Danes se je začela invazija name z vseh strani, oz. s strani mojih in moževih staršev. Z možem sva jih seznanila z dejstvom, da se razhajava. Najbolj boleče za oboje je, da ga jaz zapuščam. Tašča mi je naložila naslednje “posledice in krido”:
– prizadela si otroke in vso žlahto
– moj mož (njen sin) bo imel hude posledice
– zagotovo si bo kaj naredil in kako bom živela s posledico njegovega “samomora”
– nikoli v življenju mi ne bo lepo
– nikoli v življenju ne bom več srečna…….in še in še…..

Moja mati po naslednje:
– da bo prišla do mene in me nažgala
– da sem potrebna zdravljenja, ker se mi je zmešalo
– da je srečno življenje samo iluzija in da je realnost povsem drugačna
– da mi vsi drugi perejo možgane in da se družim itak s samimi samskimi in vdovami
– če mislim uničit celo žlahto in da če želim, da koga še kap
– da sem lena, da imam zanemarjeno hišo
– da se bom itak zapila, ko bom samska….in še……

In to vse skupaj sem doživela v roku dveh ur. Moja reakcija? Povsem mirno, brez solz (kar je res čudež), sem jim povedala,da je moje življenje samo moje in da naj vsak sam prevzame odgovornost za svoje odločitve in življenje in da me naj pustijo pri miru. In, če mi nimajo za povedat kaj lepega in pozitivnega, mi tudi ne rabijo govoriti slabih stvari…

Tole sem morala podeliti med vami,

Vilinka

Kar objela bi te, tako sem vesela zate.
Jasno, ne zato, ker si morala poslušati vse traparije, ampak ker si se naučila postaviti
meje . Ne poznam obeh druzin in nič ne vem o njih, a ponavadi je tako, da so sami ujeti v
nesrečna druzinska razmerja, v nezdrave dinamike in ne prenesejo, da se kdo “reši”, če se oni
ne znajo, hitro potunkajo vsakega nazaj pod vodo, če dvigne glavo.
Super si. Zmagala si.
Malo mi je zal zaradi tvoje mame, ki ji je (sklepam) po stari slovenski navadi bolj vazno “kaj bodo
ljudje rekli”, kot to, ali si ti srečna. Upam, da imaš vseeno dovolj podpore drugje. Ne obotavljaj se je
sprejeti, vzemi kar lahko. Saj – če boš zdaj v redu, boš lahko kdaj dovolj močna, da boš ti komu
pomagala v enaki meri…
Drzi se.

Po dolgem času spet prišla na forum in prvo kar preberem je tvoj zapis Vilinka. Čeprav me je prvo streslo, ker tvoj nick name v meni zbudi spomine na mojega bivšega mom-ovca, ki je zdaj pri svoji novi Vili (dejansko je to njeno umetniško ime), sem zdaj vesela, da sem zapis prebrala.
Ne poznam te, a sem tako zelo ponosna nate, kot že dolgo nisem bila na nikogar! BRAVO PUNCA!!
Le tako naprej. Ne bo lahko, trajalo bo, preden boš počistila z vso psihično “nesnago”, ki si jo v teh letih nabrala, a reci si, da je danes prvi dan preostanka tvojega življenja in vsak dan, korak za korakom, bo lažje in lepše.

Se pridružujem objemu in čestitam!!!!!!! Bravo Vilinka, to ni ravno majhna stvar, da se upreš nezdravim odnosom in se postaviš zase!

Tašča se mi zdi v paniki, ker ve, da bo sinka sedaj ona dobila na grbo , porušila si navidezni mir, ker ne pristajaš, da bi bila smetnjak za njegove čustvene in druge izpade, uporabila je vse standarne vzorce, ki so dosedaj zalegli + nabijanje krivde, ki je sploh ultimativno orožje v družnskih dramah ( vsaj v tistih, ki so poškodovane).

Tvoji materi bi kar dve okoli ušes, niti v enem stavku ni bilo vsaj vprašanja, kako se počutiš, kako se držiš, kaj je sploh narobe, je res tako hudo, kako lahko pomagam….vsaka normalna mama (zdrava osebnst mislim) bi naredila tako. Tvoj odgovor je briljaten, kar se žlahte tiče bi jim pa rekla, da jim ga z veseljem prepuščaš, če se jim zdi tako zelo čudovit, pa naj oni skrbijo zanj.

Vilinka prav zaslužiš si, da sedaj ko se bo verjetneo malo spraznil prostor okoli tebe in bodo najbolj nezdravi ljudje zate odšli, da bo v tvoje življenje stopilo kup novih, ki te bodo imeli rado, takšno kot si, se veselili in žalostili s teboj in ki ti bojo v oporo ne v utež.

