Pozdravljeni,

na Vas se obračam za nasvet, saj zadnje čase opažam, da me ves čas obremenjujejo nekatere stvari, ki jih včasih lažje, včasih pa težje odmislim…

Končujem študij Specialne in rehabilitacijske pedagogike in delo z otroci s posebnimi potrebami me zelo veseli, vendar pa zadnje čase opažam, da veliko razmišljam o tem, kaj če se v prihodnosti meni rodi otrok s posebnimi potrebami. Ko delam z njimi sem sproščena, ne razmišljam nič takega, potem pa se včasih zalotim, kako skoraj vsakič, ko vidim kakšno nosečnico pomislim na to, ali bo rodila zdravega otroka ali ne. Ko je prijateljica rodila sem celo pomislila, kakšno srečo ima, da je z njenim otrokom vse v redu in včasih celo razmišljam o tem, kako si ljudje sploh upajo imet otroke, če pa ne vejo, kaj vse gre lahko narobe. Vse to me zelo obremenjuje, bojim se, da me bo strah imeti svoje otroke, da bom ves čas razmišljala samo o tem kaj gre lahko narobe. Bojim se, da si bom s tem svojim stalnim strahom “priklicala” nesrečo in bo res kaj narobe, zato me je zadnje čase povsem minila želja po otrocih, čeprav si jih v resnici želim.. Kako naj se znebim tega strahu? Zakaj sem kar naenkrat začela o tem premišljevati? Morda nisem dovolj psihično stabilna, da bi opravljala tako delo, če me je tako prizadelo? Čeprav mi je to delo še vseeno v veliko veselje… Včasih se poizkusim prepričati, naj se ne vznemirjam zaradi stvari, na katere ne morem vplivati in, ki niso odvisne od mene, vendar mi včasih ne uspe in ves čas samo razmišljam, se sekiram in ne vem kaj naj naredim….?

To je pa le ena od stvari, ki me zadnje čase muči. Druga stvar je, da se brez vsakega razloga zalotim, da razmišljam o tem, kdaj me bo fant zapustil, da gledam druge ženske in razmišljam, da so vse veliko lepše, boljše in, da bi se imel verjetno z njo lepše kot z mano. Zveza je drugače v redu, parter je do mene dober, me ne vara in ima spoštljiv odnos, pove mi, da me ima rad in mi to tudi pokaže, vendar zadnje čase opažam, da vsako besedo obrnem proti njemu, mu rečem, da me sploh nima zares rad, da nisem dovolj lepa in podobne. Ne vem zakaj kar naenkrat to, saj prej s tem nisem imela težav, nisem imela takšnih izjav in tako zelo slabe samopodobe kot zdaj. Ne najdem nobenega vzroka zakaj bi prišlo do tako slabe samopodobe. Sicer sem imela že od nekdaj malo samozavesti, ker sem bila že kot najstnica bolj močne postave in me je to zaznamovalo, vendar pa sem sedaj normalne postave, vem da sem precej luštna zato sem bila do sedaj bolj samozavestna. Zdaj pa kar naenkrat tako izrazito poslabšanje… V zvezi sva 5 let, stara 23 let. Morda izvira strah tudi iz tega, ker še vedno ne živiva skupaj in ker še nisva zaročena. Ves čas se primerjam z drugimi in nekaterimi, ki so se prej zaročili, poročili, imeli otroke, zato se mi zdi, da ker me še ni zaprosil in ker pač nimava dovolj denarja in možnosti, da bi se preselila skupaj, da me zaradi tega v resnici nima rad. S tem samo še poslabšam vse skupaj, saj bo zaradi tega pa res izgubil željo do tega. Skratka, ves čas se obremenjujem s stvarmi, ki so brez pomena, ves čas se primerjam z drugimi in se tako še bolj dajem v nič, svoje življenje primerjam z življenjem drugih in sem zaradi tega slabe volje, ker se mi zdi, da ne bom nikoli imela tega kar imajo oni. Pa vem, da je nesmiselno tako razmišljati. Na splošno živim dobro, se nimam nad čim pritoževati pa vendar opažam, da sem zadnje čase stalno slabe volje, črnogleda, ne vidim smisla, sem zmedena, neodločena in še bi lahko naštevala.

Prosim za kakšen nasvet, kako se znebiti razmišljanju o takih stvareh, kako izboljšati samopodobo, kako naj se neham primerjati z drugimi….

Najlepša hvala za odgovor in lep dan.
Kaja

Lepo pozdravljena Kaja!

Zaradi narave vašega dela, ki ste ga verjetno ravno dobro pričela, se vam je razvila tesnobna ali anksiozna motnja – pretiran strah. Delo z otroci s posebnimi potrebami ni lahko in je psihično zelo naporno. Čudi me, da takšen poklic ne omogoča stalne psihične podpore. Morali se boste soočiti s svojimi strahovi, “jim pogledati v oči” in ugotoviti, da je vse bolj strašno videti, kot je v resnici. Poskušajte meditirati, se poglobiti vase. Kako vidite samo sebe? Zakaj tako? Kaj vas zadržuje, da se ne vidite realno? Česa se resnično bojite? Ali obstajajo resnične možnosti za uresničitev strahov? Kdaj ste občutili prve spremembe glede samopodobe? Ali se je takrat kaj posebnega dogajalo?

Pustite prihodnost, živite za ta trenutek. Kaj je na drugih? Drugi so le naše sence. Ponavadi nam “povedo” na katerem področju moramo delati na sebi (ko nas na primer nekaj na drugemu zmoti ali pa smo ljubosumni ali si želimo česa, česar nimamo….). Največ šteje dejstvo, da se imasta s fantom rada. Njegovih čustev in dejanj ne morete spregledati, zanikati…Verjemite v to.

Priporočam vam obisk psihoterapije, če bi želeli, vam dam lahko tudi svoj kontakt.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka