bilo podobno in tudi sama sem se obremenjevala s tem, zakaj nisva poskušala prej, pa to prav nič ne koristi veš.
Me pa preseneča, da si najprej bila na Klomifenu, pred spermiogram.
Midva sva oba imela kar nekaj pregledov, preteklo je uh, preveč let, fantov spremiogram je bil v redu, imela sem operacijo, ki se je kasneje pokazala za nepotrebno :((, bila na Klomifenu pol leta, spremljali rast foliklov in ovulacijo…vse bilo super. Zanosila nisem. Dobila napotnico za OBMP. Sprijaznila sem se, da nikoli ne bom mama, po enem mesecu zanosila po NARAVNI POTI!!
Vem, kako zelo težko je, kakšna žalost je po prvem mesecu, kako narašča z vsakim mesecem, kako hudo je po prvem letu in povsod vidiš samo še trebuščke in male navihančke…kaj vse se dogaja v tebi, kako hudo in vedno težje je vsak naslednji mesec in tako mini drugo leto, pa tretje in četrto in….a na koncu je sreča tako velika, da se opisat ne da. Res samo ne obupat, zaupajta in borita se z vsem, kar je za vaju sprejemljive!
Srečno in objem od mene!
Midva sva se tudi več let trudila, preden nama je uspelo.
Sem pa presenečena, da so te dali najprej na klomifen. Spermiogram se najprej naredi, šele potem se matra žensko z nadaljnimi postopki. Pojdi po napotnico k svoji ginekologinji za ambulanto za zdravljenje neplodnosti. Tam bodo opravili vse potrebne preiskave. Najprej seveda spermiogram, ker lahko tebe filajo z vsem mogočim, pa ne bo prav nič pomagalo, če npr. tvoj nima kvalitetne sperme. Opravili bodo še nadaljne preiskave pri tebi, kot je hormonska slika, prehodnost jajcevodov in laparoskopija, da izključijo razne nepravilnosti na jajčnikih, jacevodih in na maternici.
Nato pa se bodo odločili za postopke oploditve, kot je na primer IUI, nato pa IVF.
Pri meni so ugotovili, da imam en jajcevod blokiran, pa da mi en jajčnik ne deluje. Tudi zdravilo za spodbujanje ovulacij (Femara v mojem primeru) ni pomagalo. Pri meni je imelo nasprotni učinek. Ovulacije sčasoma sploh ni bilo več. Ves čas so mi tudi govorili, da so leta kriva. Takrat, ko sva se začela zdraviti, sem bila stara 36 let.
Čas teče, vsako leto so procentualno manjše možnosti za zanositev, zato ne odlašaj. Naj te neha ginekologinja filati z zdravili, dokler ne opravijo preiskave. Ker ti bo samo obremenila telo brez veze.
Midva sva imela en neuspel IVF postopek, nato pa sem čez dober mesec zanosila spontano. Zgleda, da so me malo prerukali po domače, pa je pomagalo. Sem pa jemala takrat tudi veliko dodatkov (Ca, Mg Zn, B-kompleks, še posebej B6, E vitamin) in pila čaj krvomočnice, ki debeli maternično sluznico. Sama sem tudi masirala refleksne točke na nogah in stoplaih vsaj enkrat na dan. Pol leta prej sem hodila tudi na akupunkturo, dokler je finančno šlo.
Sem se pa tudi vzela v roke in nisem pustila, da me nosečnosti drugih okrog mene potrejo. Včasih mi je šlo na jok, pa sem bila še bolj potrta. Ker mi ni bilo več do takšnega trpljenja, sem ze zavestno začela veseliti nosečnosti mojih kolegic. Pa hvaležna sem bila, da nimajo takšnih težav z zanositvijo kot jaz. Nekako je življenje postalo svetlejše.
Pogum! Parov, ki nikoli ne zanosijo je malo. Veliko več je tistih, ki jim uspe. Nista edina s takšnimi težavami. Se je pa treba z neplodnostjo spopasti in to obadva skupaj. Ne samo ti sama. Poznam namreč žensko, ki se trudi zanositi že 10 let, pa njen mož še ni šel na spermiogram, ker ga je strah. Leta pa tečejo…
za začetek pospravi obup in jezo in nezadovoljstvo nekam proč. vsi pač ne zanosijo v predpisanem letu dni, pri enih traja to malce dlje, pri enih je potrebno malo pomoči. ene pa cepetate ko neučakani otroci, ko vam takoj ne rata in dobivate napade besnila.
od ginekologinje zahtevaj napotnico za zdravljenje neplodnosti. terapija s klomifenom se tudi meni zdi relativno čudna, ampak eni ginekologi ga očitno predpisujejo kar na pamet.
kaj to pomeni, da otroka po naravni poti ne boš imela? saj po naravni poti ga niti s klomifenom ne bi imela, ampak gre to že za umetno spodbujan ciklus.
in kaj je narobe z izventelesno oploditvijo?
