Mama ustreza vsem opisom osebe z MOM. Otroštvo je bilo podobno, kot ste nekatere opisale. Večno nezadovoljstvo z mano in z vsem okrog nje… S tem mislim tudi, da npr. ni nikoli bila zadovoljna npr. z opravljenimi deli na nepremičnini s strani delavcev. Trenutno sta s partnerjem v položaju, ko je njun socialni status zelo padel zaradi krize. Bila sta navajena pomoči staršev, ki jih zdaj ni več, podedovano premoženje je pa tudi bilo zapravljeno… Vedela sta, da bosta ostala brez službe, pa sta kupovala nepotrebne stvari. Zdaj bi morala napremičnino menjati za bolj skromno… Imata pa spet hudo nerealne pogoje, take da so že smešni… Mislim, da je edina možnost, da se sprijaznita z manj in začneta iskat srečo v nematerialnih stvareh. Po naravi sta pa zelo zelo materialistična… V začetku so me grožnje s samomorom vrgle iz tira, ampak sem se spomnila za nazaj, da je bilo takih situacij v življenju že nešteto… Nenehno pitje energije vsme okoli sebe, najbolj meni. Tudi grožnje, da bo nekomu drugemu nekaj naredila. Nazadnje mi je počil film in sem rekla, da imam tega dovolj in da ne bom posluđšala takih primitivnih stvari – v sebi sem se res tako odločila in ne morem verjet… sledilo je priznanje, da imam prav… prvič v življenju.

Nekako sem premagala sovraštvo do kogarkoli, čeprav mi v veliki meri zaradi staršev ni uspelo urediti življenja (ampak se mi zdi,d a sem na dokaj dobri poti, uapm da sem… ), zato mislim, da bi mama potrebovala pomoč – pa ne vem kako ji mnekako pojasnit, da jo potrebuje in na koga se obrnit? Pravzaprav bi tudi sama želela isto, ker verjetno s kakšno stvarjo iz preteklosti še zdaleč nisem opravila.

Pozdravljena hči!

Do sedaj še nisem slišala, da bi kdo lahko mejni mami ( ali osebi s podobnim značajem) lahko dopovedal, da ima težave in tudi tega ne, da bi se sami prostovoljno odločili za kakšno (resnično) pomoč, razen v primeru zelo mladih ali tistih, ki jim je bila to res zadnja možnost pred izgubo nečesa pomembnega v njihovem življenju in še to samo toliko časa, da so to dobili nazaj.

Bistven problem je, da ponavadi menijo, da z njimi ni prav nič narobe, da bi se morala spremeniti okolica, da so prepričani, da bi morali drugi reševati njihove težave in sami niso za to pripravljeni kaj dosti storiti. V večini primerov skoraj nič.

Svoje otroke pa tudi vso ostalo okolico, kjer jim to uspe , ponavadi prepričajo,da so dolžni skrbeti za njihove težave in da so se dolžni prevzemati tudi njihove odgovonosti , tudi če njihovi bližnji pri tem utrpijo hudo škodo. Tako zelo so potopljen v svoj svet in svoje drame, da jih drugi v bistvu ne zanimajo več kot toliko, kolikor jim lahko korstijo.

Vsak poskus, za katerega jaz vem, da je kdo poskušal mejni osebi razložiti, da ima velike težave in da bi si moral posikati pomoč se je končal klavrno in ponavadi precej hudo, za tistega, ki je hotel na tak način pomagat. Vsaj takšne so moje izkušnje, verjamem pa, da obstajajo tudi izjeme. V strokovni literaturi velja, da oseba z MOM lahko ozdravi, vednar je pogoj vsaj 2 letna terapija ( ponavadi nekajkrat tedensko) z izkušenim terapevtom.

Tvoja mama je odrasla oseba, ki je sama odgovorna za svoje življenje, ki sama izbira odločitve, kot jih in mora sama sprejeti posledice svojih odločitev. Vsaj deloma je takšna kot je, tudi zaradi tega, ker ji to okolica dopusti in se uklanja njenim muham in zahtevam. Ti njenega stanja nisi zakrivila, nisi strokovnjak, da bi ga lahko rešila in niso odgovorna zanjo, pravzaprav bi bilo še najbolj zdravo, da v celoti preložiš odgovonost za njene težave nazaj tja, tam kamor spada – k njej.

