Imela sem partnerja MOM, vsaj mislim. Odrascal je v druzini alkoholikov, oce je pretepal mamo, njegov dedek babico, stric teti itd. Kot otrok je sicer imel ogromno materialnih dobrin a vendar je bil prica bezanja pred alkoholiziranim ocetom. Veckrat sta se z mamo skrivala pred njim, kot otrok je brisal kri po poskodbah…najstnisko zivljenje je prezivel v ponocevanjih, drogah, druzenju z kriminalci, veckrat je povzrocil prometno, policijske kazni, sposojal si je denar, iskali so ga raznu cudni tipi. Menjaval je zenske kot za stavo, nobeni ni bil zvest. Nasilen je bil do matere, veckrat, zaljivke so kar vrele iz njega. Spoznala sem ga pri njegovih 30ih, bil je ocarljiv, zelo inteligenten, urejen, pozoren, skratka vse, kar si lahko zenska zeli. K meni se je preselil v prvem mesecu, na tem je celo vztrajal. Jaz sem bila vrsto let sama in sem imela mocno zeljo po partnerstvu. Sadil je rozice o njegovi iskrenosti, zvestobi, zelji po druzini. Prvi mesec sem izvedela, da se mi je zlagal za priimek, to, da je zaposlen, o izobrazbi, skratka o vsem pomembnem. Padal je na kolena, ko sem hotela razhod, manipuliral, da se je takoj zaljubil vame in ni upal povedati resnice, ces, da je takoj vedel, da sem prava in tega ni hotel zavrecti. Popustila sem. Mesec dni je bilo ok, nezen, pozoren. Potem ponovno, flirtanje z drugimi, lazi o sluzbi, zapravljanje mojega denarja za pijaco, pogosto pitje, cc 4 krat tedensko. Ponovno sem popustila, hkrati pa me je spravljal v dolgove, posledicno me je delal odvisno od njega. Zgodil se je tudi prvi udarec, sicer sem burno reagirala on je jokal, prosil. Popustila sem. V letu dni so bili ekstremni prepiri, njegovo manipuliranje, kovanje v zvezde, ko so bile stvari vredu. Lezla sem vedno bolj v dolgove, v se vecjo odvistnost od njega. Veckrat sem zelela razhod, prislo je do tega, da sem mu zmetala stvari ven. Kot ponavadi, jokal, prosil. Ce ni pomagalo druga, je obljubljal, da se bo zdravil za alkoholizem. Veckrat sem bila delezna psihicnega nasilja, ponavadi ob mackastem jutro. Ce mene ni bilo, je jezo stresal na svojce, ponavadi na mlajsega brata. Bil je nasilen tudi do mame, nje ne ceni, v bistvu je do nje sovrazen, vedno ko pa potrebuje denar, molze njo. Zanimivo, do oceta je spostljiv. Skoraj prepricana sem, da ima MOM, narcisticno usmerjen. Hkrati je alkoholik, sam seveda ne vidi tezav, pri nicemer. Pije ker mu pase, zali, ker ga drugi ne cenijo, spostujejo. Ker vidim, da bodo stvari vedno iste, da lezem v se vecje dolgove, ker me izolira od vseh, financno nadzoruje, hkrati je postal fizicno nasilen, sem koncala. On je reagiral z ignoranco, kod da me ni bilo nikoli bilo v njegovem zivljenju. Kar me seveda boli, sem v dolgovih, brez prijateljev, druzine..on pa gre mirno naprej, brez vesti. Dovolj o njem, zanima me, kako ste se pobrale. Ker verjetno imam tudi sama tezave ker sem si dovolila v to godljo. Rada bi kak nasvet, napotek, kako preboleti.

JessyGi, iz svojih izkušenj ti lahko povem samo to, da ko zaključiš tako razmerje, najprej peklensko boli. Ne moreš verjeti, da se ti je to zgodilo. V odnos si vložila vse in na koncu izgubila vse. Grozna izkušnja. Kot prvo in najbolj pomembno: nikoli nikoli se ne obsojaj za to, kar se je zgodilo. Če boš prebrala zapise na tem forumu, ti bo marsikaj jasno. Ti ljudje so dejansko bolniki, s strahotno praznino v sebi, ki jo skušajo zapolniti tako, da se prisesajo na drugega človeka in ga črpajo na vseh možnih nivojih. Kot drugo: vedi, da se ti ljudje (sploh če imajo narcistične poteze) nikoli ne spremenijo. Tako da bodi vesela, da si se tega tipa znebila. Čeprav se morda zdaj še ne zavedaš, je šlo v bistvu za tvoje življenje…in rešila si si ga.
Baje se narcisi potem še vračajo k nekdanjim žrtvam, če jim zmanjka “narcistične hrane” drugje. Takrat je huda preizkušnja za nas, ker moramo njegove poskuse ponovnega zbližanja ignorirati. To je težko, ker smo ponavadi sočutna bitja. Oni niso. Oni so plenilci, ki jih skrbi samo lastno preživetje.
Svetujem ti, da za začetek predvsem veliko bereš in se čimbolj seznaniš s to tematiko, da boš vedela, s čim točno imaš opravka. To je meni pomagalo najbolj od vsega.
Se pa še zdaleč nisem pobrala, ampak si tudi tega ne zamerim, ker po vsem prebranem vem, da je to res izredna situacija. To ni bila običajna zveza, ki je razpadla. V tej zvezi si dobila hude rane. Zveza z narcisom je napad na srce, sem prebrala. Spodaj ti pošiljam en tekstič, ki sem ga prevedla z wikipedie… malo za spodbudo in inspiracijo. Sigurno ti bodo tudi drugi še kaj napisali. Pa tudi jaz morda kdaj pozneje, zdaj je že pozno in grem spat 🙂
Drži se! Veliko nas je, ki smo v podobni situaciji kot ti.
Lp, Anuk

Zakaj tako obsedeno razmišljamo o narcisu še potem, ko nas je zavrgel?
Nekaj odgovorov z wikipedie:
Narcisa je težko izpustiti. Ljubile smo ga in zelo nas je izdal. Že samo to je dovolj. Poleg tega čutimo zmedo, ker smo bile razvrednotene in pozabljene. Skoraj nerazumljivo je, kako lahko narcis svoja čustva odpre ali zapre kot vodo iz pipe. Spoznanje, da je narcis bolan in da je situacija verjetno brezupna, v nas vzbudi občutek nemoči, kar je v nekem smislu točno. Ne moremo spremeniti narcisa. Morda čutimo krivdo, ki pa si je ne zaslužimo. Morda čutimo jezo, ki smo jo dolgo zatirale. Morda se počutimo ponižane in žalostne, osamljene in prestrašene. Naš svet je bil zmanipuliran s strani narcisa. Verjetno smo izdale svoja prepričanja, vrednote in samospoštovanje – vse v imenu ljubezni. To isto spoznanje, ki tako zelo boli, pa je tudi ključ do zdravljenja. Gre za proces. Vsak dan, ko smo stran od narcisa, nam je lažje. Vsak dan nas pripelje bliže k realnosti, ki smo jo izgubile, ko smo bile z narcisom. O marsičem moramo razmisliti. Za zdravljenje je potreben čas.
Poleg zgoraj navedenega je treba omeniti tudi to, da narcis uporablja tehnike pranja možganov in če je uspešen, pridemo iz razmerja z njim drugačne, kot smo bile, ko se je razmerje začelo. Narcis je izkrivil naš način razmišljanja. Naša čustva je zmanipuliral. Narcis obvlada človeško psihologijo v najbolj sprevrženem smislu. Ve, kako priti do tistega, kar želi in takrat, ko želi. Obstajajo neke splošne resnice o ljudeh in narcisi to izkoristijo za svoj namen. Spominjam se, da je bila veliko stvari, ki sem jih slišala od svojega narcisa skoraj dobesedno enakih, kot jih moški govorijo ženskam v osladnih tv nadaljevankah. Bil je popoln – vsaj v času, preden je pokazal svoj drugi obraz.
Izredno dobro tudi vidijo ‘individualne’ psihološke in čustvene šibkosti svoje žrtve – bolje kot katerikoli drug človek v našem življenju. To ocenijo že zelo zgodaj, da lahko pridejo do nadzora, ki ga potrebujejo. Nikoli si nisem mislila, da bom spet nasedla (sem že enkrat prej in sem se veliko naučila). Veljam za zelo inteligentno in pronicljivo osebo, vendar me je vseeno pretental. Ko gledam nazaj, sem videla vse opozorilne znake, vendar sem jih preprosto spregledala, ker sem bila tako zelo očarana. Fantazijo, ki jo narcisi ‘ustvarijo’ (v začetku, ko se kažejo v najboljši luči), je zato izredno težko pozabiti in preboleti. Nihče se ne more kosati s tem – zato, ker ni bilo resnično. Ostanemo same s strastnimi, intenzivnimi spomini in večina od nas se je v svojega narcisa tudi globoko zaljubila. Ko padeš v to, je težko preboleti, tudi če razum govori drugače. Gre za zelo globoke stvari.
Prepričana sem, da je edina pot ven iz te obsedenosti ta, da neizprosno treniraš svoj um, kajti čeprav je bilo ranjeno naše srce ‘in’ naš um, je samo um sposoben, da nas osvobodi obsedenih misli. Pomaga, če postanemo bolj zavestne. Vsakič ko ti misli zatavajo tja (in moje zatavajo pogosto!), poskusi te misli zamenjati z novimi – npr. s spomini na slabe čase z narcisom, da te to ohranja močno, spomni se na svojo lastno vrednost, moli, meditiraj, zamoti se s tem, da pokličeš prijateljico – preberi knjigo – poglej si kak film, zamisli si življenje, kakršno si želiš in z osebo, kakršno si želiš ali pa si čisto konkretno predstavljaj, da odrivaš škodljive misli stran. To je samo par idej, kaj deluje pri meni. S časom in prakso si ojačaš um in imaš več kontrole nad njim – in začneš uživati v jasnosti, ki si jo tako tragično izgubila. Nekdo mi je nekoč rekel, da je naš um kot konj – ali ga zdresiraš ali pa gre po svoje. Gre za bitko v umu. To lahko premagamo in se za vedno osvobodimo iz prijema narcisa.

Najprej hvala za odgovor. Zelo veliko je resnicnega v tem zapisu, njegovih manipulacij se sprva nisem niti zavedala, ceprav tako deluje v celotni okolici. Sedaj vem, da me je izbral za zrtev, igral tocno na strune, ki sem jih kot custveno hrano potrebovala. Ves trud sem polagala v to, da sem filala njegov ego, ga bodrila, oproscala, financirala. Pa sem v svojem zivljenju samostojna ze vrsto let, nikoli mi moski ni bil nujen. Ob njem pa, kod da nisem znala funkcionirat samostojno. Sicer sem parkrat burno reagirala na njegove izbruhe, psihicno mantretiranje. Takrat je ali izbruhnil, da je prislo do nasilja, ali se burno umaknil in par dni prezivel po gostilnah, kasneje pa nazaj jokat. Kriva sem bila za vse, ce se je on spotaknil, je bila krivda moja, ce je zazgal kosilo, zopet sem bila krivec jaz. Za njegove izbruhe, pitje, nasilje..vse je pripisoval meni. Ce bi bila jaz drugacna bi on ravnal drugace. Ceprav je isto reagiral do vseh, razen oseb, ki so nad njim, ob katerih se ne pocuti mocnejsi. Bili so dnevi, ko ga nisem smela vprasat cisto osnovnih stvari ne da bi znorel. Bili so pa tudi dnevi, ko sem lahko bila jaz, ponavadi, ko je imel financnih sredstev dovolj za pijancevanje. Ob njem sem bila kot jo jo, ali vse ali pa cisto nic, vmesnih variant ni poznal, sprejemal je izkljucno mojo krivdo za vse. Sicer bi morala prej opaziti znake, ze na zacetku, ce npr nisem takoj dvignila telefona je bilo v roku pol ure 20 neodgovorjenih, ce nisem bila ob uri na dogovorjenem je skakal v zrak, ces, da ga ne spostujem, ne cenim. Iz veze odhajam z zelo mesanimi obcutki, v sebi vem, da je tako prav, po eni strani sem mu hvalezna, da je prerezal stike. Po drugi mi nekaj manjka. Ne vem ali sem bila tako pod njegovim vplivom, da mi sedaj namesto custvene svobode ta njegova salutiranja manjkajo. Opral mi je mozgane, skoraj do nerazumne meje. V bistvu ne morem reci, da ga nesmrtno ljubim, imam pa veliko custvenih ran. Vem, da bom nekoc hvalezna za to izkusnjo, ki me je drago stala, sedaj sem cisto zmedena. Napisala sem mu mail, da vem, da je tako prav, da me prevec bremeni njegova vzkipljivost, pitje, zazelela vse najboljse in zakljucila. Ni bilo odgovora, kar me sicer boli ker imam se vecji obcutek izigranosti, sem pa vesela ker sama ne vem ce bi nasla pot iz tega zacaranega kroga. Pocutim se cisto zgubljeno, jezno, zalostno, prizadeto…cel kup obcutkov z katerimi ne vem kam. Pomaga mi, da razumem njegovo situacijo, manj krivim sebe. Pri njemu je bilo tako, da sem ob vsakem mojem odhodu bila delezna manipuliranj npr. Nihce te nima rad, boljsega ne bos nasla, razdiras druzino, vse sem ti dal, nikogar nimas le mene in mojo druzino…to imam zakoreninjeno v glavi, samopodobo cisto poruseno. Pomaga mi pisanje o mojih custvih, dojemanjih njegovega obnasanja. So trenutki, ko pomislim kaj pa ce res, kaj ce sem sama kriva, kaj ce bi bil on vedno sarmanten, intelegenten, pozoren moski, ce bi se le jaz podredila.

O narcizmu je veliko napisanega na tem forumu. Vsi prispevki so zame izreno zanimivi in zelo, zelo poučni. Zato si jih kopiram in posebej sprintam. S tem zame nastaja zelo poučna “knjiga”… Posebej bi vas opozorila na prevedene prispevke, ki jih je prevedla in objavila Anuk.

Kot pomoč o tem zakaj se gre, pa si bom najprej izposodila resnico, ki jo je zapisala “Oddaljena” na zgodbico o labodu:
“Labodu na bregu reke se je približal škorpijon in ga prosil, če bi ga labod lahko prenesel na drugo stran reke. Labod je rekel, da ne, ker ga bo škorpijon pičil in bo labod umrl. Škorpijon je labodu obljubil, da ga ne bo pičil, saj hoče samo varno priti na drugo stran reke. Labod popusti in dovoli škorpijonu, da zleze na njegov hrbet. Tik preden dosežeta drugo stran reke, pa ga škorpijon piči in skoči na varno. Ko labod tone, vpraša škorpijona, zakaj je prelomil obljubo. Škorpijon reče »Jaz sem škorpijon, to je to, kar počnem.«

Vprašanje: Zakaj je labod dovolil škorpijonu, da je splezal na njegov hrbet?
Odgovor: Ker je labod projiciral svoje labodje lastnosti na škorpijona.