Drži se!!!!
GittaAna

PS:
V knjigi Ne stopajte po prstih je zelo dobro napisano orožje, ki ga okolica ali partnerji uporablja, da bi te spravili nazaj v tvojo “dogovorjeno” vlogo. V angleščini se dobro sliši, ker je kratica FOG – MEGLA in pomeni Fear – strah, Obligation-dolžnost in Guilt – krivda. Z ustvarjanjem takšne megle lahko druge precej zlahka prisiliš, da se uklonijo tvoji volji. Vendar je to orožje učinkovito le, če ti nanj pristaneš. Ne dopusti, da ti megla zamegli presojo :-))
GittaAna

Uau, Vilinka, ti si resnično zmagovalka!

“Moje življenje je samo moje …” Kar vzneseno se počutim ob teh tvojih besedah.

Hvala vam za vse lepe nisli in vzpodbudne besede. Res pa je, da da presenečam tudi samo sebe in sploh mi ni jasno,od kod črpam vso to energijo in moč, da ostanem toliko prizemljena in pri svojih odločitvah. Moram vam povedati, da sem ob pogovoru z lastno mamo – njo doživljala kot revico in osebo omejeno na vseh področjih svojega – njenega življenja in sem čutila neverjetno moč,. da sem se ji lahko uprla in ji povedala, kar ji gre. Na koncu najinega pogovora ji je uspelo samo to, da me je vprašala, če imam dovolj dela (verjetno jo skrbi, da ga ne bi imela, ali pa si mogoče samo želi, da ga ne bi imela) in bi bila odvisna od “tretje osebe”…..in potem zaključila pogovor. Vem, da je bila razočarana,ker mi njene besede niso zalegle.
Kar se pa tašče tiče….njeno življenje je takšno, kot si ga je izbrala. Ob možu alkoholiku (za katerega mmislim, da je podlegel zaradih njenih nenehnih zahtev in potreb) in zafuranih sinovih (eden od njih je tudi moj mož)…..treba je v vsako nedeljo v cerkev, delati do onemoglosti, dajati vzgled hapy famili, kaj bodo pa sosedje rekli….potrpi, ker edino to šteje, zadovoljuj potrebe moških, ker to rabijo, kuhaj, likaj, pospravljaj, vzgajaj otroke…..kaj se s teboj dogaja ni pomembno…..
Moja mama mi je tvezila zgodbe o mojem očetu, ki jih ne bi rabila poslušati, ampak nikoli ni odšla od njega in to samo zato, ker je imela nad njim nadzor in kontrolo, on pa od nje ne, ker je vedel, da brez nje ne preživi. In potem se v takem peklu znajdeš sam in ti 40 let ni jasno, kaj naj sam s seboj in se ti zdi, da imajo vsi prav in da vedo, kaj je zate prav in kaj ne!!!!!!
In zdaj me silijo nazaj v “njihov kalup in njihov prav”!!!! Naj se gredo solit, pol k…..c jih imam. Edino ker mi je žel je to, da sem dala svojim otrokom takšno popotnico, kot sem jim in če bi imela možnost, in znanje in zavedanje….bi danes storila marsikaj drugače. Vendar ne morem. Preteklosti se ne da spremeniti, lahko pa spremenim današnji dan in jutrišnji in jim vseeno pokažem, da ne rabimo žreti vsega, kar nam postrežejo na “zlatem” pladnju.
Moja osebna listina pravic