To je zelo težko storiti če si bil že od malega vzgajan v skrbnika svojega lastnega starša, če so bile vedno njegove potrebe, želje…..na prvem mestu in glede na to, da so lahko izjemno manipulativni te lahko zlahka obrnejo okoli z nalaganjem neprimerne krivde in odgovornosti.

Tisto, kar bi bilo najpametneje, vsaj po mojem mnenju je, da se popolnoma prenehaš ukvarjati z njo ( ampak res popolnoma), da nehaš reševati njene težave, ker jih ne boš mogla rešiti, ker bo vedno kaj in ker si resnične rešitve ne želi ( ona rešitev vidi v tem, da drugi poskrbijo za njene težave) in da vso to energijo usmeriš v sebe. Začni se izobraževati, beri knjige, članke, poišči si kakšnega dobrega terapevta ( na tem forumu je nekaj omenjenih) in najprej pozdravi svoje rane, svojo poškodovanost odraščanja ob takem staršu in ko boš kolikor toliko pokrpana in odmaknjena od njenih dram boš verjetno prvič v življenju lahko končno začela misliti, čutiti, videti stvari takšne kot so, takšne kot jih doživljaš ti, ne da bi bile izkrivljene z njenimi podobami. Takrat boš najbolje vedela, kaj je dobro zate in kaj zanjo. Preden ne pozdraviš sebe, ne moreš zares pomagati nikomur drugemu. Takšno je vsaj moje mišljenje in takšne so moje izkušnje, morda bo kdo povedal še kaj.

GitttaAna

Tukaj bi popravil, določeni vedo da nekaj ni vredu. Pri nas ve da izbruhi niso vredu. Govori da ima željo da se spremeni. Žal pa po letu terapije ostajamo pri samo pri želji. Terapevt je rekel da po njegovih izkušnjah je ozdravljivost 5-10 procentna. Zakaj po mojem ni pri nas napredka – vedno je dvom v terapevta, danes se strinja – jutri se ne strinja- spet gre in prekine ure ker je totale idi** . V bistvu se podpišem pod izjavo da so zelo inteligentni, hitro razmišlajoči z znanjem sebi primernim let – le čustveno so na nivoju 5 letnika in se odzivajo na okolico z 5 letnim vedenskim vzorcem.

Ja res je, ljudje smo razližni, prav tako tisti, ki imajo MOM. Verjamem, da obstaja kdo z MOM , morda bolj blage ( in še vedno naporne) sorte, ki se zaveda, da to ni prav in se je pripravljen zares potruditi in kaj spremeniti. Vendar, reazen v teoriji takega primera ne poznam.

Moje izkušnje s tistimi, ki so rekli, da vedo, da je z njimi nekaj narobe in da vedno, da ni prav tako kot se obnašajo , da so :

– izkoriščali svojo diagnozo oz težave, da so lahko še naprej obnašali tako kot se ( Takšen sem, jaz imam vednar težave, jaz imam vednar mom..ali kaj podobnega) in da so to izkoriščali tudi kot opravičilo zakaj “ne morejo” storiti ničesar, da bi se pozdravili. Vem, da je težko, ko si čisto razsut in v čustvenih viharjih, ki jih le s težavo nadzoruješ, vendar je ni situacije in ni diagnoze, kjer ne bi mogel ničesar narediti, da bi kaj spremenil. Vendar se moraš za to pošteno potruditi in stistniti zobe in iti tudi čez neprijetne dele. Vem iz lastnih izkušenj.

– ali pa so to priznali zgolj zato,ker so bili pritisnjeni ob zid in ni bilo drugega izhoda in so to storili, da bi pomirili svoje bližnje, ne zato, ker bi bili resnično pripravljeni tudi kaj storiti. Včasih so šli celo na terpaije, vendar le do trenutka, dokler so menili, da nimajo druge izbire, takoj ko je neposredna “nevarnost” da bodo kaj izgubili minila, so bili popolnoma isti. V obeh primerih, pa je bilo n-izgovorov zakaj ne morejo iti na terapijo ali storiti kaj drugega, kar bi bilo dobro tako za njih,kot ostale.

