pozdravljeni,

pred dobrim letom me je življensko povsem onesposobilo, ko sem pri svojem otroku začela opažati znake iz spektra avtizma. Na to motnjo sem slučajno naletela na internetu, ko sem iskala morebitne vzroke, zakaj še pri 18 mesecih ne govori, niti ne čeblja. In potem po naključju naletim še na druge simptome, ki so bili podobni njegovemu obnašanju (ni bilo očesnega kontakta, drugi ljudje ga niso zanimali, nenavadna zanimanja in obsedenost z eno dejavnostjo….) Potem se je začela kalvarija, ko smo hodili od specialista do specialista. Eni so menili, da spada noter, drugi da ne, na nevrološkem oddelku je bil slab še eeg in so rekli, da morebiti gre tudi za epilepsijo. Tako sem začela čitati tudi o tem … Ko le ne bi … V oči pri tem mi je padla grozna bolezen, imenovana tuberozna skleroza, in znaki slednje so bili v marsičem podbni obnašanju mojega otroka, še bolj pa meni osebno. In to me je pobsem uničilo. Sploh, ker je bilo rečeno, da morebiti pri staršu še ni izražena v tako hudi obliki kot pri potomcu, ki ponavadi slej ko prej vse pozabi in ne živi dolgo. Čeravno sem težko brala o tem, nisem mogla nehati in zraven sekirati bližnjih. Zdravniki o tej redki bolezni niso dosti vedeli, mi je pa specialistka v ambulanti za avtizem rekla, da ni čisto nemožno, da bi jo imela – oba. Šok..No, in tako se mi je domala povsem “utrgalo” po domače povedano. In sem prostovoljno poiskala pomoč, ker sem imela že neke vrste preganjavico in druge čudne ideje v glavi. Najbolj znana psihatrinja MZD mi je pri prvem obisku rekla, da gre za generalizirano anksiozno motnjo in mi predpisala antidepresive. Slednje sem uživala dobro leto, zdaj pa sem jih na lastno pest nehala uživati, ker sem se po njih zelo zredila, pa tudi bolj pozabljiva sem postala. Zdaj se počutim precej bolje, tudi otrok zdaj že govori in je precej pameten, a nenavaden in zelo poseben kar se zanimanj tiče. Mi je pa vse to internetno čtivo pustilo pečat in zdaj vidim v sebi in njem samo še simptome prebranega. Tako se mi zdi, da sem poleg tega GAD-a, še hiperaktivna, imam socialno fobijo, fobijo pred pajki itak imam že celo življenje, aspergerjev sindrom, za katerega so potem potrdili sum pri otroku, vendar ga glavni pregled, ko bodo rekli zadnjo, še čaka. Skratka, počutim se kot čisti hipohonder. In ironično, slednji mi gredo najbolj na živce in potem grem kakopak tudi sama sebi …Glede na to, da je forum namenjen anksioznosti, bi vas vprašala po nasvretih, kako za vraga se znebiti (ali jo vsaj pretentati) te zahrbtne ubijalke, ki mi krade voljo in veselje do normalenega življenja in dela in bojim se da zraven še zelo slabo vpliva na otroka, partnerja in bližnje. Kakšne terapije priporočate. Se lahko naročim pri vas …Se opravičujem za dolgovezenje, ampak taka sem 🙂 Vnaprej hvala!

Pozdravljeni,

Opravičilo ni potrebno.

Med prebiranjem vašega sporočila sem opazil, da na vaše stanje gledate z distanco in zavedanjem, da si simptome o katerih berete, tudi po vsej verjetnosti napačno interpretirate, in to je že prvi korak proti ozdravitvi. Navsezadnje gre pri anksioznih motnjah za napačno interpretacijo simptomov.

Sprašujete kako se lotiti “te zahrbtne ubijalke, ki vam krade voljo in veselje do normalnega življenja in dela”. Nimam nobenega drugega nasveta, kot to, da začnete s samoraziskovanjem in tako najdete svojo, pravo pot do ozdravljenja.

Simptomi, vključno z anksioznostjo in fobijami, so pri psihoanalitični psihoterapiji vodilo za začetek poti, ki nas potem lahko privede do novih spoznanj, uvidov, občutenj, predelovanj ipd. Zdravljenja se ne lotevamo z odpravo simptoma, ampak z ozaveščanjem življenjske situacije, ki je privedlo do nastanka simptomatike in kot “stranski” učinek je tudi odprava simptoma. Simptom je pri psihoanalitični psihoterapiji tako na nek način dober, saj nakazuje na obstoj nezavednega konflikta in sledenje simptomu nas lahko pelje do vzroka naše težave.

Za termin me lahko kontaktirate na [email protected] ali 031759205.

Lep pozdrav,