Nikoli nič krivi
Še ena stalnica v Borderlandu: Nikoli, ampak res nikoli niso ničesar krivi!!! Oni pa že ne!
Če jih dobiš z loncem ukradene marmelade, z žlico v rokah in marmelado, ki se jim cedi od ust bodo odzivi verjetno takšni:
– To se v resnici ne dogaja, to se tebi samo zdi!Jaz nikoli v življenju še nisem in ne bom kradel marmelade, kako me lahko česa takšnega sploh obtožiš!
– Kozarec mi je kar sam skočil v roke, prisežem, da ne vem, kako se je to lahko zgodilo ampak se je
– Nisem bil prepričan, kaj je v resnici notri in me je bilo strah, da ni kaj takega, kar bi škodovalo drugim in sem se žrtvoval, da preizkusim, da zaščitim moje ljube, mene tako ni škoda…smrc!
– Ti boš mene obtoževal, da kradem marmelado! Ti, ki si pred 25 leti pojedel še zadnjo žlico marmelade, ki sem jo hranil za staro mamo! Pri 3 letih in pol si bil že grozen otrok, ki je ves čas kradel marmelado in sedaj meni, ki sem se žrtoval zate ne privoščiš niti majhen košček tele uboge marmelade. Ti lažnjiv, egosistični kradljivec marmelad, ti boš meni govoril, da kradem marmelado…itd.
– Jok,smrc, jok, hlip….kako si lahko tako grozen do mene, kako mi lahko govoriš tako grde stvari, jok, hlip, smrc, kako me sploh lahko obtožiš kaj tako groznega, kot da kradem marmelado, ni smisla, da še živim, smrc, jok, hlip, nobeden me nima rad,hlip, smrc….
– Morda bo še kdo kaj pridodal, variacij je nešeteto, kreativnost jim je vseeno treba priznati…:-))
GittaAna
Ne vem katero temo bi si izbrala, pa naj bo tale:
že dolgo si premišljujem, da si ti GittaAna ena najboljših (če ne najboljša) moderatorka foruma, kar
sem jih kdaj spremljala….pa sem jih kar nekaj…
Znaš oceniti, brzdati, opogumljati ali ustavljati udeležence, dobro poznaš problematiko (in se še naprej
ves čas izobražuješ), lepo in zelo berljivo pišeš, imaš ravno pravo mešanico zdrave pameti in smisla za
humor, vedno najdeš prave besede za pomoč, nasvet, tolažbo ….skratka….kapo dol.
Jaz pravzaprav nimam kaj dosti iskati na tem forumu (prihajam, ker me zanima) , ampak velik razlog, da
se vračam, so gotovo tvoji prispevki in tvoje moderiranje.
Oprosti za tale izliv, ampak res je milina brati forum, ki je konstruktiven, ki rešuje, ki pomaga, kjer žalitve
in kreganja niso dovoljeni – in KLJUB temu raste in je bran :-)))
LP
Jaz sicer še nisem dolgo na tem forumu, moji prvi vtisi pa so izjemno pozitivni. Mislim, da bom kar ostala z vami. 🙂 Do zdaj sem uspela prebrati že skoraj tretjino starih tem in lahko rečem samo: klobuk dol pred GittoAno in še številnimi drugimi sodelujočimi, ki ste prispevali množico res dragocenih zapisov. Hvala vsem! GittaAna, ti bi si pa itak zaslužila medaljo zaslug za narod. Resno! In če ne drugega, dobiš enkrat vsaj velik kozarec domače marmelade. 😉
Tukaj je pa še nekaj variacij na to temo:
– Da te ni sram! Poglej, v kaj si me prislil! Zaradi tebe sem že tako na koncu z živci, da ne vem več, kje se me glava drži …
– Ti si kriv! Ker nisi kupil svežih jagod, stradam, in sem na koncu prisiljen jesti to predelano brozgo. Da te ni sram!
