Moja stiska se je pričela v otroštvu – brez staršev. Oče pustil mamo nosečo, nezaželen otrok, nato odšla še mama. Babica me je vzgojila po svojih močeh, v pošteno osebo, vendar vse je pustilo v meni nek pečat. Kljubovanje vsemu je bil moj moto. Ne kaži žalost, bodi frajer, pa preživiš.
Materialno je bilo vsega na pretek, čustev malo.
Puberteta, zaljubljenosti in na koncu – poroka. Z svojim pravim nasprotjem. Odgovoren, resen, govoril, da me ima rad.
Danes je vse nasprotno od tega, kar me je pritegnilo pri njem. Neresen, neodgovoren – do družine, mene. Služba, prijatelji, njegova ožja družina – ti so mu vse, čeprav ne tiščijo v eno skupaj.
Ne vem kje se nama je zalomilo, pa vendar se nekje je. In to resno. Po rojstvu tretjega otroka ostala brez zaposlitve, imela sem več časa in videla sem marsikaj, kar prej ob večurnem delovniku ni bilo možno.
Možu so bilo doma pogovori odveč (se nagovori v službi), na obisk kam, če smo povabljeni ne (je rad doma, po toliko urah dela), ukvarjanje z otroci doma ne, ker je tako utrujen, da potrebuje mir. In jaz, kot dobra žena sem to vse prenašala. Saj res, kaj bomo še mi doma težili, naj ima mir, si odpočije. S tem pa sem pozabila nase, moje potrebe, potrebe otrok po očetu, druženju…
In tako lep čas, potem sem ugotovila da to nikamor ne pelje, pričela težiti – gremo na kak izlet, obisk… včasih smo šli, večinoma ne. To je prineslo, da nas tudi drugi niso več vabili, prihajali… Jaz sem pogrešala druženja, mož je imel “zasluženi” mir. Ali je počival, ali pa delal, kajti delo krepi človeka. Kolikor sem lahko, sem postorila vse doma, da bi imel čas za družino, ampak – nekaj si je našel, da ni imel časa za nas.
Nato sem pričela sumiti, da je tu še nekaj več. In… odkrila afero, ki mu je jemala ogromno dragocenega družinskega časa. Služba, pomoč prijateljem… se je izkazalo za kofetkanje, klicanje, srečanja… z drugo žensko. Ko mu povem da vem, je lagal v obraz. Dokler mu ne pokažem slike, ki sem jo dobila. Doma je očitno bežal, ker ni imel obraza pogledati družini v oči.
Mirno sem predlagala ločitev, prodajo novozgrajene hiše… a je prosil za odlog, prvotno greva na svetovanje, očitno potrebuje pomoč.
Pristanem. Danes mislim, da je bila napaka.
Kljub svetovanju, srečanjem se med nama, v družini ni nič spremenilo. Otroci so breme, moja čustva, želje – ga ne zanimajo. Ne zaupam mu, kajti še vedno ga dobivam na lažeh (s tisto vem da je prekinil), taji mi stvari. Ko mu povem, da tako ne bova zgradila odnosa, da mu ob laganju še naprej ne bom mogla zaupati ponovno se razkuri. Da kaj sploh še želim od njega. Ko mu povem kaj in kako smo se pogovarjali na srečanjih, najine obljube – se samo zasmeji in reče – življenje je pač težko. Ni vse tako, kot govorijo drugi.
Otroka je dva meseca vozil zobarju (jaz ne vozim). Bolje se je bilo zadreti naj utihne, ko ga je bolel zob, dati tabletko, toplo… In potem naslednji dan, ko rečem naj ga vendar pelje meni zabrusiti kaj tečnarim, saj vidim da ga nič ne boli.V vsem času je ubil v meni (ter tamlajšem otroku) skoraj vso samozavest, družina se ga kar izogiba, kajti vedno ima za vsakega pripombe kaj ne delamo v redu, kakšni smo.
Samo zdira se, da ga je bolje pustiti pri miru, nič reči ali vprašati. Zjutraj gre – ne vemo kakšen bo prišel domov, še za pol ure vnaprej ne vemo kakšne bo volje. Zdaj je super, se heca, smeji, v trenutku bo tulil na nas.
Finančno stanje ni rožnato, ampak s tem obnašanjem mi dol fisijo finance, kar sem tudi direktno povedala. Njega bi naj slabo finančno stanje morilo, mene ta njegov brezbrižen odnos do družine. In prepričana sem, da tu finance nebi spremenile njegove miselnosti. Družino imaš rad, spoštuješ partnerja in otroke ne glede na finančno stanje. Ko mu to rečem, je še slabše.
Res želim pobegniti iz tega odnosa, pa nimam kam, nimam s čem. Sem brez vsega kar se očitno zaveda. Tudi otroka ne morem pustiti samega, njega pa ni. Razmišljam, da izhoda ni.Naj končam njegovo življenjsko pot? Naj končam svoje ter življenje otrok? Razmišljam, razmišljam, prejočem cele noči, pa ne najdem odgovora. Imela sem prijateljico, ki me je izigrala, tako res ne zaupam več nikomur. Sorodnikov nimam.
Spiva že skoraj leto dni ne v istih sobah. Najprej zaradi afere v ločene sobe, nato se situacija nikoli niti ni poboljšala med nama, da bi poskusila.
Kot sem rekla – svetovanje je bilo neuspešno, pogovori med nama neuspešni. No, dogovri so že bili, samo upoštevalo se jih ni.
Samo 1x sem omenila v družbi, kako imajo eni lepo družinsko življenje in so me popljuvali vsi. Češ kaj hočem ob tako idealnem možu – kuha, peče, dela cele dneve, se znajde, je prijazen, ni pijanec, pretepač…. Ja, nas pa ubija na obroke, tepe po duši, ampak ja – to se res ne vidi na zunaj. V družbi še glasa ne povzdigne, vse se dogaja doma, za štirimi stenami, ko ni nikogar. In potem, v javnosti, sem res jaz hudič v ženski podobi, on pa miren, prijazen gospod.