Sama sem imela v življenju res grozljive trenutke in bila sem v stanjih, ko sem bila res povsem brez moči, pa sem stisnila zobe in se nekako pregurala. Poznam nešteto ljudi, ki so bili še v hujših in bolj nemogočih stanjih, pa so prav tako stisnili zobe, če ne drugega zaradi svojih bližnjih, da jih ne bi poškodovalli in se nekako vsaj približno izvlekli iz precej brezizhodniih situacij. Torej se da.

Tudi mojo roditeljico smo nekako spravili v red, da je sedaj ok, jemlje zdravila, ki jih potrebuje in je zanjo poskrbljeno, čeprav je trajalo 15 let, da smo prišli do tega in je bila na koncu prisiljena v to privoliti, ker dobesedno ni bilo več drugega izhoda. KO nisem v ničemer več popuščala niti jaz, niti bližnja okolica. Vmes pa je probala popolnoma vse, ampak res popolnoma vse, da ji tega ne bi bilo treba ( tistega, kar je v bistvu dobro zanjo, pa tudi za vse vpletene). Bile so manipulacije, tako morbidne in sprevržene laži kot milijon tistih majhnih, na katere se že ne oziraš več, grožnje s samomorom, izsiljevanje z vsem, kar obstaja…..vse do trenutka, ko so končno tudi vsi ostali spregledali njeno igro. Ker je res vrhunska v igranju žrtve je trajalo leta. Potem je pač morala privoliti v takšno pomoč, ki je bila dobra zanjo, ne v takšno, kot jo je zahtevala ona.

Sedaj je ok, do te mere, da sem nekajkrat celo padla na finto, da je morda pa res končno prišla k sebi in je morda celo sposobna relativno normalnega človeškega odnosa, pa sem se vedno opekla, ker je v delčku sekunde to izkoristila, da bi se lahko vrnila v stare vloge, tako da sem se sprijaznila da kakrkšna je pač je, glavno da je poskrbljeno zanjo, da je varna. Si pa ne predstavljam, da bi imela takšnega partnerja

Ja, res je, v bistvu so čustveno na nivoju nekaj let starega otroka. Če ne dobijo tistega, kar hočejo, se bodo vrgli ob tla in čisto vseeno je kaj pri tem okolica doživlja.

Tudi mene preseneča, kako zelo so lahko inteligentni. Sama sem nekajkrat mislila, da je z njo sedaj pa tako hudo, da bo nekdo moral prevzeti skrbništvo zanjo, ker je tako nebogljena in uboga. Ko je odkrila, da te vloge ne bom prevzela, je v trenutku ( nekaj ur) povsem ozdravela in dobesedno odskakljala iskat nove žtrve.. KO sem videla kako zapleteno igro se je šla in koliko ljudi je pri tem potegnila za seboj sem bila šokirana. Res da se imam za pametno, amak v takšni spletki ji ne segam do kolen 🙂

GittaAna

PS: Obstaja pa dobra knjiga o ozdravljeni MOM, njena avtobiografija, kako je šla čez terapije in kako je prišla k sebi. Get me out of there. Morda bo v pomoč.

Ni dosti za dodati tvoji zelo dobri razlagi #GittaAna. Jaz osebno mislim, da dosti oseb z BPD poišče pomoč, ne vem kakšno je razmerje tistih, ki poiščejo in tistih, ki ne. Vendar pa vsekakor ne poiščejo pomoči zaradi tega, ker bi jim nekdo to položil na dušo. Pomoč poiščejo tisti, ki so pripravljeni sami videti svoje težave in razdejanje, ki ga puščajo na vsakem koraku ter postati odgovorni za svoje življenje.

