samodestruktivnost in samosabotaža
Prebrala sem temo o notranjem otroku in v zadnjem postu (mislim, da je od Lilie) sem se ustavila pri teh dveh besedah – samodestruktivnost in samosabotaža. V prvih letih faksa sem se začela ukvarjati s sabo in svojo družino, našim disfunkcionalnim odnosom itd. Prebrala sem marsikaj, hodila sem na terapijo, govorila, pisala … in ves ta čas, ko sem na vseh področjih svojega delovanja bila manj uspešna ali pa kar neuspešna (faksa recimo še zdaj nisem zaključila, pa sem tik pred koncem; vse, česar se lotim, naredim napol ali končam tik pred koncem ipd.), sem globoko v sebi vedela, da je razlog za moj neuspeh en sam – sama sebi onemogočam uspeh. Nikoli pa mi ni bilo jasno zakaj, zdelo se mi je celo, da moram sprejeti, da mi ni namenjeno biti uspešna ženska, ker sem to, kar mi mama celo življenje očita – ker sem fuks leni. Zdaj pa se mi je čez noč posvetilo, da sem sprejela vlogo, ki so mi jo namenilil. Moram biti slaba, moram biti njihova težava, moram, da lahko ostanem njihov koš za smeti. Od mene terjajo uspeh in se hkrati zelo bojijo, da bi mi uspelo. Zato mi je mama ob vsakem mojem uspehu servirala hladno resnico – dobro, opravila si en težek izpit, ampak kaj pa tisti, ki jih še nisi??? Samo tisti štejejo!! Zato moje veselje nikoli ni dolgo trajalo. Ob vsakem mojem uspehu me je pričakala za prvim vogalom in me polila z vedrom ledeno hladne vode. Da se mi slučajno ne bi zdelo, da sem lahko ponosna nase. In zdaj sem spoznala, da si sama počnem to isto. Ves čas se opozarjam na svoje napake, pomanjkljivosti in neuspehe. Ko se česa lotim, si sama onemogočim napredek in uspeh. Ves čas živim v kaosu, vse je narejeno napol, konstantno mi voda teče v grlo in sploh se ne znam organizirat.
Danes sem si naročila knjigo Permission to Succeed. Upam, da bom tudi s pomočjo knjige dobila kakšen uvid, kako prekiniti samosabotažo, kako si dovoliti uspeh. Vem, da ne bo lahko, ker sem se zelo poistovetila z vlogo, ki so mi jo namenili, ampak dovolj imam igranja grešnega kozla. Nisem se več pripravljena žrtvovati, zato da bo moja bolna mati bolj zadovoljna s sabo. Zelo me tudi obremenjuje dejstvo, da me pred celotno (širšo) družino prikazuje kot problem, kot pijavko, ki se je prisesala nanjo, kot zgubo, ki jo mora ves čas podpirat. Vsi me gledajo, kot da sem sramota za svojo uspešno družino, kot da nič ne delam, kot da nisem nič vredna. Do zdaj sem (nezavedno) sodelovala v blamaži same sebe, tako da npr. nisem nikomur povedala, da imam službo, ker sem podzavestno vedela, da mami ne bo všeč, če bi se to razvedelo. Ko zdaj gledam nazaj, ne morem verjeti, kako velik del sem imela pri sramotenju same sebe. Kar hudo mi je …
Kakorkoli, poskušala bom z vami deliti kakšen koristen izvleček iz te knjige, upam pa tudi, da boste vi napisali svoje morebitne izkušnje z omenjenim. Od vas se veliko (na)učim in hvala vsem in vsakemu posebej za to!
Lep poleten dan!
Hči gospe kraljice super, če boš z nami delila svoja razmišljanja in kake dobre odlomke iz knjige. Komaj čakam!!! Sama bi rada prebrala še milijon stvari, pa jih ne morem, ker ni časa in sem res vesela, če kaj novega izvem ali če kdo odpre kakšno novo temo, pa četudi na kak detajl, ki pa je lahko zelo pomemben.