če pa si stara 30 let imaš časa še več kot dovolj.
jaz sem zanosila v obmp postopku in se zaradi tega ne počutim nič manj nosečo, kot če bi zanosila po “naravni poti”
Mandarina** in Astrid74 hvala za lepe in vzpodbudne besede.
Glede zadnje odgovora moram povedati, da namen mojega prispevka ni bil v tem, da bi OBMP postopke jemala kot kaj “manjvrednega”, kot je to predstavljeno oz. razumljeno v zadnjem odgovoru, ampak bolj zaradi strahu pred tem. Imam namreč kolegico, ki se je postopek OBMP precej zakompliciral in imam do tega velik strah.
Potrebovala sem točno to, kar sta pisali prvi dve dami, nekaj vzpodbudnih besed, zato se jima iskreno hvaležna.
Veš, da imam pri 30ih časa več kot dovolj, pa se mi zdi najmanj primerna izjava, sploh za nekoga, ki je prestal OBMP in upam, da ti takšnih besed nisi nikoli slišala. Veš, teh besed ne želi slišati niti 22 letnica, ki se že nekaj časa neuspešno trudi zanositi.
Čas je relativen pojem in hitro teče. Če je problem, ga je dobro začeti čim prej reševati.
Res je, da lahko pride pri teh postopkih do komplikacij, ki niso tako nedolžne. Pa tudi sami postopki, tudi če se ne zakomplicirajo, niso ravno mačji kašelj. Vendar pa smo ženske neizmerno močne in prenesemo marsikaj.
Drži se, vse bo OK. Samo ukrepaj, ko boš čutila, da je pravi čas za to.
Sissi, tudi midva sem na istem, le da jaz še nisem jemala Klomifena. Imam od nekdaj redne M, ovulacije je potrdil G, imam par dni izcedkov pred M. Aja, moj pa že ima opravljen spermiogram in je z njim vse ok.
Sem šla k svojemu G po napotnico za neplodnostno, tako da nestrpno pričakujem pregled tam in me prav navdaja z optimizmom, kaj se bo zgodilo v prihodnje. Mislim, da je umetna oploditev še zelo daleč, saj je treba do tja opraviti še en kup pregledov in posegov (HSG, laparoskopija), tako da je pa mogoče v tem problem? Jaz srčno upam, da imam zamašene jajcevode 😉 Pa tudi če jim skupaj padem na mizi od bolečine, samo da me pošlihtajo 😉
Tako da jaz bi ti svetovala, da greš po napotnico za naprej in potem boš že videla, kako se bodo stvari naprej odvijale. Želim vama veliko sreče!!!
si kdaj prebrala kak odgovor ginekologa na to temo?
eden od njegovih zadnjih komentarjev.
pa se dotični par muči že leto in pol, pri tem je ona stara 40 let.
moj odgovor je bil tak, kot je bil, ker je iz posta razvidna skoraj histeričnost, zakaj še ni ratalo (obup, jeza, depresija…) s takim odnosom sama sebi in možnostim za zanositev še najbolj škodiš. zdaj pa, ali ti je to všeč, ali ne, tako je pač moje mnenje…
in pri 30 letih jamrat, da je že hudo (pre)pozno za otroke je vseeno pretirano. to sem ti napisala samo zato, ker si ti tista, ki se po glavi tolče, da ni otroke pričela delat prej. hotela sem ti samo povedat, da so take misli neumne.
si kdaj prebrala kak odgovor ginekologa na to temo?
eden od njegovih zadnjih komentarjev.
pa se dotični par muči že leto in pol, pri tem je ona stara 40 let.
moj odgovor je bil tak, kot je bil, ker je iz posta razvidna skoraj histeričnost, zakaj še ni ratalo (obup, jeza, depresija…) s takim odnosom sama sebi in možnostim za zanositev še najbolj škodiš. zdaj pa, ali ti je to všeč, ali ne, tako je pač moje mnenje…
in pri 30 letih jamrat, da je že hudo (pre)pozno za otroke je vseeno pretirano. to sem ti napisala samo zato, ker si ti tista, ki se po glavi tolče, da ni otroke pričela delat prej. hotela sem ti samo povedat, da so take misli neumne.[/quote]
Ne tako napadati!
Večina, ki se nas je spopadala z neplodnostjo, je doživljala celo paleto slabih občutkov.
Če jih ti nisi, ti lahko zgolj čestitam, ker si ena redkih.
Je pa res, da skozi ta proces, ko se par spopada s tem problemom, večinoma nekako dozori, se spremeni na boljše. Avtoruca je še na začetku vsega, kar smo ostale prestale. Marsikaj jo še čaka, zato tvoje kazanje s prstom ne bo prav nič pomagalo, samo še bolj se bo žrla.
si kdaj prebrala kak odgovor ginekologa na to temo?
eden od njegovih zadnjih komentarjev.
pa se dotični par muči že leto in pol, pri tem je ona stara 40 let.
moj odgovor je bil tak, kot je bil, ker je iz posta razvidna skoraj histeričnost, zakaj še ni ratalo (obup, jeza, depresija…) s takim odnosom sama sebi in možnostim za zanositev še najbolj škodiš. zdaj pa, ali ti je to všeč, ali ne, tako je pač moje mnenje…
in pri 30 letih jamrat, da je že hudo (pre)pozno za otroke je vseeno pretirano. to sem ti napisala samo zato, ker si ti tista, ki se po glavi tolče, da ni otroke pričela delat prej. hotela sem ti samo povedat, da so take misli neumne.[/quote]
Ne tako napadati!
Večina, ki se nas je spopadala z neplodnostjo, je doživljala celo paleto slabih občutkov.
Če jih ti nisi, ti lahko zgolj čestitam, ker si ena redkih.
Je pa res, da skozi ta proces, ko se par spopada s tem problemom, večinoma nekako dozori, se spremeni na boljše. Avtoruca je še na začetku vsega, kar smo ostale prestale. Marsikaj jo še čaka, zato tvoje kazanje s prstom ne bo prav nič pomagalo, samo še bolj se bo žrla.[/quote]
s tako naravnanostjo si sama povečuje stres in si s tem še sama slabša možnosti za zanositev.
kakšno korist ima od tega, da si očita, zakaj nista prej začela z otroki? in ko ji nekdo na-to reče, da ima res še dosti časa za naraščaj, pa užaljeno skoči v luft, kako lahko kaj tako grdega komu izjavim???
bi rada tolažbo, če pa ji napišeš kaj v tolažbo, je pa to nesramno.
ja dobro potem pa tudi…
Madonca, za začetek, zdej pa že malo pretiravaš. Ko sem pisala prvo sporočilo sem imela slab dan, saj je bil prvi dan menstruacije, hormoni naredijo svoje,… in sem v besedah morda res izpadla totalno jezna, morda celo depresivana… Sej sem bila, ampak samo tisti dan. Potem se stvari spet malo umirijo, človek se nadiha in svet je spet lepši. Najverjetneje bo teh “slabih dni” še kar nekaj in razočaranje, ki ga doživimo ženske ob menstruaciji, ko si želimo otroka, je pač veliko. Vsaj pri meni. Tega pač ne morem zanikat. Potem se sprijaznim in se zavem, da je svet vseeno lep in da, vsaj za večino žensk, nastopi dan, ko postanejo mame. Ene na lažji, druge na težji način oz. preko več ovir.
Očitanje sebi res ne pomaga in dodaten stres tudi ne, ampak, če imaš materialne in druge pogoje, pa si morda ne vzameš časa, da bi (resno) razmišljal o družini oz. je kariera na prvem mestu, potem pač pride dan, ko si (tudi) očitaš, da si si vsaj malo pa kriv sam.
Vem, da bom najbrž doživela še nekaj slabih dni, sicer upam, da čim manj, in takrat si dajem pravico biti žalostna in v teh dneh je lepo slišati besede žensk, ki so dale to skozi, ki to preživljajo in, ki moje počutje razumejo in ga znajo v teh dneh potolažiti. Hvaležna sem za vsako mnenje in nasvet, tudi takšen, ki me graja, čeprav se mi zdi kakšen dan ali dva kasneje, da ne vem več kdo pretirava :)).
Živim dalje, uživam v svojem življenju in delamo vse v smeri, da tudi midva čimprej zagledava + ;).
Jaz pa ne verjamem, da se ne zanosi zaradi prevelike želje.
To se meni zdi tako, kot da bi žensko nekdo obtožil, da je sama kriva, ker ne zanosi.
Vedno so določeni razlogi. Neprehodni jajcevodi, pretanka maternična sluznica, težave s hormoni, šibka sperma, odsotnost ovulacije…
Če bi ženske res imele takšen vpliv na lastno telo, potem tudi ne bi zanosile takrat, ko tega ne bi hotele.
Sissi, če si bila pred petimi leti z istim partnerjem in se v tvojem življenju ni kaj bistvenega spremenilo (prehrana, kilaža, zdravila, operativni posegi), bi tudi pred petimi leti imela isti problem. Edina razlika je, da bi ga doslej morda že bila rešila, vseeno bi se pa morala spopadati z njim. Torej si ne bi ničesar prišparala.
Zdaj bodo spet besede, ki te ne bodo razveselile: problema si se lotila reševat na malček neroden način. Če bi šla malo pobrskat po forumu neplodnost, bi verjetno že vedela, da tole s klomifenom ni bilo ravno po doktrini. Kot so ti že napisale, se običajno najprej opravi spermiogram. Upam, da težave z zanositvijo niso predvsem tvoj problem in se partner skuša nekako izognit komedijam v zvezi s tem.
Kakorkoli obračaš, dejstvo je, da je čas zaenkrat na vajini strani.