– Nihče me ne podpira pri moji dieti. Popolnoma vseeno vam je, kako se počutim. Prav, potem je pa tudi meni vseeno! Tako ali tako se me sramujete. Najbolje, da kar umrem. Boste že še videli, ko me ne bo več, vam bo še žal, da ste bili taki do mene …
– Kaj pa ti počneš tukaj?! Da te ni sram! Ali nimaš pametnejšega dela, kot da se plaziš po hiši in strašiš poštene ljudi. Da mi takoj počistiš kopalnico!
– Danes sem nekje prebrala, da marmelada vsebuje ogromno antioksidantov in izboljšuje odpornost organizma. Zahtevam, da tudi ti poješ vsaj pol kozarca na dan!
– Včeraj nam je kolegica v službi prinesla za poskusit svojo marmelado. Kako je ni sram, čisto presladka je bila! Tale moja je pa resnično božanska, sploh ni primerjave … Poskusi še ti; ane da je res?
Ko mi je kot odrasli nekajkrat prekipelo, ko je govorila kako čudovita mamica je ( ponavadi so vse tako zeeeelo čudovite) in sem ji dolgo težila, da naj se kar spomni, kako je krožnike in celo nož vame metala, je bil njen odgovor ( seveda je bilo najprej – ni res, to se nikoli ni zgodilo, kaj si pa zmišljuješ…) da sem bila tako zelo grozen otrok in sem seveda sama kriva, da je to počela. Tako se je zaključil vsak pogovor o mojem otroštvu oz. kake vse grozne stvari je počela. Ker sem bila jaz tako obupna, reva ni imela več drugega za storit, kot da me je zlorabljala.
GittaAna
človek tole dolgo študira saj sem bil zaveden oz. Projeciran.
Vedno me je iskala na lažeh. Vbran je govorila jaz se ne lažem, mene je mama lepo vzgajala, lažeš kradeš bolhe ješ.
Cel dan sem bila doma. Mi odgovori.
Si bila v trgovini? Jo vprašam
ne kje sem pa imela čas ona.
Od kje papotem novi škornji v omari? Začudeno vprašam.
Ah to. Napačne besede uporabljaš, vidiš da imaš težave z izražanjem, sem mislila da govoriš o živilski trgovini.
Kruha doma res ni bilo
GittaAna, heh, že več kot 10 let nisem skuhala marmelade, ampak zate bi jo pa, z veseljem. :))
Jaz sem imela vedno problem jesti doma, dokler je bila mama še živa. Hrana doma je bila pripravljena s toliko nejevolje in trpljenja in postrežena s toliko očitki, da se je moj želodec že zato enostavno uprl. Pa še zanič je bilo običajno. Še dobro, da so obstajale tudi šolske malice in kosila.
Da vam predstavim na primer mamine palačinke, ko smo že pri marmeladi:
Že samo s pripravo mase si je mama dala res ogromno opraviti. Vanjo je šlo med drugim tudi nekaj zvrhanih žlic sladkorja in kozarec olja. Poleg tistega olja, ki ga je med pečenjem zlivala v ponev! In to olje je bilo po možnosti precejeno olje, ki je ostalo po pohanju piščanca. Še zdaj se spomnim tistega zoprnega vonja po prižganem, kadar so se pekle palačinke. Vsaka je bila debela najmanj pol centimetra, zažgana, trda in mastna, da se je kar cedilo … Mama je nanjo fliknila ogromno, zvrhano žlico cenene strjene marmelade in vse skupaj na hitro zvila, ne da bi zadevo sploh razmazala. Samo z dlanjo pritisnila na zvitek, da se je marmelada v sredini malo razlezla, in potem je na kadečo ponev zlila testo za naslednjo … Nikakor se je ni dalo prepričati, da bi mi pustila, da si mogoče sama namažem kakšno palačinko. Rekla je, da jaz tega ne znam in pika.