Spoštovana!

Kaže, da ste prišli do tiste točke, ko vam je skupno življenje z možem postalo resnično nevzdržno. Pravite pa, da nimate kam iti, njega pa tudi ne morete prepričati, da bi šel drugam živet. Preostane vam možnost, da iščete začasno namestitev v materinskem domu. Poleg tega pa lahko vložite za razvezo, za dodelitev otrok, za razdelitev premoženja ter za preživnino za sebe (če niste zaposleni) in za otroke. Ko boste že v razveznem postopku, pa lahko zaprosite tudi za denarno socialno pomoč, ki bi vam lahko predstavljala vir dohodka, če oz. dokler nimate zaposlitve.

Morda vam je težko zapustiti hišo in vse, kar sta skupaj ustavila, a glede na vaše težke besede polne bolečine, ki ste jih zapisali: “Razmišljam, da izhoda ni.Naj končam njegovo življenjsko pot? Naj končam svoje ter življenje otrok? Razmišljam, razmišljam, prejočem cele noči, pa ne najdem odgovora.”, je vredno iti na novo življenjsko pot, pa čeprav boste na začetku morda v skromni, majhni sobici. Vredno je storiti ta korak, da zopet zaživite v miru in neodvisno, brez negotovosti in strahu. Ni brezizhodno.

Želim vam veliko sreče in poguma, temne misli pa odženite stran. Če pa jih ne boste mogli odgnati, pojdite do zdravnika, da vam predpiše kaj za lažjo prebroditev krize. In povežite se z drugimi ženskami, ki so tudi šle skozi bolečo izkušnjo razveze: http://med.over.net/forum5/list.php?168, http://franciskanski-druzinski-institut.si/terapije/razporoceni/.

Vse dobro,

Jana Metelko, dipl.soc.del.

avtorica, če si za kak pogovor mi piši na [email protected]

že, če te nekdo posluša, je boljše