Pozdravljeni,

na forum Depresija in ostale razpoloženjske motnje se obračam v trenutku, ko smo tako rekoč že preverili in poskusili ogromno in sva z možem kot starša izčrpana, zase bi lahko rekla, da sem tudi fizično shirana. Enostavno ne zmorem več.

Kar tukaj iščem ni tolažba ampak nasvet, kje je meje med tistim, ko lahko še pomagam in od kod naprej gredo stvari v svojem toku naprej.

Naš sin, ki je star 17 let, ima diagnoze F20.9, F23.9 in F84.5. Zadnje dve leti se je ambulantno in klinično zdravil v psihiatričnih ustanovah, od malih nog pa ga tudi spremljamo zaradi diagnosticiranega Aspergerjevega sindroma.

Po vseh naporih, ki so bili v zadnjem času zelo uspešni, je pred dvema tednoma ponovno opustil zdravljenje (Abilify, Alventa) in zapustil našo družino. V preteklosti sem/smo ga tako rekoč lovili naokoli, ga vsakič vrnili v varno okolje družine. A zgodba se ponavljajo. V času zdravljenja sem se kot starš naučila, da osebe v nič ne moremo prisiliti, tudi sina ne morem. Če noče pač noče. Zato smo veliko truda vložili v družinsko dinamiko, se veliko pogovarjali z njim, hodili skupaj na dopuste, a mu hkrati tudi postavili pogoje in meje. Teh čez čas noče ali pa tudi ne zmore več sprejeti.

Pred približno desetimi dnevi je odšel od doma in se zatekel k svoji punci. Pustila sem času čas in upala, da po nekaj dneh le prišel domov. Po tednu dni, smo se starši punce in mi na kratko slišali. Prosili smo jih, da sina pošljejo domov, ker se ne strinjamo s tem, da je zbežal od doma (pa čeprav le k punci). Žal se domov ni vrnil. Zvedeli smo sicer, da se je zatekel k starejšemu prijatelju s podobno diagnozo in tam zdaj “vegetira”. Na telefonske klice in SMS se ne odziva, tudi punca ga ne more pripraviti do tega, da bi se vrnil nazaj k nam domov. Odločili smo se, da ga sami ne bomo iskali pri njegovemu prijatelju, ker se sin obnaša kot stekla žival. Prišel bi domov, se umil, preoblekel, najedel in spet ušel. Niti to ga ne prepriča, da ve, da ga čez teden dni čakajo izpiti za prepis/vpis na novo srednjo šolo.

Ne vemo, kaj naj še storimo. CSD ter posamezni psihiatri so nam predlagali že veliko stvari, med drugim tudi skupnost na Primorskem (Izhod), a tudi za vključitev v to skupnost se mora sin strinjati. On se pa strinja za nekaj trenutkov, potem pa ga spet zgrabi neka evforija in odkloni.

Kaj lahko kot starši še storimo, potem ko smo poskusili že ogromno? Tudi ko ga tako rekoč prisilimo, se stvari čez nekaj časa porušijo. Naj ga v teh za mlade ljudi neugodnih časih, pošljeva delati? Kar verjetno sploh ne bi bila tako slaba ideja, a kaj ko je poleg vsega zelo parazitsko naravnan. Posrka tisto, kar rabi in gre naprej.

Hvala za odgovor,

Labilana

Pozdravljeni Labilana,

kolikor vas slišim se sprašujete kje je meja med tistim, da še lahko pomagate (kot dober starš) in kje morate pustiti stvarem svojo pot – mogoče kot dober starš, ki skuša ugotoviti kdaj je za otroka bolje, da preneha s pritiskom nanj?

Po branju sem dobil občutek, da ste naredili vse kar je v vaši moči, sin pa zavrača vašo pomoč. Zakaj mislite, da je tako? Ali mislite, da je vzrok za neuspeh sinova bolezen ali gre za globljo dinamiko družinskega odnosa in vzorcev, ki se gradijo že od njegovega rojstva?

Lepo ste povedali, da sina ne morete prisilit v nekaj kar on noče. Ste morda pomislili, da se vam upira zato, da bi kljuboval vam? Ali pa mogoče dela to zato, da bi od vas dobil določen odziv. Naprimer, ko ga lovite naokoli? Navsezadnje z vašim vedenjem vi poskrbite za njegovo odgovornost?

Sinu lahko le izrazite skrb in mu predlagate določene opcije, več kot to ne morete storiti. Je kdaj obiskoval psihoterapevta? Če se vam to zdi smiselno, mu predlagajte to možnost. Glede na to, da sta v odnosu vedno vsaj dva, lahko tudi vi razmislite o tej možnosti zase. Zakaj, se mogoče sprašujete? Na ta način lahko bolje spoznate kaj se dogaja z vami in vašim sinom, spremenite svoje vedenje ipd. Nedvomno ne moremo in tudi nimamo pravice spreminjati nikogar drugega razen sebe (v vašem primeru gre sicer za mladoletno osebo, pa vendar je zelo blizu odraslosti) in ko spreminjamo sebe, spremenimo tudi odnos do drugih ter s tem posredno vplivamo na druge.

Želim vam veliko uspeha pri reševanju vaših težav.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni gospod Štrukelj,

hvala za vaše mnenje.

Res je, poskusili smo že zelo veliko stvari (malo za šalo in zelo zares: poskusili še nismo homeopatije, hipnoze in terapije s konji). Na koncu pa lahko le ugotovim, da sem lahko zelo načitana, da imam lahko pri roki vse razpoložljive informacije, a kljub temu mi vse to ne nadomesti tisto, kar je očitno najbolj pomembno, in sicer, da dovolim, da gredo stvari po naravni poti naprej. Sinu smo že tako pogosto povedali, kaj so lahko posledice njegovega ravnanja, da smo razumno mejo opozarjanja verjetno že zdavnaj presegli. Zame to gotovo velja. Četudi bi si želela, da kot skrben starš svojemu otroku pomagam, pa mu tu kot kaže ne morem. Lahko le upam, da bo spregledal.

Glede psihoterapevta, ja, termin imamo prihodnji teden. Bil naj bi eden boljših, je že sedmi psihiater in drugi psihoterapevt, ki bo delal z našim sinom.

Morda pa ni bil odveč nasvet, da bi si morala poiskati tudi sama pomoč. Mame zmoremo veliko in še več in zdi se nam naravno, da smo močne. Prav zato nase pogosto pozabimo.

Lep pozdrav,

Labilana