Sploh ne vem kje bi zacela. Po eni strani imam lepo zivljenje, nic mi ne manjka, po drugi strani, pa ne najdem notranjega miru in nenehno hrepenim po stvareh, ki jih pač ne morem imeti oz. jih ne dobim.
Osamljena sem. Nenehno mi je dolgcas. Zivo se pocutim samo med ljudmi, kadar se zabavam, smejem, potujem….imam druzino, hcerko. S partnerjem sicer funkcionirava, imava pa konflikte, tezave….Mene osebno najbolj moti ta, da je partner rad sam, da se rad druzi s prijatelji, hodi na tenis, se zabava….jaz pa, seveda sem popolnoma enaka, le da teh stvari nimam s kom poceti. Lahko bi jih z njim, vendar on pravi, da rad pocne kaj s prijatelji in da ne more vedno biti samo z menoj. Se strinjam in to razumem. Ampak tega ne znam sprejeti, ker sama tako pogresam zabavo in druzbo in dogajanje, da mi je hudo, kadar se on zabava, jaz pa zdim doma, pospravljam, kuham, ker pač ni koga za druzenje. Potem sem sitna, tezim in seveda se skregava.
Hcer je stara 11 let. Z njo seveda grem na kolo, igrava igre, greva okrog….vendar ona nima prevelike zelje po takem druzenju, meni pa tudi nekako sami z njo hitro postane dolgcas po odraslih ljudeh, partnerju. Seveda smo tudi skupaj, hodimo okrog ampak enostavno, kadar tega ni, se pocutim samo, zdolgocaseno, osamljeno. Najraje vidim, kadar smo ves cas skupaj. Takrat sem mirna, ker vem, da ne bom in nisem sama. Ne bojim se samote, le tisti obcutek, da nekaj zamujam me tezi, kadar cel dan zdim v stanovanju, ljudje okrog mene pa se recimo zabavajo.
Partner mi pravi, naj si poiscem kaj, naj grem tec, karkoli….ampak jaz sama nimam volje in zelje in ne motivacije da bi to pocela. Vcasih seveda grem na pijaco, tudi rekreirat se grem kadar najdem druzbo…ampak zavedam se da sem sama odgovorna za sebe in da ne morem ves cas iskati ljudi, da pač ne bom sama.
In tu je problem…kako naj sama sebe prepricam, da moram stvari poceti sama, kaj naj počnem, kako preziveti popoldneve recimo….ponavadi imam po sluzbi veliko casa, partner pride 4 ure kasneje domov, lahko bi bila vesela, si nasla kaj, jaz pa ne vem kaj naj sama s seboj. Nic me ne pritegne, nic me posebno ne veseli. Skuham, pospravim, sem s hcerko, kadar je doma. Se najraje imam dneve ko ima hcera obveznosti, da se zamotim s tem, ko ji pomagam, jo vozim okrog itd….Vem da bi morala biti vesela, da imam otroka, se z njo ukvarjat ampak po vseh teh letih ukvarjanja z njo, ki ga je bilo in ga je se veliko, ker je pač edinka, se mi vcasih ze enostavno ne da vec vse poceti samo z njo. Itak jo moram pa sama motivirat za vse, ker sama nikoli ne izarzi kaksne zelje po čem. Meni se pa neumno zdi da bi otrok gledal tv, pac potem moram nekaj najti.
Tezko je vse nahitro opisat v enem pismu. Toliko je se stvari, ki bi jih lahko povedala, ampak trenutno me res najbolj ubija to, da mi je vedno dolgcas. Zakaj meni ni uzitek sama s kolesom okrog? Zakaj ne gledam rada tv, ker se mi to zdi izguba casa? Zakaj ne uzivam v branju? Zakaj nenehno hrepenim po druzbi, zabavi, dogajanju in tem da je nekaj drugace? Problem so vikendi, ki jih enostavno ne znamo preziveti doma. Ker ne vem kaj naj pocnem. Potem gremo kam na kopanje, vikend pakete itd….saj to je nekako lepo in super, ampak vedno ne gre. Ne vem kaj pocnejo druge zenske same ali same z otrokom…..nimam vec idej ki bi me razveselile….res, pocutim se osamljeno in mrtvo in nikjer ne najdem notranjega miru in zadovoljstva. Rada bi bila manj odvisna od partnerja, da nebi ves cas tezila njemu, kam gremo, kaj bi poceli….ampak da bi enostavno sla sama in znala pri tem uzivat oz. bi mi bilo prijetno.