Tako, da v vsakem primeru jim mi ne moremo pomagati na noben način. Ampak lahko povem, da pustiti mamo z to motnjo za sabo je bila zame najtežja stvar v življenju. Ker sem hotel nek zaključek, ker sem se vračal k njej zato, da mi vrne nazaj kar mi je vzela. Imel sem občutek, da se bo spremenila in da bo to ozdravilo moje rane. Hotel sem, da mi vrne dušo nazaj, ki jo je izsesala iz mojega telesa in jo skrila. Ampak to se ne zgodi. Ti ljudje so odgovorni za to kar so nam povzročili, ampak mi smo odgovorni za to da odidemo in se ozdravimo.

In to je strašljivo, iti kar sam v svet in stati na svojih nogah, tako preluknjan. Problem je se mi zdi tudi da je zelo malo dobrih terapevtov, ki vejo kaj delajo. Sam sem zgubil 4 leta v terapiji z v Sloveniji precej znanim psihiatrom, ki mislim da sam ima večje probleme od mene. Kasneje sem po priporočilu začel terapijo z izkušenim zdravnikom, ki je res vedel kaj dela, in po 10 mesecih terapije sem bil spet poln življenja in sem naprej nadaljeval sam. Tako da to je res pomembno!

Vso srečo in dosti poguma ti želim!

Bravo Popotnik, čestitam za vso tvojo pot!
Tudi meni je bilo tole z mojo roditeljico ena najtežjih stvari. Najprej zato, ker je tako zelo težko gledati človeka, ki si tako zelo otežuje in uničuje življenje, ki bi ga lahko tako zelo dobro živel. Ki se vedno znova odloča za najslabšo možno varianto, ki vedno znova v paniki grabi po ljudeh in jih z sovjo brezobzirnostjo, popolnom pomanjkanjem sočutja ( razen do same sebe) odriva od sebe, tudi tiste, ki ji želijo najbolje. Živeti v njeni realnosti mora biti grozljivo, vendar je bilo zame edina možnost, da iz te realnosti iztopim, če sem želela preživeti in ostati kolikor toliko normalna.

Težko je tudi, ko dojameš, kakšen odnos ali bolje rečeno ne-odnos ima s teboj nekdo, ki bi moral skrbeti zate, ko si bil majhen, da si bil leta , od svojega rojstva naprej povsem prepruščen na milost in nemilost nekomu, ki ne samo, da mu ni mar zate, temveč te celo izkorišča za svoje bolne potrebe. Težko je sprejeti dejstvo, da si bil kljub staršem mejna sirot in da bi bilo bolje zate, da bi bil zares sirota.

Težko je tudi sprejeti, da mame nikoli nisi imel in je tudi ne boš nikoli imel, ker se ne bo nikoli spremenila. Da ti je vsak tujec bližji, kot lastna mati, da se s tujci počutiš bolj varno kot z njo. Da ne boš nikoli doživel tistega, kar vidiš, ko opazuješ mamo z otrokom.

Vendar življenje je kakršno je. Nekaj ti da, nekaj ti vzame in vse kar resnično imaš ( tudi v zdravih družinah) si ti sam in do tebe je odvisno ali boš v polnosti izkoristil tisto, kar imaš ali boš vse življenje zgolj obžaloval česar nimaš.