Narcisi so mojstri projekcije. Svoje temne lastnosti projicirajo na tiste, ki jih (narcise) ljubijo. Mi pa ne razmišljamo pogosto o naših projekcijah. Tudi mi namreč z enako lahkoto projiciramo svojo dobroto na narcisa v svojem življenju in potem se zaljubimo v dobre lastnosti sebe, ki smo jih projicirali v drugega. Narcisa (škorpijona) vidimo kot empatičnega, skrbnega, ljubečega, sočutnega in iskrenega, ker smo mi sami takšni. Narcis z veseljem prevzame naše projekcije in nam da svojo umazanijo. Začne nas obsojati točno za tiste stvari, ki jih na koncu uzremo v njem.”

Anuk v prispevku “Kako pozdraviti svojega notranjega otroka?” je zapisala tudi zelo pomembne podatke: ” Žal mi je prostora, ampak jih bom navedla: “Trenutno berem zelo fajn knjigo – Elan Golomb: Trapped in the Mirror – Adult Children of Narcissists in Their Struggle for Self.
Odkrila sem tudi zelo dobro spletno stran: http://www.voicelessness.com
Tam je lepo opisan problem ljudi, ki smo odraščali z narcističnimi starši. Bistvo je v tem, da v otroštvu seveda nismo bili nikoli slišani. Ljubezen in odobravanje smo si morali zaslužiti s pridnostjo in ubogljivostjo. Zato mnogi med nami nismo nikoli razvili svojega avtentičnega glasu, ne vemo, kdo zares smo, saj smo se celo življenje ravnali po tem, kaj je okolica pričakovala od nas. Zelo se prepoznam v tem. Prepričana sem, da sem tudi zato padala v zveze z navidezno samozavestnimi narcisi – zaradi svoje lastne negotovosti oz. nepoznavanja sebe. “.

Vse omenjeno posebej poudarjam zato, ker bi k temu rada dodala še nekaj malega iz lastnih izkušenj. Dejansko gre za zelo globoke stvari v nas, kot piše Anuk. Vendar pa je pri tem zelo pomembno vedeti, “da je “strenirati svoj um” , ZELO NAPAČNO in ZMOTNO mišljenje in za rešitev nas samih, bistveno PREMALO. Tu gre za naše napačno priučene in navzete vzorce iz otroštva, ki jih nosimo v svoji podzavesti in kjer nam intelekt ne more veliko pomagati. Kljub razumevanju problema narcizma (kar je vsekakor zelo pomembno!), se nam na podzavestni ravni še vedno dogajajo neslutene stvari (ponotranjeni zapisi iz otroštva!), ki k nam in na našo pot vedno znova privabljajo narcise. Edino delo na sebi in odgovor na vprašanje zakaj se nam to dogaja, nas lahko reši. Žal pa tega, brez ustrezne pomoči ne zmoremo sami… Enostavno ne gre.

Ko sem vedno znova zahajala v problematične odnose z narcisi, sem se večkrat spraševala: “Pa kaj mi na nosu piše?!” Največji problem zame je bil reprogramirati vse škodljive zapise iz otroštva. Poiskala sem si najboljšega terapevta. Kljub temu je bila zame zeloooooo dolga pot, da sem se našla. Celjenje ran našega notranje otroka potrebuje veliko časa, veliko izobraževanja in veliko pozitivnih izkušenj, da zlezeš na “zeleno vejo”. Kjer se v ozadju narcisa, s katerim smo živeli, kaže tudi nasilje in alkoholizem, pa je pot k rešitvi za nas še toliko težja. Pri tem se je dobro poučiti kaj več tudi zakonitostih bolezni odvisnosti.

Če bi bila jaz na vašem mestu, bi se najprej vključila v samopomočno skupino svojcev oseb z MOM ali pa bi si poiskala zelo dobrega terapevta. Edino skupina ljudi z enakimi oziroma podobnimi problemi, vam lahko pomaga celiti rane. Celjenje ran iz otroštva je zelo dolga pot in se nam mora zgoditi predvsem na IZKUSTVENI RAVNI. V veliko pomoč vam je lahko tudi ta forum in s tem tudi prebiranje prispevkov za nazaj. In tudi še naprej… Iz vsakega se je mogoče kaj posebnega naučiti in vsak prispevek nam lahko pokaže novo pot k sebi. Toliko zaenkrat. Pa SREČNO! Lp Odmev.

Ja, pa ja. Jaz imam sicer mamo mom, ampak med takimi ni nobene razlike ali gre za partnerja, starša,..vse isto. Vse bi bilo drugače, če bi ti……, bistvo je, da ti očitajo, da si nemogoča in vsega kriva, da ne znaš, ne razumeš, nočeš, lažeš,… Tudi jaz nisem vedela kam s tistimi strašnimi občutki in tistim črvičkom ali morda pa res nisem jaz kriva za tako situacijo, take odnose, imela slabo vest, občutek krivde. In tudi potem, ko že malo počistiš, se krivda ponovno vrne in gloda, načenja še tisto malo samozavesti, ki si si jo med tem priborila. In se vrača ponovno in ponovno. Potreben bo čas, veliko časa, da bo vsaj malo bolje. Če je danes težko, bo jutri gotovo bolje in pojutrijšnjem še bolje, verjemi. Se splača potruditi, iti ven med ljudi, v naravo, pogledati dober film,… predvsem pa se o tem pogovarjati in zanimivo koliko ljudi srečaš s podobno zgodbo, ki so že uspeli počistiti s preteklostjo in živijo za danes in sedaj.