Ko je bila peka končana, je pred mene porinila poln krožnik svojih monstruoznih palačink: “Zdaj pa jej. Pa le glej, da se boš potrudila!” Meni je šlo že ob pogledu nanje kar na bruhanje, mama pa je besnela, kako nemogoče izbirčna sem, pa kako je zgarana, kako jo vse boli, s kakšno težavo je pripravila večerjo in da me ni sram, da se takole zmrdujem nad dobro hrano, medtem ko po svetu toliko otrok umira od lakote … Pa kaj si bodo ljudje mislili, da nič ne dobim za jest, ker sem tako suha …
Počutila sem se krivo. Hudo mi je bilo. Silila sem se požirati tisto mastno sladkobo, ampak se mi je zelo hitro ustavilo … Kaj bi dala, da mi ne bi bilo treba poslušat maminega pridiganja in da bi zmogla preklete palačinke enostavno zmetat vase, da bi bil mir. Pa ni šlo.
Lila tvoja kosila so bila bolj podobna grozljivki, kot pa prehranjevanju. Mislim, da ne bom mogle še nekaj časa spečt palačink, ne da bi se spomnila mastno cedečih slabo marmeladnih palačink tvojega momsterja…ampak izgleda, da imajo res podobne kuharske navade, vsaj v tem, da vse kar kuhajo, kuhajo tako brez občutka, pravzaprav zgolj z občutkom za gnusoto.
Ne vem če je to tudi običjano, ampak nekaj primerov pa vem, da so ekstremno skopi. Na primer pri hrani, da se je kupovalo le najceneje, tudi če je bilo povsem brez okusa in na pol pokvarjeno in četudi je bilo denarja dovolj vsaj za normalno hrano ali celo za zelo dobro. KO sem bila mala mi je bil višek luksuza žemljica z nekaj suhe salame, ker je sem jo jedla le nekajkrat na leto, ko sem šla na šolski izlet in je bilo treba sendviče dat zraven in da bi drugi videli, kako smo mi pri nas ugledni sem jo seveda dobila. Drugače pa ni šans, suha salama ( in še mnogo drugih povsem običajnih stvareh) je bila pri nas kot zlato. Pa bi si lahko privoščili vsak dan, težav z denarjem v resnici ni bilo nikoli – razen v ekstremni skoposti. Da ne omenjam še drugih šparanje, ki so res precej skrajne.
GittaAna
Lilia, se strinjam, fuj pa take palačinke. Jaz bi zraven kar umrla.
Ko je moja kuhala, kot majhen otrok, nisem hotela jesti. Potem je morala moja polsestra zame posebej narediti večerjo. Spomnim se, da so pri sosedih že imeli televizijo, pri nas pa še ne in sem lahko šla za nekaj minut zvečer k njim, pogledat otroško oddajo, ampak samo, če sem pojedla njeno večerjo. Samo izsiljevanje. Sem pa šla še pred tem na stranišče in tisto kar je bilo v ustih izpljunila.
Ko pa je sestra šla, sem jaz v večini kuhala, materina hrana je bila zanič. Ko sem se odselila, nisem več jedla pri njej, potem smo se preselili nazaj in sva kuhali vsaka zase, je pa otroke vedno nekaj silila s palačinkami, pa štrukji, pečenimi bučkami, otroci pa niso hoteli jesti. Tudi pri nas je bilo tisto kako smo nehvaležni za hrano, otroci v Afriki pa stradajo. Ko sem bila majhna sem ji rekla, da naj jim jo kar odnese – žalostno, ampak resnično.
Ja Kričač v projceiranju svojih pomanjkljivosti na druge so vrhunski mojstri. Pa tudi v bizarnosti nekaterih njihovih izgovorov, ko jih dobimo na laži so svetovni. Nekoč sem se še skušala pregovarjati in poskušat priti do resnice in njenega prizanja, da laže. Seveda povsem brezuspešno. Če stojiš na jasi, sredi belega dneva in trdiš, da je sonce, oni pa so se odločili, da jim bolj paše da je noč, bodo do onemoglosti trdili, da je sredi noči, da lunca sije in da ti samo sanjaš. Pika. Ni ga dokaza, ki bi jih omajal, ker če ne drugega , pa dobijo totalni izpad in te tako prisilijo, da se ukvarjaš z njihovim izpadom, namesto z realnimi dejstvi.