GittaAna

Moja mama je meni in partnerju lani sama ponudila denar za nepremičnino. Ker je celo življenje denar samo nabirala in nikoli nič z veseljem dala, sva najprej mislila, da je doživela razsvetljenje itd. V procesu nakupa, ampak pred podpisom pogodbe, je začela s čudaškimi pogoji. Midva jih nisva hotela sprejet in sva rekla, poglej, greva midva v najem, ti pa denar prihrani za svoje potrebe (jamrala je namreč, kako si je ona hotela kupit vikend, pa zdaj ta denar nama daje). Odnosi so se, jasno – ker nisem sodelovala, zaostrili in midva sva si že našla stanovanje. Dve uri pred podpisom najemniške pogodbe me pokliče sestra, da mi pove, kako da jo je klical oče, ki grozi, da bo prekinil vse stike z mano, če ga takoj ne pokličem in preneham s svojim vedenjem. Danes bi ga pustila čakat … takrat pa sem v strahu skočila. Poklicala sem ga in je rekel, pridita na pogovor, se bomo vse zmenili. Prideva tja, onadva pripravljena prisluhnit, midva dava svoje pogoje pred skupnim nakupom stanovanja, onadva se z vsem čudežno strinjata, mama me je ob koncu obiska celo objela in izrekla nekaj podobnega opravičilu … jaz v jok, ganjena, ker je prišlo pri njej do take spremembe … Ko danes gledam nazaj, mi je jasno kot beli dan, da ni bilo to nič drugega kot manipulatorsko, pretkano igranje, da dobi, kar hoče. Hotela pa je: -kontrolo nad mano v njenem stanovanju; -izpasti kot blazna žrtev, ki svoji ničvredni hčeri (sem črna ovca družine) daje na kupe denarja, prigaranega s krvavimi žulji; -da se ji v zameno za stanovanje dokončno in vdano podredim. Če Mom nekaj hoče, bo naredil vse, da to dobi, tudi navidez se bo opravičil ali pa priznal, da imaš ti prav. Takrat še nisem vedela za Mom in mi je blazno žal, da sem nasedla njeni igri. Danes sedim v njenem stanovanju (če kdo od zunanjih vpraša, ga je seveda kupila zame:), vsak mesec prihajajo računi na njeno ime (to ji mora biti v blazno zadoščenje) in skoraj eno leto sva vsak mesec vračala denar za stanovanje na njen račun (takšen je bil skupen dogovor, zato da bi se temu stanovanju reklo najino). Ima rezervni ključ, prihaja ko nas ni, “pospravljat” – bognedaj, da se ji ne zahvališ za stikanje po tvojih stvareh. Prejšnji mesec sva bila bolj na tesnem z denarjem in nisva dala običajnega obroka za stanovanje. Ko je nazadnje počilo, nama je očitala, da sva ji nehala plačevat najemnino … Toliko o tem, kaj si jaz mislim o Mom in nenadnih preobratih, ko ti kaj ‘priznajo’. Verjetno so izjeme, nisem strokovnjak. Ampak ko zdaj, ko mi je vse naenkrat kristalno jasno, brskam po spominu, vidim, da sem sama celo življenje hrepenela po ljubezni nekoga, ki tega čustva sploh ne pozna. Pozna samo igranje žrtve, manipulacije, izsiljevanja, prikrita poniževanja, valjenje krivde, razvednotenje lastnih otrok … Huh, očitno je, v kateri fazi prebolevanja sem; jeza. Odkar sem odkrila, kaj je z mamo, odkar se izobražujem, ogromno berem o tem, pišem, razmišljam itd., sem našla novo svobodo. Prej sem živela v konstantnem strahu pred mamino jezo in neodobravanjem. Zdelo se mi je, da me v življenju konstantno zajemajo nevihte in viharji in skorajda nisem sledila neprestanim spremembam smeri vetra. Zdaj sem pa prvič v življenju začela gledati nase kot na svobodno bitje. Občutek je čudovit. Za mamo sem pa prepričana, da se ne bo nikoli spremenila. In jaz ji svoje energije več ne dam.

Hči.gospe.kraljice, ko sem brala tvojo zgodbo,mi je bila zelo domača, z nekaj odtenki razlike. Včasih težko verjameš, da so ti ljudje tvoji starši in da so mame tiste, ki lahko peljejo takšno gonjo proti svojim otrokom. Da so ljudje takšni,po mojem, izvira to iz njihovega nezadovoljstva, nesreče, egoističnega pogleda na svet in zato se na vsak način trudijo, da tudi tebi otežujejo življenje. Mislim, pa zakaj bi pa bilo meni fajn,če pa nje ni. To pa res ni pravica. In ona me je rodila,me vzgojila (!), spravila h kruhu…jaz si pa upam kar naenkrat zgovarjat in je ne upoštevat. In potem njene grožnje…boš že videla!!!!
Kaj bom videla?
Videla sem,da vse izvira iz otroštva…vsi moji vzorci in prepričanja za katere sem mislila, da so pravilni in edini.

