igranje igric pri 43letniku
Pozdravljeni,
to, da moj mož igra igrice (gradnja mesta) pri svojih 43 letih, se mi zdi tolk neodraslo. res. pa ne bo nehal, pa če težim al ne. kako se ve sprijaznite s tem? je doma, brez službe in skrbi za gospodinjstvo. že zjutraj zalaufa to igrico in jo potem spremlja vsak dan. ob dveh otrocih, vedno najde čas, da prestavlja vojake in gradi mesto. potem pa seveda še zvečer in ponoči…kako naj se enostavno s tem sprijaznim, ko pa me na trenutke ful razjezi?
hvala in lp p
Poskusi se odkrito pogovoriti, da ti on pove občutke kako se počuti ob igranju igre.
Če teoretično sklepam in nekaj praktično po sebi, bi ti povedal, da to počne ker:
je brezposelen. Ker si brezposelen se moraš nekam dat, moraš nekaj delat, drugače se ti zmeša. Za moške je pomembno da “ustvarjamo”, da uspevamo v življenju, da skozi napredujemo skozi zmage in poraze. In to njemu trenutno igra omogoča. Prinaša mu zadovoljstvo ob uspehih in premagovanju ovir, ki mu igra prinaša. Igra mu da izziv, on ga rešuje in ko ga reši se počuti dobro in uspešno.
Pod drugo bi tudi rekel, da je to nekakšen beg pred težavami v realnosti. Brezposelnost je hud udarec za moškega, ker se počuti nekoristno in nekako se mora počutiti koristno. Igre mu prinašajo lagodje, uspeh, kratkotrajno srečo…je kot droga,ki jo skozi potrebuje, da je “srečen”, dokler se jo ne nažre in potem odneha, ker vidi da to ne pelje nikamor.
Vsaj tako je bilo pri meni. Upam da ti pomaga kaj pri razumevanju. Pa še to, bodi vesela po eni strani, ker bi lahko bilo slabše. Veliko brezposelnih začne počenjati neumnosti zaradi preveliko prostega časa…od pijančevanja, varanja (popestritev), do pričetka krize srednjih let in norega žuranja.
Ne vem kakšen odnos imata, ampak če človek nima službe lahko tudi pade v depresijo in potem nima ne motivacije ne volje po napredku in tudi lahko beži v nek navidezni realni svet pred težavami, kjer je rad sam, brez da ga kdo moti pri njegovem delu.
Želim ti veliko sreče in mogoče nasvet, da poskusita kaj ustvarjati oba skupaj, ne samo da on ustvarja! Npr gradnja hiške na drevesu za otroke, gradnja splava za otroke, nekaj skupnega, da vsi profitirajo. Menim da z teženjem ne boš nič pridobila. To ni kratkoročna težava, ampak nekaj globjega. Probaj se pogovoriti, odkrito.
Petra,
igranje igric ni samo po sebi nič slabega. Resda pa imamo o te mrazlične poglede, enim je to izguba časa, drugim pa čista zabava in užitek. Znanstveniki pravijo, da moški v tem bolj uživajo in so lažje zasvojeni, ker kot piše:
http://www.dnevnik.si/magazin/znanost-in-tehnologija/1042232557
“”Raziskava je pokazala, da se ženskam pri igranju računalniških iger deli možganov, odgovorni za dobro počutje in zasvojenost, ne aktivirajo v tolikšni meri kot pri moških. Profesor Allan Reiss s stanfordske univerze, ki je vodil raziskavo, je ugotovil, da ženske računalniške igre razumejo tako dobro kot moški, vendar nimajo tako velike “potrebe po zmagi”.”””
Mogoče igra igro Travian, kjer gradiš naselje, jo poznam, sem jo igral, vendar je ne bi nikoli več, ker vzame dosti časa in energije. Vendar pa je to, po moje, čisto njegova stvar, kaj dela v svojem prostem času, ki ga ima na žalost kar nekaj več kot ti. In dokler opravlja vse partnerske in starševske dolžnosti, je čisto njegova pravica, ali bo igral igrice, čital stripe, gledal televizijo ali hodil na šport…In boljše to, kot da, kot je napisal Igračar, hodi v gostilne, pijančuje, gleda za drugimi ženskami..vsekakor.