Pozdravljena JessyGi in ostali,

najprej hvala za ta forum. Brez njega bi bila morda še vedno v takšnem razmerju.Če pa to ne pa bi se ves čas spraševala, kaj sem delala narobe in krivila sebe, saj mi je kot praviš precej opral možgane.
Moja partnerska zveza je trajala leto dni. Prve tri mesece res idealno, potem pa so se začele pojavljati stvari, ko sem se začela spraševat kako je to sploh mogoče. V enem trenutku sem bila naj, naj oseba (tudi , če se meni ni zdelo, da se je zgodilo kaj posebnega) v drugem trenutku pa po njegovih besedah gnoj. Gnoj zato ker sem ga prvič in zadnjič takrat, prišla iskat v gostilno, da totalno pijan ne bo vozil k domov. Živela sva vsak v svojem stanovanju. Pa mi je na poti do njegovega doma začel težiti, da sem se spogledovala z nekom v gostilni (sploh ne vem s kom), vpil in kričal kot majhen otroček in na koncu zahteval, da se bo peljal sam, da naj obrnem in ga peljem nazaj do njegovega avta. Ker je bil to prvi njegov izpad sem bila čisto zmedena, od jeze obrnila avto in ga dostavila do njegovega ter odpeljala. No, ni minila niti minuta, ko so začeli deževati SMS-i kakšen gnoj sem, največji od vseh. Meni pa nič jasno. naslednji dan se je obnašal tako kot, da se ni sploh nič zgodilo.
Začele so mi utripati lučke. nato sem načela debato, pogovorila sva se, povedal je, da je naredil narobe in spet so se začeli “lepi tedni”. Sem pa bila malo bolj previdna. No, potem je iznenada prišel drugi izpad. Moje lučke v glavi so utripale še bolj, vendar me je vedno uspel prepričati, da sem zanj edina in najpomembnejša in, da mi ne bo nikoli več naredil kaj podobnega. Tako je zadnje pol leta izgledalo tako, da sem se jaz umikala, mu govorila, da nama pač ne gre, on pa je uporabljal vsa svoja orodja, da me prepriča, kako zelo me ljubi. Ignorirala sem njegove klice, sms-e, nisem odpirala vrat, ko je zvonil pa se človek nikakor ni želel vdati. Pa sem zopet popustila, ker sem si mislila, ja kateri človek razen tisti, ki ljubi pa vloži toliko truda v to, da bi bil z nekom, čeprav ga drugi zavrača. In sem popustila in zopet se je vse maltretiranje, nadzorovanje, včasih tudi ignoriranje ponovilo. Na koncu sem njegovim bližnjim povedala, kakšen je in si s tem sicer na grbo spravila njegovo nepopisno jezo z grožnjami. Ker pa se je začel zavedati, da grožnje pri meni ne delujejo sem imela končno mir.
V tem času sem našla tale forum, prvič zvedela za to bolezen, začela prebirati literaturo o MOM in vse bolj zdravila svojo ranjeno dušo. Zelo mi je pomagalo, da se nisem več spraševala “zakaj to, zakaj ono”. Zdaj sem vedela, spomnila sem se precej dogodkov pa tudi njegovih stavkov in ko sem jih povezala z MOM se je “slika” začela risati sama od sebe. Sem pa takrat prešla v drugo fazo in mu v bistvu odpustila in s tem pri sebi lažje zadihala. Zaradi bolezni se mi je začel smiliti. Sem pa bila prepričana, da se bo enkrat ponovno oglasil.
Po dveh mesecih po najinem razhodu se je zopet javil. Z neko smešno izmišljutino, samo, da je lahko navezal stik. Jaz pa (očitno tudi malo bolna), sem privolila, da greva na pijačo. Zanimalo me je, kako se bo obnašal in ali bom lahko prepoznala njegove manipulacije, zdaj, ko vem zakaj gre.
Začel je zelo prefinjeno s kupom lepih besed in dejanj, kako me ne more pozabiti, da poskusiva ponovno, da kot je rekel “je šel čez to, kar sem mu naredila” (kaj že ???). Jaz pa sem samo spremljala njegove besede in reakcije na moje besede. Bil je nenormalno prijazen, čisto malo pokroviteljski in brez izpadov, kot bi čutil, da se mora potruditi, da se bom spet ujela. Tako sva funkcionirala en mesec, kar pa ni nobena zdrava zveza, saj v njej nisem bila predana ampak stalno na preži, kdaj bo spet počilo. In…seveda je počilo. Ne bom opisovala kako, ker sem že tako predolga. Sem mu pa nato razložila, da nama tudi drugič ne gre, omenila nekaj primerov zakaj, povedala, da ne bom njegov predpražnik in, da ga imam sicer rada pa mu glede na to, da si sam noče pomagati, potem tudi jaz ne morem in sem šla. Rekel je, da naj neham s psihiatričnimi forami, da pa se strinja z veliko povedanega predvsem pa s stavkom, ki sem mu ga izrekla in sicer “ti bi, pa ne bi”.
Od takrat je minilo dva meseca. Vmes se je nekajkrat oglasil z smsom pa sem ignorirala. Tako je najbolje zame.
Gre pa tole moje zdravljenje počasi. Vedno več dni sem dobro “v glavi”, kakšen dan pa tudi ne. Predvsem me zmotijo njegovi sms-i. Če bi rekla, da me ne znervirajo bi se zlagala.
Da končam, postavila sem se na noge. Se pa sprašujem kako se postavijo na noge tiste/i, ki so v takšni zvezi leta in leta, če gre že meni zelo počasi.
Zato, JessyGi, nisi ti kriva. Šarmanten, inteligenten, pozoren moški ne rabi podrejanja. Podrejanje partnerjev je hrana za MOM. Če bi se podredila bi bilo vse enako oziroma še huje. Lahko poskusiš, zdaj ko imaš znanje o MOM. Jaz sem, vendar le za en mesec in tudi s tem, kar vem do sedaj ni šlo nikakor. Ni vredno. Škoda je tebe, tvoje energije in tvojega časa, da bi se poskusila v igri -spremeniti ali pomagati k ozdravljenju osebo z MOM. Skoraj upam, si trditi, da ne bo šlo. Ne vem, mogoče se motim. Aha, pa še to, še se bo javil, samo, da si malo pozdravi ego. Takrat pa stori tisto, kar je zate najbolje. Verjemi ZELO boš PONOSNA NASE! SREČNO

Punce super ste povedale, užitek brat, obladate :-)!

Ena od osnovnih napak, ki jih delamo pri ljudeh z osebnostno motnjo je, da jih presojamo glede na nas, kaj bi mi naredili, čutili, mislili, če bi bili v njihovi koži. Oni mislijo, čutijo, doživljajo in reagirajo povsem drugače kot “običajni” ljudje, živijo v čisto drugem svetu, ki je nam povsem tuj in ki ga dokler ga ne naštudiramo sploh ne obvladamo in ne razumemo. Zato pa oni zelo dobro razumejo in obladajo ( če hočejo seveda ali kadar kaj potrebujejo) naš svet, naš način doživljanja. Zato z lahkoto pademo na njihove “fore”, ker nam je nazamisljivo to kaj in kako počnejo.

Poleg tega vsi nasedemo temu, da bi se radi z njimi razumno pogovarjali Če bi se z nami kdo vsedel in se na dolgo in široko razumno pogovarjal,bi verjetno odnesli vsaj nekaj. Oni ne odnesejo od tega prav nič, razen morda kakšne nove ideja, kako nas ša lažje obrnejo okrog. Z nerazumnimi se pač ne moreš pogovarjati razumno.

Prvi in osnovno pravilo, ki ga moraš upoštevati, če se želiš izvleči iz takega odnosa pa je, da se prenehaš ukvarjati z njim in vso to energijo usmeriš zgolj vase. Vsakič, ko se zalotiš, da spet tavaš v labirintih vajinega odnosa in razmišljanu o njem takoj prekini ( vsakič ko se to zgodi, tudi če je to n-krat na dan) in usmeri energijo v kaj drugega, še najbolje vase ( knjige, sprehod, prijatelji, telovadba, frizer…) Ker boš na ta način malo po malo nabral čedalje več energije, se bo z vsakim lončkom nove porcije energije lažje soočati z opustošenjem,ki jo je pustil za seboj in nove ideje, ljudje, projekti…bodo začeli prihajati sami od sebe.

GittaAna

Pozdravljene vse sedanje in bivše sostanovalke “mom in narcis-landa”!

Pred dvema mesecema sem “spokala svoje stvari” (s precej strahu, ker je bil doma in sem hodila kot po jajcih) s pomočjo dveh korajžnih prijateljic, vrnila ključe in zaloputnila vrat. Z ramen se mi je odvalil kamen velik kot Mont Everest, vendar MOM se ni predal. Dva dneva si je zdravil “ranjeni ego”, potem pa so sledila SMS sporočila s “srceparajočo vsebino kot v kakšni mehiški telenoveli.”

Grozna sem, ker sem mu prizadejala takšne rane, da ne ve ne kako ne kam, obesil se bo, ne more spati cele noči, saaaaam je in nima nikjer nikogar, stiska ga okoli srca, ne more dihati, nujno naj pridem, magari ob 3. uri zjutraj…….89 takšnih sporočil in 138 klicev. Nisem odreagirala niti na eno provokacijo, dala mobi na “izključi zvok” in preživela. So me pa zelo srbeli prsti, da bi mu napisala SMS: daj obesi se že, da bo mir pred teboj, tudi, če takoj crkneš, me ne bo več nazaj……ampak, na tak nivo se res nisem spustila.

