Spoštovana dr. Dernovšek!

Žal sem se tudi jaz neprostovoljno znašla v svetu osebnostnih motenj. Pravkar sem v postopku razhoda z izvenzakonskim partnerjem, s katerim imava dva majhna otroka. Zanj sem v zadnjem času laično govorila, da je patološko egocentričen, po prebiranju tega foruma, člankov in tujih virov pa sem ugotovila, da se “moji” težavi reče narcisistična osebnostna motnja. “Moja” pišem zato, ker imam težave z njo jaz, partner pa je seveda s svojim življenjem čisto zadovoljen. Še večji problem nastane, ker za NOM trpi tudi tašča, torej partnerjeva mama.

Svoje pridobljene travme bom že reševala kasneje in lizala nastale rane, trenutno pa sta moja največja skrb otroka. Menim, da mi boste vi najbolje lahko svetovali, kako naj ju kar najbolje zaščitim. Stikov z očetom se seveda ne bo dalo preprečiti, saj je navzven zelo uspešen, sposoben, odličen retorik in velik intelektualec. Pa konec koncev tako drastični ukrepi najbrž tudi niso potrebni, saj se z njima dokaj lepo ukvarja. Ko mu to seveda ustreza in koristi, ter ko ima pač čas poleg vseh ostalih pomembnejših reči.

Z otrokoma se lepo igra, tudi neke meje vzgoje sva začuda uspešno dogovorila skupaj. Problem nastane, ker mu otroka nista bila nikoli na prvem mestu, kjer je vedno kraljeval njegov hobi. Kljub temu, da je videl da s svojimi daljšimi odhodi otroku (predvsem starejšemu) povzroča stisko, ga to ni niti najmanj ganilo. Ne zna prepoznati otroških čustev, ker sem mu jih do zdaj pač interpretirala in razlagala jaz. Otrokoma ne dopušča izražati svojih čustev, če se njemu zdi, da niso primerna oz. ustrezna. Naslednji problem je v tem, da vedno bolj očitna postaja izrazito večja naklonjenost starejšemu otroku, ki je živahen, pameten, simpatičen in že toliko star, da je čas z njim ena sama zabava. Mlajši pa je otrok s posebnimi potrebami, manj odziven, še zelo nesamostojen, z velikim in trajnim motoričnim in mentalnim zaostankom.

Na CSD se je na moje veliko začudenje začel boriti za skupno skrbništvo, predlagal pa je celo da on prevzame skrbništvo za zdravega starejšega, za bolanega mlajšega pa jaz. Kljub dolgoletnim prošnjam in mojim pritožbam, da mora biti družina na prvem mestu, se mu tu ni dalo nič dopovedati.

Zdaj pa me zanima kako hude znajo biti posledice vpliva takega očeta na otroka? Naj zahtevam stike pod nadzorom? V primeru običajnih stikov, kako naj otrokoma očetovo obnašanje postavim v zanju razumljive in varne okvire, kako naj ga omilim? Če slučajno (pa mislim da ni zelo verjetno) sodišče določi deljeno skrbništvo, ali naj zaprosim za mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke in se z vsemi močmi borim proti temu, ali bi bili to preveč drastični, ali pa celo neizvedljivi ukrepi? Kaj pa tašča? Bojim se, da bo partner otroka prevzel, ju pustil pri tašči in se sam spet odšel ukvarjati s svojim hobijem, najpomembneje pa mu bo, da po dogovorjenem urniku otroka odpelje od mene, ne pa da bi bil on z njima. Že zdaj je bila tašča do mene večkrat žaljiva, izpodbijala je mojo starševsko avtoriteto, tako da realno pričakujem zvrhano mero opravljanja, ščuvanja otrok proti meni in razlaganja kakšna vse da naj bi bila mamica. Tako njen mož, sin (moj partner) kot vnuki morajo seveda vse početi kot ona hoče in ji ustreči in ugajati. Že zdaj so starejšega poskušali učiti lagati o stvareh, za katere vedo da jih nikakor ne odobravam (recimo vožnja brez avtosedeža), a je mali še preveč iskren in vse pove po resnici. Ali naj na sodišču zahtevam, da otroka ne smeta biti v tistem okolju? Ali to sploh zakonsko gledano lahko dosežem? Ali mislite, da bo oče znal biti dober oče tudi mlakšemu, s katerim se ne bo mogel pohvaliti naokorg in bo z njim predvsem ogromno dodatnega dela in bistveno manj zabave?