1. Imam na voljo številne izbire in odločitve v življenju, ki presegajo golo preživetje.
2. Imam pravico, da odkrijem in poznam svojega notranjega otroka.
3. Imam pravico, da žalujem za tem, česar nisem dobila in sem potrebovala in za tem, kar sem dobila, pa nisem potrebovala niti želela.
4. Imam pravico, da sledim svojim lastnim vrednotam in merilom.
5. Imam pravico, da prepoznam in sprejmem svoj lastni sistem vrednot kot ustrezen.
6. Imam pravico, da rečem ne čemurkoli, če čutim, da nisem pripravljena, da ni varno ali da ni v skladu z mojimi vrednotami.
7. Imam pravico do dostojanstva in spoštovanja.
8. Imam pravico, da se odločam.
9. Imam pravico, da določim in spoštujem svoje prioritete.
10. Imam pravico, da drugi spoštujejo moje potrebe in želje.
11. Imam pravico, da prekinem pogovor z ljudmi, ob katerih se počutim poniževano.
12. Imam pravico, da nisem odgovorna za obnašanja, dejanja, občutke in težave drugih ljudi.
13. Imam pravico, da delam napake in da nisem popolna.
14. Imam pravico, da pričakujem iskrenost od drugih.
15. Imam pravico do vseh svojih čustev/občutkov.
16. Imam pravico, da sem jezna na nekoga, ki ga ljubim.
17. Imam pravico, da sem edinstvena, brez občutka, da nisem dovolj dobra.
18. Imam pravico, da me je strah in da rečem: “Strah me je.”
19. Imam pravico, da občutim in potem izpustim strah, krivdo in sram.
20. Imam pravico, da se odločam na osnovi svojih občutkov, presoje ali kateregakoli razloga, ki ga izberem.
21. Imam pravico, da si kadarkoli premislim.
22. Imam pravico, da sem srečna.
23. Imam pravico do stabilnosti, t.j. do “korenin” in stabilnih in zdravih odnosov, ki si jih sama izberem.
24. Imam pravico do svojega osebnega prostora in časa.
25. Imam pravico, da sem sproščena, igriva in neresna.
26. Imam pravico, da sem fleksibilna in da se ob tem počutim dobro.
27. Imam pravico, da se spreminjam in razvijam.
28. Imam pravico, da sem odprta za izboljšanje svojih spretnosti komunikacije, da bom razumljena.
29. Imam pravico, da sklepam prijateljstva in da se z ljudmi dobro počutim.
30. Imam pravico do okolja, v katerem nisem zlorabljana.
31. Imam pravico, da sem bolj zdrava od drugih v svoji okolici.
32. Imam pravico, da skrbim zase, ne glede na vse.
33. Imam pravico, da žalujem za tem, kar sem izgubila.
34. Imam pravico, da zaupam tistim, ki si zaslužijo moje zaupanje.
35. Imam pravico, da odpustim drugim in da odpustim sebi.
36. Imam pravico, da dajem in prejemam brezpogojno ljubezen.

Ne vem kako, ampak skopirala sem si še Listino pravic na moj post….super…tudi prav….nič ni naključje…
Hvala vam, da ste….

Na trenutke se izgubim,
tavam v megli, sprašujem se ali je moja odločitev pravilna….z možem sva v ločitvenem postopku, dogovor med nama je stekel normalno (skoraj preveč lepo, da bi bilo res), veliko je bolečine na obeh straneh, otroka sta prizadeta,to vem.
Globoko v sebi vem, da z možem kot partnerica ne morem več živeti, do njega ne čutim več ljubezni, intimnih odnosov z njim si niti v sanjah ne predstavljam več. Deset let živiva ločeno življenje, povsem sva se odtujila…..on mi pa še vedno zagotavlja, da me ima rad.
Sedaj me sprašuje, zakaj mu nisem že prej!! postavila ulitmat za vrnitev domov (dela v tujini)in da če bi vedel, da je to tako resno, bi pa prišel. To mi pravijo vsi….. Kako da mu nisem rekla. Slišal me ni! Jaz ga pa sprašujem, kako to, da ni on nikoli začutil tega, da se vrne družini in živi z njo in zakaj prelaga na mene odgovornost za njegova ravnanja. In potem mi začne razlagat………

Moji starši name ne govorijo več,nad mojo odločitvijo sta globoko razočarana…..letos me nista niti tega prosila, da bi v času njunega dopusta kdaj pa kdaj zalila rože, pobrala pošto….za to sta najela soseda….da sta šla na dopust mi nista niti povedala.
Ko sem praznovala rojstni dan, sem ju povabila in kaj sta mi rekla. Zakaj sploh praznujem rojstni dan, saj je pa ja vse skup brez veze, škoda je časa, škoda je denarja….in ju ni bilo.

Njegovi starši bi me brez vsega nagnali iz hiše…pa naj gre, če tako hoče…. Njemu govorijo, da bi me moral že davno prej preventivno premlatit, da ne bi kaj takega niti pomislila, da imam vsega polno rit….da kako zelo vsi trpijo, da si on tega ni zaslužil, ker se tako žrtvuje za družino….

Tako je. Z mojo odločitvijo sem sprejela vso odgovornost in posledice….tole polivanje gnojnice bom nekako morala preživeti. Odločila sem se, da bom sebi in drugim dokazala, da si v življenju zaslužim več, kot to golo “samsko” životarjenje, da bom našla srečo in da bom povsem normalno zaživela. Vem,da jih bo to najbolj bolelo,sploh zato, ker mi sedaj vsi govorijo, da zapravljam življenjsko srečo in da tonem v brezno pogube in večne nesreče.