Me je pa postalo strah. Ti ljudje se zlepa ne predajo, dokler predvidevajo, da se bo “hrana za MOM” morda vseeno odzvala.

Počasi se sestavljam, z njim sem bila 5 let. Od medenih tednov, do popolnega razvrednotenja mene kot ženske in osebe, flirtanja ob vsaki priložnosti, varanja (čeprav vztrajno zanika) do fizičnega nasilja, če sem uveljavljala svoje argumente……Ni, da ni!!!

Ko sem sama sebe odkrito vprašala: kaj mi je tega treba, sem bila že na pravi poti. Vedno je težko, še posebej, če je v fazi lepega obraza, ampak realno – ni možnosti za preživetje.

Punce, pazite nase, poskrbite na vse in pojdite (če hočete doživeti še kaj lepega).

GittaAnna, točno to kar si zapisala “Oni mislijo, čutijo, doživljajo in reagirajo povsem drugače kot “običajni” ljudje, živijo v čisto drugem svetu, ki je nam povsem tuj in ki ga dokler ga ne naštudiramo sploh ne obvladamo in ne razumemo. Zato pa oni zelo dobro razumejo in obvladajo ( če hočejo seveda ali kadar kaj potrebujejo) naš svet, naš način doživljanja.”

Je pa zanimivo in popolnoma drži tudi to, da so v velikih (definitivno ne v vseh) primerih predvidljivo nepredvidljivi, kot sem nekje prebrala. Tega sicer ne moreš videti preden ne pridobiš vsaj malo znanja glede MOM. Ko pa enkrat veš zakaj gre je včasih prav smešno, saj se odzovejo tako kot si si mislil torej predvidljivo nepredvidljivo. Sama sem to po povratku v “zvezo” nekajkrat poskusila. Šlo je za banalne stvari (takšne, o katerih v zdravih zvezah niti ni potrebno razpravljati), v takšni zvezi pa lahko nastane cel hudič. Mogoče sem nesramna, ker sem se šla to igrico, vendar sem zavestno kdaj pa kdaj kar nekaj rekla in hkrati predvidela možni scenarij njegovega odziva. Tisti, ki to poznate verjamete, da je reagiral točno tako, kot sem predvidela. Zdaj, ko to pišem mi je prav smešno, takrat mi je bilo malo manj, je pa bilo predvsem potrdilo meni, da se glede njegove motnje ne motim in, da z mojim razumom ni nič narobe.

Zanimivo je bilo opazovati tudi njegove reakcije na moje obnašanje. Velikokrat sem zavestno odreagirala tako, da se na njegove izpade nisem pustila motit. Nekako z ljubeznijo in skrbnostjo pa kljub temu brezbrižno v smislu “kakor veš oziroma kakor želiš, stori kot se ti zdi najbolj prav”. Nisem se jezila, nisem težila, nisem prosila, nisem jokala, nisem dopovedovala…nisem pa se tudi strinjala. V takšnih momentih je bil človek čisto zmeden. In do nezavesti poskušal, da reagiram na način, ko bo videl, da me je prizadel in podredil ter dobil svoj obrok hrane. No, velikokrat ga ni. Potem je v takih primerih imel nujen opravek in je kao moral iti. (kam že??, zakaj že??) Mislim, da vsi vemo – po svoj obrok, drugam (prijatelji, pijača, čedalje bolj mislim pa da tudi k kakšni drugi gospodični). Naslednji dan ali dva se je trmal. Potem pa čakal, da ga pokličem jaz. Ker ga nisem je po dveh dneh kot, da se ni zgodilo nič nadaljeval z “najino zvezo”. Nekajkrat me je sicer obtožil, da sem bila kriva jaz in rekel “OK, To je zdaj za nama”. (kaj že ????) Precej bizarno, ne.
Če sem se na njegove izpade odzvala kot prej, preden sem vedela zakaj gre pa smo bili spet pri čustvenem izsiljevanju in je bil “nahranjen”.
Prav zato je bil mesec dni dovolj zame, da sem ugotovila, da tole nikakor ne bo šlo. Veste, živeti s predvidevanji glede njegovih reakcij je nemogoče in popolnoma nezdravo. S tem si v bistvu pohabljamo duševno zdravje tudi sami. Mislim, da nasveti sotrpink in sotrpinov na forumu zelo pomagajo do tega, da se enkrat tega zaveš sam. Vsekakor pa moraš do tega priti sam v svoji glavi. Takrat gre na bolje. Potem pa tako kot naj bi delali alkoholiki na zdravljenju, šteješ vsak dan posebej in si ponosen na vsak dan posebej, da si ne dovoliš, da te potegnejo ponovno nazaj in, da s tem zdraviš sebe – s tem pa tudi daješ priložnost samemu sebi, da se boš slej ko prej izkopal iz tega.
Pa še tale citat za pozitivnejšo držo “Nihče si vas ne more podrediti brez vaše privolitve”(E. Roosevelt).
Uf, spet sem bila predolga 🙂

“……Nisem se jezila, nisem težila, nisem prosila, nisem jokala, nisem dopovedovala…nisem pa se tudi strinjala. V takšnih momentih je bil človek čisto zmeden. In do nezavesti poskušal, da reagiram na način, ko bo videl, da me je prizadel in podredil ter dobil svoj obrok hrane. No, velikokrat ga ni. Potem je v takih primerih imel nujen opravek in je kao moral iti. (kam že??, zakaj že??) Mislim, da vsi vemo – po svoj obrok, drugam (prijatelji, pijača, čedalje bolj mislim pa da tudi k kakšni drugi gospodični). Naslednji dan ali dva se je trmal. Potem pa čakal, da ga pokličem jaz. Ker ga nisem je po dveh dneh kot, da se ni zgodilo nič nadaljeval z “najino zvezo”. Nekajkrat me je sicer obtožil, da sem bila kriva jaz in rekel “OK, To je zdaj za nama”. (kaj že ????) Precej bizarno, ne….”

Bizarno in zelo tipično. Ko se enkrat zavedaš mehanizmov, potem so predivdljivi kot majhni otroci. Dostikrat smo celo mi tisti, ki odreagiramo na star način, ker se ustrašimo, da bo zares šel, ker potem, ko ne dobi več svojega jih ne zanimamo več.

Sama lahko svojo mater ( pa tudi ostale borderline) predividim do besede natančno (z vejicami, pikami in premori vred), čeprav me včasih še vedno uspe ospuniti s kakšno bizarnostjo. Nekaj časa, priznam, sem se tudi sama maščevala tako, da sem se obnašala tako, da sem vedela, da bo čisto ven padla in bila totalno zmedena, ker ji ni bilo nič jasno. Ena od stvari, ki jih ne prenese je, da govoriš povsem po resnici, da se ne greš niti najmanše igrice, olepševanja….tudi če to poveš čisto mirno, brez obtoževanja in tud če gre za čisto majhne stvari jo to do konca ziritira. Ona tako zelo uživa v blebetanju in ovinkarjenju in spletkah, da jo to čisto spodnese in tega preprosto ne razume. Potem sem s tem prenehala, ker tudi to nima smisla ( mislim, tega ne delam več zanalaš, še vedno pa se ne grem njenih igric) En tak zadnji pogovor sva imele, ko je začela stokati, kako je bila ona čudovita mama, kako je vse naredila zame, kako se je žrtvovala, kako nas je vse imela rada….pa sem ji čisto mirno rekla, da naj preneha, ker me ni marala in sem ji bila odveč od trenutka, ko sem se rodila in da se ne rabi sprenevedat, ker je meni to povsem jasno. In je utihnila, ker je začutila, da je meni res vseeno in da se mi ne da prepirat in dokazovat, da na primer metanje nožev vame res ni kak višek ljubezni…..v tišini ki je sledila pa je bilo obema jasno, da je to res. Da ne samo da me ne mara, da me dobesedno sovraži, vnedar je na nesrečo ( obeh) obsojena name, ker nima več skoraj nikogar, ki bi še skrbel zanjo.