Najlepša hvala za vašo strokovno pomoč, vsem ostalim sodelujočim pa za osebna mnenja, izkušnje in vložen čas!

Lep pozdrav,
Masha

Pozdravljeni!
Precej vprašanj ste postavili in trenutno vam ne morem podrobno odgovoriti na vse po vrsti. Glede na to, da ste v postopku razhoda in dogovarjanja za skrb za otroke, je najboljše vodilo to, kaj je za otroke najbolje v okviru tega, kar je mogoče doseči. Največji problem je tukaj dejansko, kaj je mogoče doseči. MOM in NOM – pri strokovnih službah, ki se ukvarjajo z družinami ni nekaj, na kar bi lahko računali. Na to mora računati tisti, ki je vpleten v zgodbo čisto osebno. Žal je tako.
Mogoče je najbolje, da otrokoma omogočite odraščanje, kjer ne bosta med dvema ognjema oziroma se bo na njihvih hrbtih izvajala bitka za to, kdo ima prav.
V “tolažbo” lahko povem, da je veliko čisto duševno zdravih in povsem uravnovešenih ločenih očetov do otrok zelo na distanci in jih dajo v varstvo svojim staršem, ki se kar radi ponudijo. Kakšne ima to posledice – stvar otroka in okolja seveda. So pa tudi boljše zgodbe – ločeni očetje niso več pod “presijo” zveze in se ne rabijo stalno dokazovati, kjer mislijo, da je zakon vojna za kdo ima prav in so zato samski mnogo boljši vzgojitelji. Trenutno ne veste, kako se bo razpletla vaša ločitev, zato se pustite presenetiti in se potem prilagodite. Obema otrokoma pa suvereno, brez jeze ali žalosti zaradi razlik med družinami pokažite na primeru, kako se lahko živi tudi z drugačnimi vrednotami. Na otrocih je potem, kako se bodo odločili. Lahko da bodo šli po očetovih stopinjah, lahko pa po vaših ali pa po kakšnih tretjih. To pa je njihova odločitev. Pomembno je, da med odraščanjem otroci iz nekoliko bolj kompliciranih druži vidijo tudi druge ljudi, zato se veliko družite s prijatelji, ki imajo tudi otroke.Naj vidijo več mam in očetov.
Predlagam, da preberete knjigo, ki jo je napisal Jasepr Juul – Družine s kronično bolnimi otroci. Na mlajšega ne smemo pozabiti in njegove potrebe tudi ne. Zna pa biti vaša vloga pri njegovem odraščanju nekoliko večja.
Lep pozdrav
MZD

Lepo pozdravljena, Masha,

opisuješ in preživljaš mojo kalvarijo in žal mi je zato, a se da preživeti, zato glavo pokonci 🙂
In ker zastavljaš ‘moja’ vprašanja, te mučijo popolnoma iste dileme, ti lahko ponudim nekaj izkušenj, lahko pa mi pišeš tudi na ZS.

Tudi moj bivši se je na moje veliko presenečenje boril za skupno skrbništvo (grozil tud,,i, da ga bo zahteval on), pa mu je bil otrok od trenutka, ko se je rodil, popolnoma odveč. Po 3 letih pravdanja in zaključenem postopku na sodišču vidim, da zgolj zato, da bi nadziroval moje življenje in prilagajal urnike in vse naše obveznosti svojim potrebam (hobiji, služba). Kljub izdani odločbi so še vedno pritiski in poskusi spremembe določitev. Njemu v korist seveda, otrok je zgolj sredstvo (v smislu kot ga opisuješ, da bi ga odtegnil meni, ukvarja se pa z njim ne on sam, ampak babice, v mojem primeru ljubice, prijateljice, njegovi zaposleni …).
Sodišče skupnega skrbništva NE more določiti, razen, če se vidva oba dogovorita za to in se strinjata. Torej je odločitev v vajinih rokah, sicer sodišče otroka dodeli v skrb in vzgojo najprimernejšemu staršu, ki ga določi z izvedenskimi mnenji.
Glede zaščite otrok sem sama dobila podobna mnenja, kot ti je svetovala dr. Dernovškova – popolnoma ju ne moreš zaščitit pred očetom, stikov ne boš mogla preprečit, lahko jima stvari pojasnuješ, ogromno razlagaš, se pogovarjaš in pogovarjaš ter ju vzgajaš z dobrim zgledom in upaš na najboljše.
Tudi sama si poišči pomoč, rane in praske puščajo sledi, lažje ti bo in pomagalo ti bo tudi pri dilemah, s katerimi se soočaš, ne čakaj na kasneje.