Vilinka

Vilinka si mislim in si predstavljam, da mora biti takšna sitaucija res grozna. Ko se ti poruši svet, ki si ga poznal ( četudi je bil nezdrav zate) nastane velika praznina in če nimaš ob tem svaj nekaj ljudi, ki ti stojijo ob strani, te razumejo in podpirajo se res lahko počutiš sam v celotnem vesolju in začneš dvomiti v svoje odločitve.

Vsak mejni ali narcis vreden svojega imena, bo ob razhodu:
– popolnoma preložil krivdo na drugega, ker on pač nikoli ni kriv , ker ne more sprejeti svoje odgovornosti. Res dvomim, da je bil vajin razhod ali tvoje počutje v tem zakonu zanj totalno presenečenje. Razen morda v primeru, da tako zelo zanika svoja dejanja samemu sebi in da je tako zelo vajen, da ti vedno potrpiš in da na lastno škodo požreš vsako sranje, da je res “presenečen” nad tem, da si se tokrat postavila zase. Kadar hočejo sami pred seboj ( in pred drugimi) ohraniti svojo lažno podobo potem so v to pripravljeni vložiti veliko energije in ne izbirajo sredstev ( naj bodo prijazne ali neprijazen sorte).

– pravico imaš do svojih občutkov, svojega razmišljanja, svojih odločitev četudi se okolica z njimi ne strinja. Če so ljudje okoli tebe kolikor toliko zdravi, če imajo tudi sami kolikor toliko zdrave odnose jim je sicer pametno vsaj prisluhniti, kakšno je njihovo mnenje, saj ti lahko osvetlijo tvoje probleme še iz kakšne druge plati. Vendar je odločitev še vedno tvoja in do nje imaš vso pravico ( celo dolžnost, če pri tem zaščitiš sebe in otroke pred nezdravimi odnosi). Že način, kako se s situacijo spoprijemajo ljudje okoli tebe kaže na to, da njihovo življenje, odnosi, mišljenje, odzivanje ne prihajao iz zdravega jedra, ki spoštuje tudi druge in ne misli samo nase. Zdi se mi, da si bila nekakšen tampon ali strelovod za vse okoli in da so sedaj vsi šokirani, ker tega ne bo več. Pri vsakem razhodu ( pa tudi korenitem delu na sebi) se morajo odnosi med ljudmi ponovno vzpostaviti glede na nova dejstva. Bolj, ko so ljudje poškodovani bolj se tega branijo ( bolje znano sranje, kot nezanana četudi bolj zdrava prihodnost) in bolj napadajo tistega, ki je s svojim izstopom iz nezdravega sistema porušil znano sranje.

– MOM, NOM ali karkoli drugega……tvoja občutja, razmišljanja…..govorijo, da tak odnos ni zdrav zate, ne za tvoje otroke, če si niti predstavljati ne moreš da bi še kdaj bila z njim ti očitno že telo kriči, da se ne premisli, ker ne zmore več. Nekoč je eden najbolj znanih slovencov, ki so se uvkrajali z parnterskimi odnosi Marijan Košiček rekel, da se vedno vredno potruditi rešiti odnos ( z delom na sebi na obeh straneh seveda) vnedar da v primeru, ko se ne moreš več niti predstavljati, da bi še s kom spal skupaj rešitve več ni, ker nimaš več na čemu graditi. Lahko sicer ostaneš skupaj, vendar to ni parnterski odnos, temveč bolj kot brat in sestra ali kot dva tovariša. Morda je vredno tudi to, če imaš otorke in nekaj skupnih stvari ali kakšnih drugih skupnih ciljev in ti partnerstvo ni toliko pomembno, če pa je tak “bratski” odnos še povsem nezdrav potem pa , vsaj po mojem mnenju res nima nobenga smisla in je škodljiv za vse vpeletne.

Vsakič, ko v življenju delaš “čistko” , ko pregleduješ sam sebe in svoje odnose ali so zdravi ali ne, ko delaš na sebi……je najprej vihar in nezdravi odnosi se začenjo lomiti. Če jih je okoli tebe velko, nastane tudi velika praznina, vendar če stopaš naprej se ta slej ko prej končno zapolni z zdravimi ljudmi. To, da nimaš podpore niti svojih staršev je grozljivo in težko, vendar to ne kaže na to, da je s teboj nekaj narobe ali da imajo oni prav. To kaže na to, da je z njimi nekaj pošteno narobe.