Sedaj je povsem “obupala” nad menoj, kar se kaže tudi v tem, da tudi če jo pokličem po minuti že zaključi pogovor, ker ima toliko opravkov. Prej me je nadlegovala tudi ob 3 zjutraj in še posebej med delom, tudi večkrat na dan. Še posebej rada je poklicala takrat, kadar sem ji posebej zabičala naj ne kliče, na primer med mojim delovnim časom , seveda je klicala zgolj takrat, da bi dokazala, da ji jaz ne bom ukazovala in da je ona glavna. Še posebej pa je bila zadovoljna, če sem znorela in se začela prepirati o tem, da zakaj me ponovno kliče točno takrat, ko ji rečem, da ne….ko pa sem odkrila, da ji to paše, da na tak način dobi mojo pozornost, mojo energijo in to v obliki, ki jo želi , torej, da je ona uboga , pozabljiva žrtev ( ki nikoli ne pozabi,kdaj nimam čas za klepetanje po telefonu) jaz pa hudobna hčerka, zaradi katere ona tako zelo trpi in se mora tako zelo grozno obnašati – torej me ima točno tam, kjer me hoče in ponovno zmaga. KO sem s tem prenehala ( preprosto ji nisem več dvigovala telefona in ji določila dan in uro, ko se lahko slišiva) je izgubila vse zanimanje zame. Najprej je seveda naredila nekaj kapitalnih dram, da bi me spet pripravila do tega, da bi se še naprej šla igrice, po pravilih, ki bi jih ona določila, ko pa je videla, da ne bom popustila je bil naenkrat popln preobrat in sem ji odveč vsakič, ko pokličem. Seveda se s težavo potrudi, da je prijazna, vsake toliko časa poizusi, če še vedno vztrajam pri svojih odločitvah, potem pa najde kup zelo bizarnih razlogov, zakaj se ne bo več pogoarjala ali zakaj ne želi, da pridem. ( Seveda vsem ostalim razlaga, da jo nikoli ne pokličem in da me prosi in roti, da bi prišla, jaz pa ne prihajam)

Drugi ljudje so za njih zgolj objetki za zadovoljevanje njihovih potreb. Res da je to tudi zaradi te motnje, vendar to še ne pomeni, da moram v takšno vlogo tudi pristati. Tako, kot imajo oni pravico, da živijo tako kot živijo, se odločajo kot se odločajo in ravnajo z drugimi tako kot ravanjo ( da lahko, če seveda hočejo, to počnejo tudi drugače, se izkaže vedno, kadar jih je strah, da bi svoj objekt izgubili ali kadar v v bližini kdo, na kogar si želijo narediti vtis), se lahko tudi jaz svobodno odločam, da na to vlogo ne pristanem in da v svojem življenju dopustim zgolj zdrave odnose in zdrave ljudi. Ne samo da imam to pravico, to je v bistvu moja primarna dolžnost do same sebe.

GittaAna

Ja mom parnerji so pa prav posebna zgodba. Ena mojih “velikih ljubezni”, ” s katerim je bilo na začetku dobesedno filmsko lepo, razburljivo in čudovito ( visoko funkcionalni narcis s priokusom borderlina) še n-let po tem, ko sem dojela resnično sliko in njegov prefinjen egoizem in vse ostalo, kar se za narcista spodobi…..ne more dojeti, da se ne grem več in da me ne zanima ne on, ne takšne odnos, ki sva ga imela. Še dandanes se mi zdi, da vsakič, ko ga po dolgem času spet srečam preverja ali sem končno prišla k pameti in mi da vedeti,da mi je pripravljen odpustiti, ker sem bila v vsem tem času tako zmešana, da nisem dojela njegove veličine, njegovih nujnih in velepomembnih potreb in se nisem bila več pripravljena iti njegovih igric in mu ponovno zagotavljati njegovo narcistično hrano.

Zaključila sva tako, da sem po letih, ko se je vse vrtelo okoli njega in njegovih dram zbolela in sem bila mesec dni res čisto hin, on pa je kar naenkrat začel odkrivati, da morda pa najin odnos le ni to, kar si je on predstavljal, da sem mu v breme in je sicer nekaj časa z veliko muko in trpljenjem, slabo prikritim pod vlogo odgovornega partnerja, ki poskrbi za drugega, kadar ga rabi …to tudi počel, potem pa se je odločil, da se on tega ne gre več, da v bistvu to, kar je bilo med nama , sploh ni TO.

Rabil je eno leto, da je odkril, da ga je usral ( predvsem da takšnega suporta verjetno ne bo več nikjer dobil) in da se je obnašal kot totalni egosit in slabič in nato je vsaj pol leta poskušal vse , v svoji najbolj odlični podobi, da bi me dobil nazaj…češ da ga je usral, da se lahko spremeni, da je to TO. Po pol leta sem mu vsaj dovolila, da mi nek večer vsaj razloži, kako vse skupaj vidi, kje vidi svoje napake, kaj bi on spremenil……sem si mislila, dajmo mu vsaj eno priložnost, konec koncev sva tudi veliko lepega preživela skupaj, morda ga je pa res srečala pamet.

Njegova razlaga je bila takšna: da sem jaz tako poškodovana, da imam tako grdo mnenje o moških, da je on zgolj odzrcalil , odigral to vlogo, da sem torej jaz kriva, da se je obnašal tako grdo, on pa je zgolj podzavestno ustregel mojim predstavam o moških. Nekaj minut sem samo osupla strmela in poskušala eno bizarnost za drugo…potem pa je letel ven iz mojega stanvanja, kot je bil dolg in širok. Seveda sem bila jaz tista nerazumna on pa revež, ki se je tako zelo potrudil, pa dobi tako nazaj.

Res te lahko osupnejo s svojo bizarnostjo, pa naj bodo še tako intelignetni in vse ostalo…

Kljub temu sem potrebovala kar nekaj let, da sem se ga povsem otresla tudi sama pri sebi. Bolj kot sem se ukvarjala sama s seboj in čistila razloge, da sem se z njim sploh zapletla in manj sem razmišljala o njem (in se zaustavila vsakič ko sem začela hrepeneti po njem, tako da sem namesto tega priklicala v spomin kakšno njegovo totalno biraznost) hitreje je šlo.
GittaAna

Lep pozdrav. Javljam se prvič in upam da ne zadnjič. Veliko sem prebirala ta forum, iščem recepte, ki bi lahko pomagali moji situaciji. Moje vprasanje: ZAKAJ RESNICA TAKO BOLI, DA NE MOREŠ DO ZRAKA? Moja zgodba je podobna tisočerim z eno malo razliko: Poročena sem 35!!!!let, imam dva otroka in šele sedaj sem ugotovila, da je moj partner v bistvu narcis z vsemi lastnostmi, ki sem jih zasledila na vašem forumu. Od vseh prevar in konfliktov pa se PANIČNO boljim povedati otrokom, ker vem, da jim bom sesula svet. Resnica pa je tudi, da ga imam klub bolečinam še vedno neskončno rada. Kako iz začaranega kroga?