Vsak ima pravico, da čas preživlja po svoje, četudi po naše dela nekaj “brezveznega”. No, on ne misli tako. Mogoče bo enkrat ugotovil, da so igrice res brezveze, vendar takrat, ko se bo sam odločil.
Da ne bodo samo fantje…
Tudi meni so igrice zanimive, pri 40 sem skoraj vsak dan za kako uro skušala prodreti po imaginarnem svetu robotkov, pa se je potem nekje zataknilo in me minilo. Mislim, da sem šla partnerju že malo na živce, prav je bilo, da mi je povedal, ne pa prepovedal. Gotovo bo spet prišlo kako tako obdobje, mislim, da nima veze s starostjo.
Tvoj mož sicer skrbi za gostpodinjstvo in otroka, tu mu verjetno nič ne očitaš. Igrica pa je njegov način sprostitve…če je strateška, kot jo opisuješ, je poleg vsega še kreativna in ne ravno slaba za njegove možgane. OK, mogoče je zdaj kar malo odvisen, ampak meni se zdi to neskončno bolje kot pasivno buljenje v televizijo. Je še en trik…ko bo dosegel nek nivo, je prav, da poskusi še kako drugo…se pravi, lahko mu kar kupiš za kak praznik 2 kvalitetni strateški igri z besedami, da ne boš stalno eno in isto delal, daj še malo napreduj, malo varietete… In potem se bo verjetno nasičil.
Če misliš da bi lahko počel še kaj drugega kreativnega pri hiši, mu to predlagaj tako, da začneta skupaj.
Poleg tega sta otroka verjetno dovolj stara, da lahko skupaj igrate namizne igre. Poskusi, začenši z 1 uro ali dvema na vikend z Naseljenci otoka Katan..potem je pa še polno tega, tudi na način, da se sposobnosti odraslih in otrok izenačijo. S tem, ko boste imeli družinsko interakcijo, stran od računalnika in TV, pa vseeno sproščujočo in zabavno, dobite dodatno družinsko vrednost, otroški možgani pa se tudi razvijajo. Tebi se bodo igre morda zdele manj neumne, mož pa se bo tudi morda otresel odvisnosti od tiste računalniške.
Heh, kako starokopitno. Če še nisi dojela, živimo v dobi računalnikov že kar nekaj časa. A tisti tvoj iphone brezvezni s katerim surfaš po netu in bereš trače pa ni zgubljanje časa? Moški smo logična intelektualna bitja, računalniške igre pa že dolgo časa niso nekaj otročjega ampak so postale prekleto kompleksne in razmišljujoče. Je pa res, da te potegnejo zelo hitro. Če tvoj možek igra igrco in spedena vse svoje obveznosti, mu nimaš kaj za težit. Moj oče je igra pri 50ih vojaške streljačine, tako, da sva se celo kregala, ko sem prišel recimo prej domov, ker je moral nehat hehe. Aja, drugače pa vozi X6 bmwja in vodi uspešno finančno firmo.
Dejstvo je da 43-letnik ki igra igre ni nič novega. In to prihaja iz ust oz. tipkovnice 19 letnika.
Sam sem začel z igranjem teh iger (vojnaplemen(kar sklepam da igra tvoj mož)) pri 17ih. Ta igra je tako.. Na začetku moraš biti res nonstop aktiven, pa tudi časovno moraš biti izjemno prilagodljiv, da si lahko vsaj neka konkurenca najboljšim. Razlika je če jih igra več na enem računu in si potem razdelijo časovno po dnevu, kdaj je kdo gor da gradi, itd.