Prestavljaj si, da bi se tvoja odrasla hčerka znašal v takšni sitauciji . Četudi se morda ne bi strinjala z njeno odločitvijo se verjetno z njo ne bi nikoli obnašala tako, kot se tvoji starši. Morda bi ji povedala, da se ne strinjaš, se z njo pogovoarjala, poskušala najti skupne odločitve ( če bi jo spoštovala in sprejela, da je odrasla in sama odgovorna za svoje življenje, se sploh ne bi vtikala) vendar ne bi nikoli ravanala z njo, tako kot ravnajo tvoji starši . Vsekakor pa je ne bi, če bi ti povedala, da trpi, da je v nezdravem odnosu…..itd še kaznovala z otegom minimalne podpore,da bi jo pripravila, da se vrne v pvsem nezdrav odnos.

Tako ravnanje staršev,ki kaže na to, da jim je bolj pomemen “ugled” ali kakšni drugi lastni interesi, kot pa njun otrok je izjemno težko doživaljati. Vendara njiju ( niti ostale okolice) ne moreš spremeniti, to ni v tvoji moči in to ni tvoja pravica , ne tvoja dožnost. Vse kar imaš v roki si ti sama, spremeniš lahko sebe in svoj odnos in odziv na to. Moje vodilo je bilo vedno : če česa ne moreš spreemeniti, potem ne izgubljalj energije z ( zakaj, kako, kaj pa če, kako lahko….) temveč vso svojo energijo raje usmeri tam, kjer lahko kaj spremeniš.

Drži se!

GittaAna

Hvala
GittaAna za vse napisane besede…..pošteno sem se zjokala in nekoliko mi je odleglo 🙁

Vilinka takšni odnosi se pletejo leta in leta ( še posebej če imaš takšno podlago, da jih, dokler niso že čisto izkrivenčeni ne prepoznaš kot škodljive) in zato jih ne moreš izplesti v nekaj dneh.

To je približno tako kot pri debelosti. Saj se ne zrediš prekomerno iz danes na jutri, gram na gram, dokler lepega dne ne odkriješ, da imaš 20 kg preveč, da težko hodiš po stopnicah, da ti nagaja srce in da je tvoje zdravje ogroženo. Če hočeš dobro sebi, boš ne samo začel hujšati, temveč spremenil tudi življenjski stil, drugače nobena dieta ne bo zares pomagala. Trpiš, ko ješ solate namesto pomfrija s pohanim sirom, trpiš ko greš na Rožnik namesto, da bi si zamaknjeno ogledal kak romantičen film s sanjskim kocem, trpiš ko si po napornem in stresnem dnevu ne moreš privoščiti niti čokoladne tortice s tremi kapcami sladoleda in namesto tega glodaš korenček.

Čez čas, malo po malo začneš uživati v sprehodih in si življenja brez tega sploh več ne predstavljaš in že razmišljaš o tem, kateri hrib boš ( z užitkom) osvojil in se ne moreš odločiti ali bi šel na tai chi ali pilates, ker te oboje zabava in se tako dobro počutiš, z užitkom poješ eno tako dobro kosilo iz doma pridelane zeljenave in ti postane slabo, ko nekoč iz navade poješ vrečko čipsa in kar narenkrat odkriješ, da je ob tebi toliko novih ljudi, ki si jih spoznal med tvojimi novimi aktivnostmi, da že mesec dni nisi imel časa, da bi si ogledal kak film….. da ne omenim kako odlično se boš počutil v svoji novi podobi..!!!

Ok, malo pretiravam, čeprav je vse res ….. ampak tako kot je na začetku težko pri zdravem hujšanju je tudi težko, ko se poskušaš znebiti odvečnih koligramov čustvene nesnage, ki si jih nekako navlekel nase ob druženju z nezdravo okolico.

Prepričana sem, da boš že kmalu počasi začela čutiti čisto drugače, da se bo povsem normalna žalost, jeza, razočaranje…spremenila v navdušenje nad novimi možnostmi in novimi priložnostmi v novem bolj zdravem življenju in da bo mnogo ljudi, ki ti sedaj meče polena pod noge kaseneje, ko boš že čustveno “vitka in zdrava” prišlo k tebi po nasvete, ker oni bi tudi…

Nič hudega ni in čisto običajno, če se ti kdaj vse skupaj zazdi povsem brezupno in če se vsa ta gmota negativne energije okoli tebe zruši nate in se ti zdi, da te bo pokopala. Rešitev je ista kot pri preamgovanju strahu. Pogumen ni tisti, ki ga ni strah ( prej osebnostno moten), temveč tisti, ki kljub strahu koraka naprej!

GittaAna