Pozdravljena Potrpežljiva!

To kar doživljaš je povsem normalno in čez to je šel vsak, ki je bil z nekom, ki ima MOM ( ali kakšno drugo osebnostno motnjo) in nato čez leta odkril, da si v bistvu s partnerjem živel vsak v svoji realnosti in resnica, ki se ti razkrije je vedno zelo boleča. Vendar mine. Ne glede na to, da sta skupaj preživela 35 let, konec koncev lahko ne bi nikoli spregledala, tako pa imaš vsaj možnost, da zaživiš sedaj, v tem trenutku in vseh naslednjih. Ne glede na to, da je moralo biti zares hudo, je verjetno tudi nekaj lepih trenutkov ali pa vsej skupnih projektov, če ne drugega sta na svetu dva čudovita nova bitja. Verjetno bo trajalo kar nekaj časa, da boš lahko ponovno normalno zadihala in da te šok, žalost, obžaovanje, jeza, depresija…ne bodo več tako zelo oklepale, kot sedaj na začetku neke čisto nove poti ( in na koncu enega obdobja v tvojem življenju).

Moj nasvet bi bil, da najprej sama vsaj malo predelaj vse skupaj in ne govori otrokom o osebnostih motnjah ali kakšnih drugih diagnozah. Zato pa vseeno povej, kako vidiš stvari, kaj se ti zdi narobe, kaj si želiš spremeniti, pogovori se z njima kako ona vidita situacijo in svojega očeta, verjetno boš presenečena kako zelo sta verjetno tudi sama zavestna, kaj se je dogajalo, če ne morda celo bolj, kot ti sama. Takšen pogovor lahko sprosti mnogo stvari.

Upam, da boš ostala z nami pa bomo skupaj prekorakali vsej del tvoje poti. Če le lahko, pa bi bilo dobro, da si najdeš kakšnega psihoaterapevta ali psihiatra, ki bi ti pomagal, da se hitreje, bolj varno in lažje premakneš iz stanja šoka v tvoje novo življenje. Tokrat na bolj zdravi osnovi.

GittaAna

V knjigi Ne stopajte po prstih je zelo dobro napisano orožje, ki ga okolica ali partnerji uporabljajo, da bi te spravili nazaj v tvojo “dogovorjeno” vlogo. V angleščini se dobro sliši, ker je kratica FOG – megla in pomeni Fear – strah, Obligation-dolžnost in Guilt – krivda. Takšna megla je izjemno močno orožje, če hočeš nekoga prisiliti v nekaj proti njegovi volji. Vendar je to orožje učinkovito le, če ti nanj pristaneš. Ne dopusti, da ti megla zamegli presojo :-))
GittaAna

Trenutno sem v fazi postavljanja na svoje noge. Ker narcisek živi v mojem stanovanju se moram znajti kakor vem in znam, saj se noče izseliti. Sem se pa spremenila jaz, zelo. Upoštevam nasvete iz foruma, berem knjige in “stvar” res deluje. Ukvarjam se s seboj in s svojimi bližnjimi. Do njega sem uradna a vljudna. Najino razmerje ima status: sostanovaleca. Življenje s takšnim človekom je kot hoja po minskem polju. Lahko olupiš tri krompirje namesto dva in že letijo piskri po zraku proti tvoji glavi. Nehote sem spet pomislila, da je morda res bila moja krivda tole s krompirjem, ha ha, ampak NI.

Ko vidim njegov pogled ali slišim besedo, ki nakazuje na zlobo, brez besed vzamem ključe, se obujem in grem iz stanovanja. Rezultat: veliko bolj pazi kaj bo rekel in kako. Ko me je dobil v situaciji, da nisem imela možnosti oditi je takoj izkoristil situacijo in pričel z svojimi zahtevami, litanijami, obtoževanjem, samopomilovanjem, grožnjami,…sem poslušala dokler ni končal. Ravnodušno sem mu povedala, da potem-takem res nisva za skupaj in je najboje da se razideva. Najprej se je strinjal in celo povedal datum, kdaj se izseli. A to je bil očitno le test, v upanju, da me vidi jokat, prosit naj ne gre,…na njegovo žalost, neuspešno. A se še vedno ni vdal in je poskušal z izsiljevanjem, kaj je njegovo in kaj bo odnesel, seveda je postal kar naenkrat lastnik več stvari, kot jih je kupil ali prinesel. Tudi za to sem mu dejala, da mi ni mar, da le gre.
Skratka, kljub temu, da nimava nikakršnega partnerskega življenja, niti kot prijatelja, niti kot ljubimca, ničesar, on ne želi oditi.

Moja ugotovitev je, da v resnici ti osebki le nočejo biti sami. Ljubezen tu sploh ne igra nobene vloge. Na začetku mi je nastavil vabo, ko sem zagrizla, si našel gnezdo in nekoga, ki bo skrbel zanj in za njegove potrebe. Ni mu jasno, da jaz nočem še enega (četrtega) otroka. Želim enakopravnega parnerja! Poleg svojih otrok sem proti svoji volji dobila še enega zlobnega, ihtavega, objestnega, nevarnega, odraslega otroka, ki pričakuje tretman primeren 2-5 letnemu otroku. Če ni po njegovo pa ravnajo, kot tisti otroci, ki se sredi trgovine mečejo po tleh, če jim ne kupiš kar zahtevajo, le da na svoj, drugačen, uničujoč način.

Ko vidijo, da gre zares se ustrašijo za svoje udobje, za svoj strelovod (strelovod smo mi, ki jih prenašamo) in so sposobni vsega, da nas obdržijo saj se jim ne ljubi vlagat energijo v iskanje novega tepčka.

Tako jaz vidim razmerje z takšnimi osebki ter kako in koliko jim je žal za nami.

Meguljica a je to tvoje stanovanje? Če je, ga lahko izseliš, če ne bo hotel tudi z odredbo, prepričana pa sem, da ko bo videl, da gre zares, da mu grozi celo uradna deložacija se bo spokal sam ali pa intenzivno začel iskati novo žrtev, da bi se preselil k njej.
GittaAna

“Moja ugotovitev je, da v resnici ti osebki le nočejo biti sami. Ljubezen tu sploh ne igra nobene vloge. Na začetku mi je nastavil vabo, ko sem zagrizla, si našel gnezdo in nekoga, ki bo skrbel zanj in za njegove potrebe.”

To, to! Vsaka čast.To se mi zdi njihova glavna značilnost, so le vampirji, ane.. čeprav imam pa tudi jaz podobno izkušnjo kot GittaAnna- lahko izgledajo najbolj betežni, na koncu z zdravjem in močmi itd. in če jim slučajno ne uspe takoj pridobiti pozornosti- čudežno ozdravijo, popolnoma poskrbijo zase in se spravijo v red. No,vsaj navidezno..

Pozdravljeni,

tudi sama sem bolj na novo tukaj in naletela na forum…imam prijateljico, ki ima fanta, ki takoj ko pride iz službe gre s kolegi na pivo, jo vara, ji prikriva, laže…poleg tega če ona kam gre (ali z mano ali s katerokoli drugo prijateljico ali če gre na obletnico) ima izpade lubosumja, jo kliče, sprašuje kje je…včasih pride kar zraven…neštetokrat smo ji že rekli, naj gre, naj ga pusti…vendar, kot da ne more zbrati poguma, pa tudi če ga je zbrala, razdrla zvezo sta bila čez par dni spet skupaj, saj ji je prinesel rožice ali parfum…in zgodba se spet ponavlja…
Ker jo imam zelo rada in enostavno nevem kaj naj naredim, saj večkrat ko se dobimo pride s kakšno modrico, objokana. Čeprav sem že večkrat rekla da se ne bom vmešavala, vendar se tudi zanjo bojim. Prosim za kakršen koli nasvet.