Sam sem v dveh letih spoznal ogromno ljudi preko te igre. Preko 100, zorganizirali smo si tudi par piknikov, da smo se v realnosti spoznali in ko te ljudi vidiš… Nevem, ostal sem brez besed. Od 60 let starih žensk v penziji, do 25 let starih moških z družino, pa potem do raznih parov ki skupaj igrajo in so že krepko v letih (spomnim se enega para, oba v penziji, 65+ in cele dneve samo klikata in klikata, drugega se jima ne da). Spomnim se tudi, šefa od moje sestrične ki je delala na Zavarovalnici, je ravno imel zagnano to igro, sem ga vprašal če igra, pa je rekel da ja. Sva se malo pogovarjala, sem mu pokazal še svoj račun, ki je bil takrat kar boljši od njegovega, pa je bil tako ljubosumen da se ni hotel pogovarjati z mano cel dan. Potem me je pa prosil za pomoč in sva zdaj dobra kolega. 🙂
Nevem, tole ni neka pomoč kako se sprijazniti s tem, povem pa da je tvoj mož eden izmed mnogih ljudi, ki to delajo pri svojih letih. Je pa res, da če delaš šolo in če hodiš v službo, lahko to vpliva nate (če si resno odvisen). Mene to ni nekako nikoli zasvojilo do te mere da bi imel probleme v šoli (zlati maturant, itd.), je pa res da nikoli nisem igral sam, vedno sem hotel nekoga ob sebi. Ker cele dneve pa tudi ne bi zmogel biti aktiven. Zdaj sem slaba 2 meseca offline. Me pa mika da bi spet zagnal, če bi našel koga za to. 🙂
Vprašanje tudi na kakšen način igra. In tukaj ne mislim koliko časovno porabi za to igro, ampak koliko mu gre za zabavo, sprostitev, spoznavanje novih ljudi in koliko mu gre za neke vrste dokazovanje. Iz lastnih izkušenj, sam sem igral ene 4-5 let nazaj in ker mi je bila igra zanimiva se na koncu nisem sprijaznil z nič manj kot popolnostjo oz. nisem hotel igrat, če nisem bil med najboljšimi.
Začetek je zanimiv in zabaven, spoznavaš funkcije, iščeš najbolj optimalne poti, ko pa enkrat najdeš najboljšo možno taktiko in poznaš delovanje, pa ti vse skupaj postane odveč oziroma kot služba. Igral sem skupaj z enim, ki je dnevno igral po 16 ur na dan, tako da sam nisem vložil ogromno časa v to napram njemu. Se pa spomnim ko sem poletjem odšel na dopust in je on igral sam tisti čas ter je odšel na Poljsko za dva dni, tako da je račun miroval dva dni, jaz pa sem se ravno vračal isti dan kot on – ena bolj stresnih situacij in sem bil res zelo razočaran, kljub temu da sva še vedno bila top 5 samo v tistem tednu.
Tako da sam ne igram več teh online iger in se jih izogibam, ker vem da bi preveč strmel k popolnosti in bi za to porabil preveč časa in tudi RL denarja.
Če je dečko brez službe, naj rajši vso energijo vloži v izobraževanje, ne pa da ‘klika’ neke brezvezne igrice, ki so čista izguba časa. Ima družina kaj od tega, da je on dosegel neko jebeno stopnjo v online igrici?
Sam sem star 30, delam, ob delu študiram tehnični študij in se zraven še dodatno izobražujem (tuji jeziki). Preostali čas športam in skrbim za zdravo prehrano.
Če bi imel družino in bi bi brez službe? Vsekakor bi naredil vse, da dobim čimprej službo! Naj poskrbi za družino kot pravi moški. Ne pa neko igračkanje po cele dneve.
Iz mojih izkušenj – 38 let, 3 otroci, lastna firma (uspešna) – priznam, da igram računalniške igrice. Čeprav so to bolj igre, saj so namenjene odrasli populaciji, kjer je potrebno veliko konstruktivnega razmišljanja…
…meni se zdi to dosti bolj sprejemljivo, kot pa da bi v družbi vrstnikov posedal po bifejih in žulil pivo. Ko vidim moje vrstnike, ko počnejo to – se mi samo zasmeji in sem vesel, da nisem del teh brezdelnežev.
Oh ja…ob igrah najdem tudi čas za šport/otroke/ženo. Pa tudi drugače, ko potujem po svetu – vidim, da nisem edini – v tujini je popolnoma normalno, da odrasli tudi igrajo računalniške igre. Samo pri nas je to nek tabu.
Tako, da ne skrbi. Morda pa mu ob njegovi brezposlenosti celo pomaga, ko uspešno skonstruira mesto, da mu da malo samozavesti…