Potem sem se na veliko jezila in bila prizadeta, pa sem prišla do tega, da tudi tako ona zmaga in še vedno doseže, da se ukvarjam z njo in sem raje popucala pri sebi, tako da me ne more več z ničemer držat. Sedaj ko sem z njo opravila, predelala sama pri sebi vse skupaj, tako da res vem, da je rolanje v njej in da v bistvu to nima veze z menoj in ji tud postavila meje, do kod se mi sploh še da in na kakšen način ukvarjat z njo…..sedaj pa moram rečt, da sem se sposobna že režat absurdnosti njenega početja. Ker mi je vseeno in ker se me ne more več taknit. Me pa lahko še vedno kdaj preseneti da imam odprta usta, kako zelo je lahko prebrisana, utrgana, egocentrična, zlobna, brez kančka empatije in kako nore izgovore bo imela za vse to in to še zagovarjala, ne da bi trepnila z očesom. Pa tako uboga, nebogljena revica na prvi pogled.
GittaAna
Moja mama je tudi mojstrica v izkrivljanju resnice in neprevzemanju krivde. Pred nekaj meseci je mojo (takrat še) dojenčico odpeljala na obisk k sorodnikom. Ko sem se jima kmalu pridružila in svojo punčko vzela v naročje, sem opazila, da ji iz ustec veje vonj po čokoladi. Nič posebnega, če ne bi imela alergije na mleko in ker je čokolada polna mleka, je jasno, da je ne sme jesti. Pa sem vprašala mamo, če ji je dala čokolado in je odločno zanikala, češ da ona pa že ne! In sem rekla: kako da ne, če jo pa voham? Pa sem se malo ozrla po mizi in zagledala malo načeto čokolado skoraj pred njenim nosom. Pa ji rečem: kaj je pa to? In se je plošča obrnila – vse tako, da se izogne osebni odgovornosti. Kar naenkrat je mala res dobila čisto majhen košček čokolade, ampak ji je ni ona dala, pač pa stric. Ne spomnim se več, kaj je odgovorila, ko sem jo vprašala, kako da tega ni preprečila, če pa vendar ve, da je mala alergik. Vem samo, da še nikoli v življenju ni rekla oprosti, moja krivda. Ko je mene včasih strah, da bom jaz tako slaba mama svojim otrokom, se potolažim z dejstvom, da sem po človeško zmotljiva, ampak da znam prepoznat krivico, ki sem jo otroku naredila in predvsem, da znam reči oprosti.
Pred 25 leti, bilo mi je 15 let:
Ker ste tako grozni (ti in oče in brat), bom en dan samo vzela štrik in šla na podstreho.
Ta 15-letnica je potem v grozi prosila, da naj ne naredi tega, in vsak dan še približno pol leta v strahu hodila iz šole direkt na podstreho gledat, če mama kje visi.
@%6$ pa taka mati.
Gladko je prevalila odgovornost za lastno življenje na svoje odraščajoče otroke in moža.
Pri 15-ih se zato nisem ukvarjala s tistim, kar bi se povprečna najstnica morala, s prijateljicami, z videzom, z raziskovanjem lastne identitete, ampak sem samo dušila jok v sebi od strašne krivde, ki sem jo čutila, ker sem menda tako grozna, da moji materi zaradi mene ni do življenja?
Si ne morem zamišljat, da bi kaj takega naredila svojim otrokom. To 15-letnico zato danes objemam, kolikor morem – nimam samo dva otroka, ampak tri; še za punčko izpred 30 let skrbim, ki je morala prezgodaj postati mati lastni materi.
Končno, kako se to naredi?