Hvala za odgovore 🙂 Zelo pozorno sem jih prebrala in tudi veliko zgodb na tem forumu in ne morem verjet… kakšne podobnosti z mojo… Bi še kaj napisala, ko bo čas…

Tako kot je nekdo napisal – znajdeš se sam v svetu, brez da bi ti kdo pomagal – sama se počutim osamljeno, čeprav sem zelo družabna in sem vedno obkrožena z ljudmi… Ampak tisto oporo, ki ti nudi starš, da je nekdo vedno tam, ko ga rabiš – tega ne poznam in mi zelo manjka. Imam partnerja, ki je sicer res v redu – naredil bi vse zame, ampak partner ti pač ne more nadomestit starša.

Vem, kaj misliš, hči. Meni je glede tega tudi hudo. Gledam starše od svojega partnerja, ki imata sicer tudi svoje ‘fore’, ampak sta normalna in imata rada svojega sina in mene, tako da mi je ob njiju prijetno, hkrati pa mi je zanimivo opazovat, kako ga poslušata, mu svetujeta in sprejmeta njegovo drugačno mnenje, mu kaj data brez izstavljenega računa in ga predvsem pustita živeti … Danes sem precej otožna. Rojstni dan imam in za dobro jutro mi je oče grozil … Ni sicer prvič, da sta mi na rojstni dan pripravila neprijetno presenečenje, ampak počasi mi je res dovolj. In si želim samo mir.

grozno, da ti starš grozi kadarkoli, še zlasti, ko bi te moral objeti in želeti vse dobro. No moja mati me sploh ne pokliče in mi ne vošči, kar je tudi hudo. Se tolažim, da je pozabila, da je bolna,… ampak vem, da je hudobna in da to dela našč. In se sprašujem kako je to mogoče, saj že bonton veleva, da greš preko vsega in napišeš vsaj sms. Da ne pokliče in vošči vnukoma, ki nista nič kriva, ko gledam prijateljice kako se raznežijo, ko govorijo o vnukih in jih crkljajo,…

Nas je očitno kar veliko, ko se nimamo na koga obrniti, no eni imamo vsaj to srečo, da imamo ok partnerje, ampak to nikakor ni isto. Poslušam tisto pesem, …če ne boš…, bom pa kar k mami šla, ona me razume… in me stiska pri srcu, žal.

Če bi rpej videla, bi ti čestitala… Pa je tempo tak, da redko pogledam gor. In tudi jaz vem, kako se počutiš, ker sem ravo take reakcije doživljala… Oče sicer nima te bolezni, je pa vedno pozabil name, edino enkrat me je klical iz tujine, ne vem kdo ga je spomnil in letos za moj rojstni dan, da mi je povedal, da ima babica raka in da ne bo dolgo živela. Mamam mi sicer vsako leto čestita, ampak brez nekih čustev in mi je v bistvu neprijetno, mi je pa že nekako vseeno za to :)) Pri mojem doma pripravijo celo ceremonijo okrog rojstnega dneva vsakega, tdui zame 🙂 Veliko mi pa pomeni, da se name spomni en fant, ki je bil včasih vame zaljubljen 😛 Vsako leto, zdaj je v resni zvezi, pa se mi zdi, da se je vseeno. No, če se kdaj ne bo, mu ne bom zamerila, se bom pa vedno spomnila za nazaj.

Sklepam, da še živiš doma… Ali pa ne. Upam,d a boste vsi našli osebe, ki vam bodo pokazale, da ste še kako veliko vredni.

Se pa moj oče zdaj obnaša zelo odgovorno, ko se gre za babico – sem še vedela, da ga je streznilo. Moti me edino to, da nekako posredno želi vzgajat mene, naj se obnašam odgovorno v smilsu, da mi hoče vzbujat slabo vest, ker je babica bolna in ne bo dolgo, zato naj pridem večkrat na obisk. Kar sicer delam kolikor lahko, ker mi ni vseeno za babico, je v nasprotju z vsemi ostalimi zelo v redu oseba v moji družini, razen dedka, ki je umrl (oziroma obeh je bila sama dobrota…), me pa moti to, da si sploh upa komentirat, glede na to, da sam ni bil odgovoren starš – če bi se mi pa kaj zgodilo, bi se pa lepega delal spet… Pa ni vsiljiv s svojimi izjavami, pravzaprav, sem pa jaz zaradi preteklosti bolj občutljiva na te stvari…