Se mi zdi, da v odnosu hčerka in MOM mama pogosto pride do tega, da je mama ljubosumna na hčerine uspehe, izgled, srečo…karkoli, zaradi česar bi lahko bila hčerka bolj srečna ali uspešna od nje ali pa bog ne daj! da bi bila neodvisna od MOM matere. Ne vem, koliko se tega zavedajo ali ne, vendar miniranje lastnega otroka počnejo z morilsko natačnostjo, prefinjenostjo in zahrbtnostjo. Pogosto to niso direktne obsodbe, le namigi, navidezno nepovezana dejenja, izrazi, vzdušje…
Tudi pri meni je bilo vedno, ampak dobesedno vedno, kadar sem kaj dosegla, bila srečna……po prvem stavku, ki je bil hitro, površno odobravnaje takoj nato ampak……in leden tuš. Če ne tega, pa kako je ona uboga, da bi se jaz počutila krivo, ker se imam jaz dobro.
Če odraščaš v disfunkcionalni družini in ti starši ves čas govorijo ( ali se tako obnašajo..) da si grd, grozen, nesposoben, ne dovolj dober, sebičen, …itd. se dostikrat zgodi, da otrok, ki je povsem odvisen od milosti svojega starša ne more sprejeti dejstva, da je s staršem nekaj hudo narobe, da mu želi zavestno škoditi… in je za njegovo preživetje lažje, da sprejme vlogo, ki mu jo ponudijo in se prepriča, da je res on tisti, s katerim je nekaj narobe. Groza, da živiš z prefinjenim sadistom ( četudi se ta ne zaveda, kaj počne, kar sicer ne verjamem povsem) je hujša, kot če rečeš, da imaš super starše, da si poškodvan ti in če se boš potrudil in bil bolj…manj…se bo vse spremenilo na bolje. Tako imaš vsaj nekakšen občutek nadzora nad svojiim življenjem in da lahko nekaj narediš, da se kaj spremeni, četudi to pomeni, da miniraš sam sebe.
Poleg tega je napetost in vzdušje v takšnih družinah tako grozno , tudi če je neizgovorjeno, da se je lažje ponuditi za strelovd in grešnega kozla, ker potem je uro ali dve cel vihar, potem pa ko se čustveni naboj umiri, ko zmečejo vate, kot v koš za smeti svoja negativna čustva, svoje projekcije…se vsaj za nekaj časa vse skupaj umiri in je lažje zadihat. Tako nekako kot pri nevihti, ko treska in grmi in te biča dež, potem pa je tako mirno in sveže in je konec soparne in zadušljive vročine. In tako se otroci pogosto odločajo, da prevzamejo vlogo strelovoda, pa kakrokoli so že bizarne in neresnične obtožbe.
To seveda ne moreš početi dolgo, ne da bi te poškodovalo že če si odrasel, kaj šele, če se ti dogaja v času tvojega razvoja. In prvi in navječji in najtežji korak je pogeldati nazaj in videti stvari takšne kot so in se kot sedaj odrasli soočiti s tem, kakšno vlogo so v resnici imeli starši v tvojem življenju.
Precej težek proces, ki traja, se pa splača Ker lahko na koncu ( po jezi, žalosti, obžalovanju, obtoževanju….) ko vse skupaj sprocesiraš svoje otroštv in starše pustiš za seboj in končo zadihaš s polnimi pljuči in živiš, v skladu sam s seboj in svojimi resničnimi potenciali.
GittaAna
Hej, tudi jaz se zelo veselim kakšnih nadaljnjih razmišljanj na to temo in odlomkov iz knjige. Enako kot ti, GittaAna, imam tudi jaz premalo časa, da bi prebrala vse, kar bi rada. Poleg tega pa me zadnje čase tudi malo skrbi, da morda berem preveč. V otroštvu so bile knjige namreč moja glavna tolažba in vidim, da me tudi zdaj hitro odnese v to smer. Veliko lažje mi je brati, kot pa se soočati s svojimi težavami in ukrepati tukaj in zdaj, narediti kak konkreten korak v življenju, da bi se mi trenutno mizerno počutje izboljšalo. No, saj branje o narcisih mi je ogromno dalo, me potegnilo ven iz najhujšega, ampak zdaj pa se mi zdi, da bi lahko bilo branje (če bom pretiravala) tudi neke vrste samosabotaža.
Eno osebno vprašanje zate, GittaAna. Če želiš odgovoriti. Če ne, pa tudi čisto ok.