Toliko, drži se in lp.
L
Kot piše že dr. Dernovškova, ti strokovnjaki v primeru NOM niso kaj posebej koristni, saj je ne priznavajo kot motnjo ali je sploh ne prepoznajo. Ti pa, če se na sodišču glede skrbništva in stikov s bivšim ne bosta strinjala, izvedensko mnenje zagotovo ne uide.

Verjetno sta odgovora podana na mestu.
Vendar z mojega stališča na to gledam malo drugače. Najbolje je svetovati drugemu saj nisi čustveno vpleten v zgodbo in to vsi vemo.
Jaz sem z otroci danes ta trenutek, ta trenutek je bolečina, negotovost, potreba po rešitvah in dejanji.
Vse kar opisujeta so dolgotrajne rešitve katere se vidijo v letih in desetletjih, mi ki pa imamo načeto samozavest in verjetno ne zaupamo več v svoje odločitve ali pa izbiramo med mlajšim zlom pa mogoče potrebujemo neko potrditev da delamo praviloma. Smo po domače povedani cepetavčki ki v lastnih razmirjih počepimo.
Ali res ne obstaja nikakršno dejanje ki bi pomagalo k dobri volji?
Na žalost pa te ločitveni postopki trajajo na sodiščih zelo dolgo. Vendar CSD v zelo hitrem času določi začasnega skrbnika in kolikor je meni znano v 95 % postane tudi stalni skrbnik. Ker more Neskrbnik dokazati da je začasni skrbnik nesposoben. Tudi otroka dvomim da bodo ločili ker je to čisto v nasprotju z družino, razen če se bosta z partnerjem strinjala.
So pa sodišča ratala nepredvidljiva kar je za nekatere dobro, nekatere slabo

Kričač, pozdrav,

natanko vem, kaj opisuješ in se strinjam, a rešitev žal ni hitrih, posebej ne pri ločitvah in vzgoji otrok. In če bereš, se pogovarjaš, si širiš obzorja in izkušnje, potem počasi bolj in bolj zaupaš vase in v svoje pravilne odločitve in si manj in manj cepetavček. Ne vem, če obstaja kako druga pot kot ta počasna, z veliko potrpljenja in razumevanja – tudi do samega sebe. Če obstaja, naj mi hitro kdo pove! Vem pa iz lastnih izkušenj, kako težko je, včasih se zdi nemogoče, boli, da bi kričal in meša se ti.
Vsi, ki smo bili v zvezi z MOM ali NOM, pa še kako dobro vemo, kaj to naredi samozavesti in kako hitro te lahko okolica obrne okrog in te kobajagi dobri nasveti zamajejo v tvojih (dobronamernih, pravilnih) odločitvah. Meni so t.i. strokovne službe naredile precej tovrstne škode ..
Meni je v najhujših trenutkih nekoliko pomagalo, da sem si stalno govorila, da tudi ta bolečina mine, da tudi to ni večno, da je luč na koncu tunela in bo ščasoma vse bolje, da si moram dati čas in se prilagoditi novi situaciji, izjokati bolečino in se sestaviti skupaj, da bom močna, prisebna in na voljo svojemu otroku, ki me potrebuje. Spet drugič ni pomagalo nič, nobena tolažba, noben nasvet, noben sončni žarek, samo tema in obup sta bila. A vendarle mine in gre počasi na bolje, verjemi. In potem si laže zaupaš, in ko gledaš svojega otroka, veš, da vendarle delaš prav 😉
Glede CSD pa sem prepričana, da je njihova vloga zgolj še svetovalna, pomaga pri dogovarjanju, piše tudi mnenje za sodišče, določanje skrbništva je vloga sodišča, tudi začasnega, CSD-jem so ta pooblastila odvzeli že pred časom.
lpL