Vpliv čustvene zlorabe na samozavest
Mi je prišel pod roke tale odlomek. Se mi zdi, da odgovori na mnogo že postaljenih vprašanj na tem forumu.
….Čustvena zloraba zareže v človekovo bistvo in ustvarja brazgotine, ki se bodo verjetno celile veliko dlje, kot telesne. Čustvena zloraba, žalitve, podtikanja, kritiziranje in obtžbe počasi spodjedajo žrtvino samozavest, vse dokler situacije ni več zmožna dojemati takšne, kot je v resnici. Čustveno jo lahko tako zlomi, da začne verjeti, da je sama kriva za zlorabo. Žrtve čustvenih zlorab lahko postanejo tako prepričane, da so ničvredne, da ne verjamejo več, da bi jih sploh kdo lahko imel rad. Ker verjamejo, da ne morejo iti nikamor drugam ostajajo v nasilnih razmerjih…
Prevod iz knjige Ne stopajte več po prstih, PT Mason, R Kreger , drugače pa je odlomek iz Emotional abused woman- Beverly Engel.
GittaAna
Joj, GittaAna, tole me je pa kar dobro zadelo. Pa sem prebrala to knjigo in sem torej morala prebrati tudi ta odstavek, ampak ko je ena zadeva takole izpostavljena, se te bolj dotakne.
Ja, seveda, na podlagi lastnega primera lahko potrdim, da to drži kot pribito. Mene je mama tako grdo zatirala, dokler ji nisem uspela uiti oz. dokler nisem začela sama služiti denarja (šele takrat se je začela do mene lepše obnašati, najbrž zato, ker me ni več imela pod kontrolo), da se mi zdi, da celo življenje ne morem priti k sebi. Samozavesti skorajda nimam nobene. Počasi in mukoma, skozi leta sem si jo sicer malo zgradila, z raznimi delavnicami, knjigami, razmišljanjem, opazovanjem sebe in drugih itd., ampak v zadnji zvezi z narcistično osebo, sem pa izgubila še to, kar sem si prej zgradila.
Kot da sem spet čisto na začetku.
Obupen občutek.
Ja, to so takšne knjige, kjer vsakič, ko jo prebereš lahko kaj novega uvidiš.
Anuk, že to, da si preživela otroštvo s takšno mamo in jo odnesla kolikor toliko v enem kosu kaže na to, da si močna oseba. V eni od raziskav so odkrili, da so posledice življenja z mejnimi starši (tiste, bolj hude sorte), zelo podobni poškodbam, ki so jih utrpeli otroci v koncentracijskih taboriščih ( Understanding boredeline mother). Poznam povsem zdrave , običajne ljudi, ki so padli v odnos z mejno osebo in so se pobirali leta. Zato si lahko ponosna nase, da se še vedno držiš, še vedno brcaš in počasi korak za korakom stopaš proti svoji osvoboditvi. Mnogim ni uspelo.
Nikoli nisi na začetku, vsakič ko se spet ponovno postaviš na noge, je malo lažje, zaradi izkušenj in znanja, ki si jih pri vsakem padcu nabereš. IN čeprav se ti vmes zdi, da je ta pot neeeeeskončno dolga in da nikamor ne vodi in da nikoli ne boš prišla do cilja, slej ko prej odkriješ, ( če vstrajaš in brcaš) da že nekaj časa dihaš s polnimi pljuči, pa da je življenje v bistvu lepo, pa da je okoli tebe čedalje več toplih in varnih ljudi, pa da si naredila stvari, ki si jih prej nisi upala……
Sama sem tudi vmes mislila, da ne bo nikoli konca, da bodo ves čas samo ti vzponi in padci…..sedaj, ko sem iz najhujšega ven pa vidim, da sem na tej poti dobila ogromno zakladov, ki jih drugače sploh ne bi in da je moje življenje sedaj bolj polno, izpolnjeno, kot večina drugih, ki so živeli v čisto “običajnih” družinah, da imam znanje, moč in orodja, da se z lahkoto spopadam tudi s težavami, ki se zdijo drugim skoraj nepremagljive.
Tako da si čestitaj, bodi ponosna nase in stopaj, dokler ne prideš tam, kamor si namenjena :-))
GittaAna