Iz tvojih zapisov sem dobila občutek, da si svoje grozno otroštvo že temeljito predelala in pustila za seboj. Kako ti je to uspelo? A si se skozi vse prebila sama ali si hodila tudi na kakšno terapijo?
Odkar pomnim zase sem velko brala tako kot ti in to je bila moja takratna rešitev, da sem vedela, da obstjajo tudi drugi svetovi, drugačni ljudje, drugačni odnosi…res pa je tudi, da lahko od tega postaneš zasvojen in je treba pazit, da to ne potstane zgolj pobeg od resničnosti.
Od nekdaj sem tudi brala vse,kar je povezano s psihologijo, psihoterapijo ali kakšnimi drugačnimi tehnikami in vsako stvar preizkusila v praksi. Dokler ne probaš ne moreš vedeti ali je to res in ali ti pomaga. Nekatere stvari so mi izjemno pomagale, za druge sem odkrila, da niso zame.
Na nesrečo nisem nikoli srečala terapevta, ki bi mu lahko zaupala in bi imel dovolj strokovnega znanja, da bi me kljub temu peljal čez prve zadrege, ko sem nekajkrat poskušala. Večinoma sem vedela o psihi in procestih več od kogarkoli, ki sem ga srečala. Zato je bilo moje “samozdravljenje” res dolga in počasna pot in zato sedaj vedno tako zelo poudarjam, da poiščite pomoč terapevta, saj bi lahko nek proces, za katerega sem sama potrebovala nekaj let, s pomočjo dobrega terapevta lahko zaključila že v nekaj mesecih in ne bi toliko časa izgubila z učenjem na napakah.
Sedaj poznam nekaj odličnih in izjemnih terapevtov in sem vsakič znova navdušena, kako hitro in učinkovito je lahko takšno zdravljenje in mi je po svoje žal, da sama nisem imela takšne pomoči. Po drugi strani pa sem dobila ogromno znanja in izkušenj. Tako da je treba precenit – hitro, učinkovito in predsem manj boleče s terapevtom ali dolgo, z vsponi in padci in negotovim izidom v lastni izvedbi.
Če bi se mi sedaj zalomilo in bi se znašla v kakšni čustveni drami, ki bi bila premočna, da je ne bi mogla že v nekaj dneh urediti ali da bi se zalotila, da sem že nekaj mesecev v kakšnih “čudnih” deprastih stanjih bi takoj odšla k terapevtu, ker mi je škoda časa, da bi ga preživela v čustvenih dramah, ko pa je toliko lepega še za doživet :-))
GittaAna
🙂 Tole na koncu je res dobro: škoda je časa, da bi ga preživela v čustvenih dramah, ko pa je toliko lepega še za doživet :-)) Super! To si moram napisat na en list in obesit na steno :)))))
Hvala za odgovor, GittaAna. Tudi jaz sem pred kratkim poskusila delati z eno terapevtko (sicer ne s tistega tvojega seznama, ki si ga objavila na forumu), pa sem nehala. Med drugim tudi zato, ker me je znerviralo, ko mi je kar naprej govorila stvari, o katerih sem že vse vedela sama. Pa nekako se mi je zdelo, da ni prave energije med nama.
Baje je ponavadi treba sprobat več terapevtov, preden najdeš tistega pravega, ki ti res lahko pomaga. To me malo mori, ker se mi zdi to iskanje preveč naporno. Sploh zdaj, ko sem z energijo bolj na psu. Potem pa raje še naprej berem 🙂
Sem se pa tudi malo spraševala zadnje čase, če ni to pri meni tudi kakšna narcistična poteza (“bolha”, kot pravi dr. Dernovškova) – da niti ne verjamem, da mi lahko kak terapevt pomaga.
Ali pa gre samo za problem zaupanja. Seveda po vsej tisti zlorabi v otroštvu je nekako logično, da težko zaupam. Brez zaupanja pa ti ne more pomagat noben terapevt, pa naj bo še tako dober, a ne?
No, se pa zdaj kljub vsemu pripravljam, da bi pokontaktirala kakšno terapevtko s tvojega seznama. Zdi se mi, da sem se sama namatrala že čisto dovolj in leta tečejo vse hitreje, tako da me zdaj res zanima hitrejša in bolj učinkovita pot, kot si napisala.
Bomo videli….