Hvala in lp

Dobro jutro, Ninchy83,

tvoja skrba za prijateljico je hvale vredna, vendar ne bo imela nobenega učinka, dokler se ne bo ona sama zavedla, kako uničujoča je zveza s fantom. Morda bo vsak tvoj dobronamerni nasvet sprejela kot “foušijo”, vmešavanje in znalo bi se zgoditi, da bo to povedala celo njemu. In potem boš res v težavah.
Zakaj, to mislim? Osebe, ki imajo MOM ali narcistično motnjo (tega ne veš zagotovo, ampak njegovo obnašanje do nje, bi znalo to potrditi), so tako izjemni manipulatorji, šarmerji, prepričljivi, spretni, da znajo žrtev spraviti v položaj, ko ne vidijo “nič pred seboj.” Vedno si zberejo točno določeno žrtev, ki že navzven kaže svoje “pomankljivosti”, ki jih oni, kot izjemno senzibili opazovalci, nezmotljivo prepoznajo. Preberi si knjigo Ne stopajte več po prstih, Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo. Odpiral se ti bo neznan svet MOM in Narcis-landa.
Osebe s to uničujočo motnjo (za njih in za svojce) naredijo vse, da si žrtev popolnoma podredijo (psihično, fizično, seksualno in ne redko tudi ekonomsko), ker jo imajo potem lahko povsem v svojih krempljih. Zaradi nenehnega menjavanja lepih in grdih dejanj MOM-a je žrtev popolnoma zmedena, postopoma se odpoveduje svoji socialni mreži, prekine stike s tistimi, ki bi ji lahko pomagali in krog se zapre. Izhod iz “Dantejevega pekla” je potem izjemno težak. Če pa mu uspe, da ji naredi otroka ali dva je njena usoda za dolgo zapečatena.
Do preboja pri žrtvi ponavadi pride ob kakšnem hudem psihičnem izpadu, fizičnem obračunu z njo ali ko zabrede v finančno krizo. Po statističnih podatkih DNK vztraja žrtev pri nasilnežu pet let. To je statistika, ki je zajela tiste, ki so kakorkoli poiskale pomoč. Nekatere gredo stran od njih hitro, nekatere po nekaj letih trpljenja njih in otrok, nekatere nikoli. Če boš prebrala še kaj več tem na tem forumu, boš to sama ugotovila.

Moj nasvet, ki ti ga “podajam iz prve roke” je naslednji:
1. bodite do nje prizanesljive, dobre, nežne in ne obsojajte je, “kako je lahko tako neuma in to prenaša”, ker že hudo trpi….in si najbrž ne more sama pomagat.
2. ponudite ji obe omenjeni knjigi in ji recite, naj jih počasi in pozorno prebere….
3. če se bo odzvala in se “začela odpirat” ji stojte ob strani, povejte ji, da jo imate rade (ker tisti norec, ki jo sedaj pretepa) jo zagotovo nima, jo le grdo izkorišča…
4. ponudite ji začasno zatočišče, če se nima kam umakniti….
5. povejte ji, da je to kar doživlja, psihično in fizično nasilje, ki je kaznivo dejanje in je zanj odgovoren izključno povzročitelj…
6. povejte ji, naj gre naslednjič, ko jo bo udaril naravnost na prvo PP v kraju kjer živi in ga ovadi, brez najmanjšega pomisleka….
7. povejte ji, da obstaja Društvo za nenasilno komunikacijo na Miklošičevi 38, kjer jo bodo sprejeli, jo pozorno poslušali in ji svetovali. Jo napotili v krizni center ali varno hišo in ji nudili ves suport v najtežjih trenutkih….
8. naj gre na CSD v svojem kraju in poda na zapisnik oblike nasilja, ki jih doživlja….

In najpomembnejše: POVEJTE JI, DA NAJ JE NE BO SRAM, DA TO DOPUŠČA, DA ONA NI KRIVA, ČE SE JI TO DOGAJA, da ji je na voljo veliko možnosti, da zaživi človeka vredno življenje.

Lepo bodite in pazite nase.

Pozdravljena Ninchy!

Zelo težko, da bi lahko ti karkoli spremenila. Takšne veze so močne in imajo svoje globje razloge in dokler ji res ne bo hudo ali pa jo ne bo fant pustil , verjetno ne bo ničesar spremenila, ker to ponavadi pomeni, da bi se morala soočiti sama s seboj, svojimi strahovi in svojimi poškodovanostmi. Pogosto pride pri takšnih odnosih do so soodvisnosti – pojem, ki je prišel na dan, ko so raziskovali, zakaj ženske alhkoholikov ostajajo s svojimi partnerji ne glede na zlorabe, nasilje in vse ostalo kar pride z alhkolom. Te ženske pogosto pridejo iz nezdravih družin, imajo slabo samopodobo in druge poškodbe povezane z otroštvom v disfunkcianlani družini, lahko pa so iz povsem običajnih družin pa imajo takšno osebnost.

Bistvo soodvisnosti naj bi bilo, da potrebuješ nekoga, ki je ekstremno težaven, s katerim se moraš ukvarjati in tako zapolniš praznino, ki jo čutiš sam ali pa se z ukvarjanjem z njim izogibaš s soočanju s svojimi težavami. Poleg tega odnos s tako osebo prinese tako močna čustva, nihanja, adrenalin…..da pogosto postaneš s tem zasvojen tudi ti in se ti zdi normalen odnos dolgočasen in prazen, ker si vajen hudih doz kemikalij, ki se sprožajo ves čas v tvojem telesu, če živiš na čustvenem vrtiljaku s tvojim težavnim partnerjem.

To je res zgolj na kratko, več o tem lahko prebereš v knjigah
Nič več soodvisen
Zaljubljeni v sanje
Ženske, ki preveč ljubijo… in še nakaj jih je, ki so jih že predlagali na tem forumu.

Tisto, kar lahko storiš kot prijatelj je, da ji daš čim več literature, se z njo o tem pogovarjaš, čeprav po mojih izkušnjah ne deluje nič od tega, dokler se ne bo res sama odločila za resnično spremembo in pogosto je nujno tudi to, da si poišče pomoč terapevta.

Zgolj s tem, da jo tolažite, kadar ji je hudo tudi ne boste nič premaknile, lahko tudi, da boste situacijo še podaljašale, saj zna biti, da pride k vam zgolj po pomoč in podporo in po čustveno energijo, ko pa se napolni se vrne, vse to pokuri na svojem partnerju in ko se počuti spet prazna in izčrpana pride nazaj k vam po podporo in pomoč. Sama bi se aktivno vključila v pomoč samo v primeru, da bi videla, da tokrat resno misli in da se je pripravljenja res boriti za to in da je storila že kaj konkretnega, takrat ji bo vsaka pomoč prišla prav.

Tak začaran krog kot je pogosto pri soodvisnikih ponavadi prekine zgolj kakšen šok – prehudo nasilje, izguba nečesa, kar jim je res blizu, hude finančne težave, zaradi vedenja problematičnega partnerja……šele potem, ko so pritisnjene povsem ob zid se začenjo zares soočati s situacijo. Poznam le nekaj primerov, ki so tudi brez tega zmogle splezati iz tako prepletenih odnosov.

GittaAna