Pozdravljena ga. Maja

Na vas se obračam, ker ne vem kako naj sama to rešim. Napisala sem pismo mami, ker mi tudi že sanje – podzavest – sporočajo, da moram povedati, kaj se mi je v otroštvu dogajalo – dejansko imam že nočne more. Ampak ne upam pisma odposlati, ker imam tako grozen strah, da bi si mami kaj naredila, ko bi ga prebrala …Sem pa jaz zdravstveno čisto na psu, ker ne morem več gledati, kako ji je vseeno zame in najin odnos. In ne vem kaj naj naredim …Terapevt mi je rekel, da lahko pismo brez slabe vesti odpošljem, ampak ne upam – rada bi, ampak ne upam, ker se mi smili. Bojim se, da bo storila samomor ali kaj podobnega, ker je na antidepresivih in ne vem kako bi to prenesla. Res sem zmedena in bi mi kakšen nasvet prišel več kot prav …

Vidim, da jaz ne morem več tako naprej – s tem pretvarjanjem, kot da nič ni bilo, me je pa vseeno strah za mamo …

Hvala!

Pozdravljena!

Sem enakega mnenja, da če je pismo spisano, da se ga pošlje. Zakaj bi sebe mučila in podaljševala svojo agonijo, če ni potrebno? Ti naredi tako, kot ti veleva srce. Spisala si svoja najglobja čustva na papir in povedala svojo ranljivejšo plat življenja. Ne oziraj se na to, kako se bo mama počutila, kaj si bo mislila ter ali si bo kaj naredila ?? Sedaj si odrasla oseba in nič več otrok ali deklica, ki bi se morala mame bati. Kaj te še zadržuje, da ne osrečiš in olajšaš svoje stiske oz. duše ? Kaj se lahko zgodi, če pošlješ pismo ?
– mama ga prebere in je tiho, kot da ni bilo nič
– mama ga prebere, te pokliče po telefonu in se ti opravičuje
– mama ga prebere, opravičuje in kritizira tebe kako si upaš to povedati oz. blatiti osebo

Kaj od teh teorij ti je težje in zakaj se vprašaj ?

Upam,da sem kaj pomagala z mnenjem!

Srečno!

Živijo!
Zelo se strinjam z gospo Majo v tem, da se pripraviš na različne izide. Dodala bi samo to: če se počutiš še tako zelo odvisna od maminega mnenja, ni nujno, da takoj pošlješ pismo. Zavedaj se, da se boš mogla spoprijeti z občutki krivde in drugimi “obupnimi občutki”. Jaz ti predlagam, da si najprej prebereš knjigo Strupeni starši in potem se boš bolj zavestno odločila. Vsekakor vem, da je to velik korak. Ne dovoli, da ti mama pobije zamozavest. To nima nič s tabo in tega ne dela zate. In ne popusti v odločenosti, samo bodi dovolj močna, ko se lotiš tega koraka. Če popustiš ne delaš usluge ne njej, ne sebi. Glede samomora pa, verjemi, da starši znajo čustveno izsiljevati otroke in jih držijo v svoji pesti z najrazličnejšimi grožnjami. Pomisli pa na to, da starši, ki prav čutijo do svojih otrok, dajo njihovo dobro pred svojim. Če pa je roditelj tako sebičen, da tega ne dela, po vsej verjetnosti si tudi ne bo nič slabega naredil. Tako da mislim, da najboljše, kar lahko storiš sebi, svojemu življenju in navsezadnje tudi svoji družini, je to, da se opogumiš in narediš, kar se ti zdi prav. Koliko poguma si potrebovala, da si preživela do danes? A ni bilo težje preživeti zlorabe, spominjanje, pogovore in krize in še in še? Tvoja mami bo že preživela nekaj “težkih” besed!

Veliko sreče!!!!!
Držim pesti zate!

Iskrena hvala obema za tole sporočilo. Veliko razmišljam o tem in se v vsem popolnoma strinjam z vama. Sem naredila podrobnejšo analizo, zakaj ne upam poslati pisma in ni postaja vedno bolj jasno, da so grozili meni s smrtjo, če bom povedala mami. Vedno ko hočem pismo poslati me postane tako strah in že se mi naredi scenarij v glavi, kako pride mama do mene in me ubije. In me je res tako grozno strah …Želim pa pismo vedno poslati tudi po tem, ko dobim kakšen nov spomin, ker se spominjam že skoraj vseh zlorab in jih ni malo …se pa potem pojavi ta strah, ki je močnejši od strahu pred tem, da bi si mami kaj naredila – v bistvu me je strah, da bi meni kaj naredila. Ne morem pa več tako živeti, ker me ubija vedno znova, ko mi pošlje kakšno sporočilo ali me pokliče.

Hvala še enkrat in lep dan želim in seveda prijetno ohlajanje nekje v senčki.