Lepo pozdravljeni!

Kaj pa, če bi začeli pri sebi? Če bi pričeli z raziskovanjem same sebe? Kaj ste? Kakšne so VAŠE želje, cilji, vrednote? Zakaj? Kaj občutite ob tem?
Toplo bi vam priporočala psihoterapijo, tako bi lažje našli vse vzroke za vaše vedenje in spremenili kar vas ovira. Mislim, da morate najti samo “pot do sebe”. Če bi želeli in se odločili priti, vam dam lahko tudi svoj kontakt.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Draga majalea !
Ko sem prebrala zgodbo tvojega življenja, sem v njej videla sebe, ko sem bila mlada. Imela sem moža, otroke, sina in hčer, skupaj smo preživljali rojstne dneve, obletnice, šli na počitnice, toda vedno je obstajal čas, ki ga je moj mož hotel preživljati sam s svojimi prijatelji.
Poćasi, počasi mi je postajalo dolgčas in počutila sem se osamljeno in vedno bolj sem se spraševala, zakaj mora imeti on svojo družbo.
Ni problem v tem, da se počutiš osamljena in da ti je dolgčas, problem je v tem, ker so nekateri možje taki, da imajo družino samo zaradi statusa, ne naredijo pa nič, da bi v tej družini osmislili odnose. In tako postajamo žene, ki se same ukvarjamo s samimi seboj, nezadovoljne in prepričane, da delamo nekaj narobe.
Ko dva skleneta zakonsko zvezo je potrebno ogromnega učenja in usklajevanja, da se razumeta, da so otroci zadovoljni in da so medsebojna soglasja urejena. Vse drugo, razen učenja o tem, kako se živi v skupnosti, vodi v občutek krivde.
V kolikor sta že tako odtujena, da se, draga majalea, že počutiš krivo, je edina rešitev terapija s strani psihoterapevta, za oba.
Srečno !

Pozdravljena Podobno!
Tudi jaz berem zgoraj svojo zgodbo, mislim, da nas je dosti.

Pozdravljena Majalea!
Res bi bila rešitev, psihoterapija za oba , samo ti garantiram, da je ne bo sprejel, prepričal te bo, da je med vama vse ok. Zato, ker je njemu tako dobro, da ima skuhano, oprano, pospravljeno, otrok ima varuško. Če bo tako, mu daj takoj ultimat, da se neboš pri 50ih kesala. Želim ti uspešno rešitev sebe!

Lp. Johani

Ko nocoj spet posedam doma sama, ker je šel moj partner na izobraževanje za vodenje jadrnice, sem pri brskanju po forunu zasledila tudi ta izpoved, ki jo je napisala majalea.
In tudi jaz sem se našla v njej.Moj partner mi da neskončno mnogo časa in vedno nekaj počne brez mene. Tudi ga ne moti, če grem jaz kaj naokrog.Toda meni je vse manj do tega, da bi kam šla. Če kam grem se tam neskončno dolgočasim. Ne morem posedati v družbi in klepetati in jesti pa tudi pogovarjati se ne znam. Vedno mi je dolgčas, ne vem kaj naj počnem, s čim naj se zamotim. Tako se počutim, da sem najrajši sama, toda tudi tedaj, ko sem sama, mi je hudo.
Sama sebi se zdim zelo čudna, samo služba me malo zamoti in zaposli, drugo me pa ne zanima. Pa še služba le toliko, ker pač nekaj moram zaslužiti.
Mislite, da bi morala na pregled k psihiatru?

Lepo pozdravljeni!

Trenutno niste zadovoljni s seboj, zato ne morete biti niti z ljudmi okrog sebe. Najti morate sami sebe. Odnosa s partnerjem kakršnega živite, si v resnici ne želite. Zakaj vztrajate? Se bojite, da bi bili s prekinitvijo takšnega odnosa še bolj osamljeni? Kaj bi dejansko izgubili?

Kaj je tisto, kar vas resnično osrečuje, veseli? Kateri so vaši pozitivni viri in kako si vi predstavljate dober partnerski odnos?

Predlagam vam kakšno psihoterapevtsko seanso. Če želite me lahko kontaktirate na [email protected]

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka