Iskanje samega sebe, samospoštovanje, občutek manjvrednosti…
Zdravo, obračam se na vas, ker ne vem več kaj naj naredim s sabo. Saj vsega skupaj je preveč, da bi napisala, oziroma še sama sem zmedena ob vseh stvari, ki se mi dogajajo. Stara sem 22 let, in nekako se počutim, kot da sem manjvredna od ljudi, sem popolnoma brez samozavesti, zdi se mi, kot bi obtičala v srednješolskem obdobju. Imela sem burno štiriletno zvezo, ki se je zaključila dobre pol leta nazaj. Sedaj sem se pa ponovno zaljubila, ampak mislim, da ne znam dajati signalov, ki bi pokazali na to, zdi se mi kot da dajem ravno obratne signale, in nezavedno odbijam ljudi, do katerih mi je, stran od sebe. Prav ne znam se obnašati. Pa ne samo pred osebo, ki mi je všeč, na splošno včasih opazim, kot da dobim praznino v glavi, in se ne morem več pogovarjati, če že, pa bleknem kakšno bedarijo, za katero že sekundo za tem sama pomislim, od kod se je vzela. Ne vem, kot da se ne bi znala sprostiti, neprestano me nekaj skrbi, obremenjujem se s tem, kaj si ljudje mislijo o meni, čeprav sem drugače bolj tip človeka, ki mu je vseeno za ljudi, s katerimi nič nimam. Najbrž dajem vtis, da sem živčna, ker se resnično nesproščeno obnašam, ob novih ljudeh kar ne morem biti pri miru, skoz se nekaj premikam, delam z rokami, popravljam lase, gledam po telefonu, izpadem kot nekdo, kar nisem. Prvi vtis o meni človek najbrž dobi ali da sem nezanimiva totalno, ali pa da sem zelo samozavestna, ker včasih pa kar ne neham govoriti. Ampak jaz vem, da jaz nisem tak človekm, kot me ljudje vidijo. Šele ko me človek spozna, ko se resnično sprostim, takrat sem jaz tista prava, in takšna sem si všeč. Zakaj ne morem biti takšna skoz. Takšna vprašanja me resnično razjedajo, ne vem kaj se dogaja z mano.
Vem, da pišem zmedeno, ampak v bistvu sem trenutno sama ena sama zmeda. Problem je, ker se kljub prijateljem in podpori družine počutim tako samo, morda preveč razmišljam. Strah me je, da bom do konca življenja sama, večeri so najbolj ubijalski. Muči me nespečnost, včasih se premetavam tudi do 5/6 zjutraj, nikoli pa mi ne uspe zaspati pred tretjo uro. Počutim se grozno, ne razmišljam o samomoru, ker vem, da je življenje še vendarle lepo, in pridejo čudoviti trenutki, za katere je vredno potrpeti, ampak počutim se tako utesnjeno v svojem svetu. Zatekati sem se začela tudi k hrani, res se trudim, ampak ne gre, da ne bi tega počela. Prav tako sem se morda malce zatekla tudi k alkoholu, velikokrat tudi sama kaj spijem, takrat razmišljam, jočem, kaj pa vem. Nič kaj dobrega se ne bo zgodilo z mano, če bom tako nadaljevala, vem. Ampak ne znam si pomagati. Priporočate kakšno knjigo, članek, bilokaj, kar bi me utegnilo postaviti na realna tla, ter da se spet najdem. Sem res izgubljena.Sploh več ne vem, kdo sem.
Lepo pozdravljeni!
Kako ste doživljali svoje otroštvo? Kdaj ste prvič opazili ali pa se zavedali občutka manjvrednosti, pomanjkanja samozavesti? Očitno imaste občutek, da si ne zaslužite ljubezni, sreče in lepih stvari, normalnih odnosov? Ko pravite, da včasih “bleknete” bedarijo, je v nezavednem prav potrditev tega, da niste vredni, da bi vas ljudje cenili, videli v vas kar ste. Saj vsakdo izmed nas lahko včasih blekne bedarijo, toda če se nam na tem področju dogaja veliko spodrsljajev je to zato, ker si želimo dokazati da nismo dovolj dobri. Zanimivo bi bilo ugotoviti izvor vašega strahu pred osamljenostjo…Ali morda tudi ta temelji na tem, da niste dovolj dobri, da bi vas imel kdo resnično rad?
Predlagam vam, da poiščete psihoterapevtsko pomoč, saj je potrebno veliko dela na sebi, da preoblikujete zakoreninjene vzorce, ki jih nosite v sebi. Veliko knjig obstaja na temo psihologije in duhovne rasti, ampak vi bi potrebovali več. Namesto, da dajete energijo in pozornost na hrano in alkohol, se osredotočite na svoje zdravje. Če bi želeli, vam lahko dam tudi svoj kontakt.
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Lep pozdrav.Stara sem 38 in zadnje čase se mi dogaja predvsem v službi, da sem čist nesamozavsetna počutim se manjvradno.Delam v recepciji tako,da imam stik z ljudmi to ma me spravlja v slabo voljo predvsem, kadar me ogovori kak moški začnem govorit kot otrok,včasih pa kako neumno rečem.Naj povem še o sebi par stvari.Ko sem bila poročena me je mož varal kar naprej se je pred mano spogledoval z drugimi…tudi otroštva se ne spomnim prav nič lepega razen krega.Vse kar me razveseli je moja hčer,ki je tudi moja zaupnica.Zelo se dobr razumeva,prave kolegice pa nimam ker mi je umrla pred 2 leti.Sem simpatična veliko ljudi mi to reče in mi da manj let,vednar moje težave so vedno večje bojim se v službo med ljudi?imam antidepresiv efectin r in helex vednar mi ne pomaga kaj dosti.Lepo vas prosim za pomoč in čimprejšnji odgovor.Hvala že naprej.
Lepo pozdravljena!
Vaši občutki in vzorci delovanja so se oblikovali že od otroštva, kar se zavedate tudi sami. Potrebno je pričeti s predelovanjem le teh. Zakaj se tako počutite? Kdaj se je to pričelo? Kako ste to takrat doživljali…seveda ste potem naleteli zopet na partnerja, ki vas ni znal ceniti, saj niti samo sebe ne cenite….Bi znali našteti pozitivne vire v vas?
Lepo, da sta s hčerko dobri prijateljici, vseeno pa pazite, da ne razvijete “odvisniškega” odnosa (v smislu, da ne bi bili preveč priklenjeni druga na drugo).
Z zdravili ste pričeli odstranjevati posledico, vendar odstranit, predelati je potrebno vzrok. Svetujem vam psihoterapijo.
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
Lepo pozdravljeni,
Seveda, lahko me kontaktirate na [email protected] ali na gsm 041 535 555.
Lep pozdrav in vse lepo,
Barbara Sarić, psihoterapevtka