Tudi jaz bi rada objela tisto zlorabljeno deklico, za katero se ni nihče brigal in ki je pri enajstih letih postala mama bolnemu, neutolažljivemu in nikoli zadovoljnemu otroku … svoji mami. Deklico, ki je kar klecala pod težo skrbi in odgovornosti in ki je bila že od malega naučena, da mora biti vedno vsemu kos … Kar posvojila bi jo. Samo se mi zdi, da ne morem več do nje. Kot da je ni več. Ostali pa so neki pritlehni občutki manjvrednosti, izgubljenosti, neadekvatnosti, sramu … Še zdaj težko poskrbim zase. Meni to ni nekaj samo po sebi umevnega.
Se mi pa zdi, da sem spomin na tisto deklico še najbolj potolažila s tem, ko sem svojima otrokoma nudila vse tisto, kar je ona najbolj pogrešala. Mimogrede, moja otroka obožujeta palačinke! Samo to so res fine, z ljubeznijo narejene palačinke. Sicer pa, so stvari, ki so bile všeč tisti punčki in so še vedno všeč meni. Recimo, da sva si tukaj še vedno blizu. Ko se prav po otroško razveselim kakšne nove knjige, takrat je najbrž z mano tudi ona.
Kako pa vi shajate s temi spomini in občutkom izgube?
Končno, kako se to naredi?
Tudi jaz bi rada objela tisto zlorabljeno deklico, za katero se ni nihče brigal in ki je pri enajstih letih postala mama bolnemu, neutolažljivemu in nikoli zadovoljnemu otroku … svoji mami. Deklico, ki je kar klecala pod težo skrbi in odgovornosti in ki je bila že od malega naučena, da mora biti vedno vsemu kos … Kar posvojila bi jo. Samo se mi zdi, da ne morem več do nje. Kot da je ni več. Ostali pa so neki pritlehni občutki manjvrednosti, izgubljenosti, neadekvatnosti, sramu … Še zdaj težko poskrbim zase. Meni to ni nekaj samo po sebi umevnega.
Se mi pa zdi, da sem spomin na tisto deklico še najbolj potolažila s tem, ko sem svojima otrokoma nudila vse tisto, kar je ona najbolj pogrešala. Mimogrede, moja otroka obožujeta palačinke! Samo to so res fine, z ljubeznijo narejene palačinke. Sicer pa, so stvari, ki so bile všeč tisti punčki in so še vedno všeč meni. Recimo, da sva si tukaj še vedno blizu. Ko se prav po otroško razveselim kakšne nove knjige, takrat je najbrž z mano tudi ona.
Kako pa vi shajate s temi spomini in občutkom izgube?[/quote]
Saj tudi jaz nimam recepta, kako se to naredi, za vsakogar je drugače. Sama delam nekako tako, kot si že ti napisala. Vse, kar je imela ona rada in se je z leti nekam izgubilo, malo po malo oživljam in vnašam v življenje – so pa tudi stvari, ki se niso izgubile, ampak so preživele in se celo ojačale zaradi vseh pritiskov, recimo ljubezen do knjig, narave, … Te stvari sem vedno negovala in so še zdaj najboljše prijateljice. Potem so pa še tretje stvari, ki jih nikoli nisem izvedela od tistih, ki so zame skrbeli – in to je, kot že sama pišeš, kako poskrbeti zase. Pa ne da mi niso povedali, da je treba, ne vem, umivati zobe, ne, druge stvari so, povezane s samopodobo, recimo kot ste že pisale, oblačenje. Ampak to puščam za čas, ko bom imela več časa zase, zaenkrat sta otroka še majhna in zahtevata veliko pozornosti. Četrto je pa to, kar tudi sama praviš: celiš se tako, da daješ ljubezen otrokom in s tem hkrati tudi sebi, ko si bila majhna.
Za zlorabljene otroke, kot smo mi, so značilne težave s skrbjo zase, prej bodo za vse druge poskrbeli, ampak v vseh nasvetih, ki sem jih prebrala, piše prav to – prek lastnih otrok in njihovega razvoja lahko potem spet prideš do malega, ranjenega otroka v sebi in ga pobožaš tam, kjer ga še vedno boli.
Pa še anekdota, kar se pa tiče kuharije in konkretno palačink. Jaz, vidiš, imam pa popolnoma drugačno izkušnjo s palačinkami kot ti 😀 Moja roditeljica je pa bila zelo ponosna na svojo kuho, ker se je lotevala točno tako, kot piše v receptih in je moralo biti vse po regelcih. Zato je hrana izpadla zelo dobro, vsaj dokler sem bila še otrok, tja do 8., 10. leta, ko mi še ni bilo treba skrbeti za gospodinjstvo in gospa še ni zlivala toliko besa name. Palačinke so bile tanke, polivka zanje iz limone in sladkorja čudovita, marmelade domače dolgo časa, namazane po vsej palačinki na tanko itd. Popolnoma po tvojih željah, vidiš 🙂 Potem je skrb za vsakodnevno kosilo padla name, ker smo gradili hišo, in od 5. razreda dalje sem se učila kuhati pod njeno taktirko. In vsak korak je moral biti brezhibno narejen, sicer si bil kregan, da si nesposoben. No in sama sem si pa, obratno od tebe, zelo želela, da bi kdaj smela narediti palačinke, ki bi vsaj malo odstopale od standarda :=) Da bi lahko vlila debelo zajemalko in se mi ne bi bilo treba sekirati, ali so dovolj tanke 🙂 Da bi jih lahko naredila tako, “usput”, ne pa kot cel projekt, za katerega je potem, če ga je naredila sama, pričakovala hvalo do nebes ali enourni pogovor ali pač kakršnokoli pozornost že – če pa sem ga naredila jaz, je bil predmet njene kritike (no da bom poštena, tudi pohvale so bile vmes, čeprav redke, ampak jaz sem pravzaprav pogrešala samo odnos, kjer bi hrana bila hrana, samo hrana – skuhaš, poješ v prijetnem pogovoru, pohvališ kuharja, kuharico in to je to, ne pa neskončnih litanij da bo le kuharica v soju luči še ves popoldan). In tako sem vse višje razrede OŠ in vso SŠ kuhala kosila, ki so bila narejena po gospejinih navodilih, malo sem sicer začela improvizirati in vnašati kakšne nove stvari – je bila nad tem kar navdušena, ker oče pa ni maral novotarij in se je lahko znašala nad njim, da kakšen da je, starokopiten itd.. Nisem pa kuhala zato, ker je bilo pač treba skuhati, ampak zato, da je ne bi ujezila, če bi se temu uprla. Zato do kuhe sploh nisem razvila nobenega odnosa, do hranjenja pa še manj, ker so bila kosila ponavadi začinjena s solzami, ki so mi kapljale v juho. Sama rada jem počasi in v miru, zato je tudi moj želodec dolgo trpel ob družinskem hranjenju. Dolga leta mi je bilo zato povsem vseeno, ali kuham ali ne, ali jem ali ne, in sem to poglavje dala nekam zelo na stran. Občasno se je potem začenjala prižigati iskrica, ki je prihajala iz mene same in če/ko sem kuhala, sem to res počela z žarom. Zdaj ko imam družino, je sicer vse postalo malce rutinsko, ker ne moremo ravno kuhati ne vem česa, je premalo časa, in se vrtimo na vedno istih jedeh, ampak po drugi strani pa lahko vključujem v kuho svoja otroka njunim sposobnostim primerno in ju učim tudi lastnega odnosa do hrane, ne pa silim, da bi prevzela moj odnos.
Hočem povedati, da sem s tem, ko me je učila kuhati in gospodinjiti, dobila z ene strani sicer slabo popotnico, ker je bilo to vedno v smislu izpolnjevanja ukazov, ne pa razvijanja lastnega odnosa do teh del, poleg tega pa je bila skoraj da lahko rečem “popolna gospodinja”, ki si ji težko ustregel, ker nikoli nič ni bilo dovolj dobro.
Ampak po drugi strani je pa s tem naredila tudi veliko dobrega – če odmislim tisto “wannabe” popolnost, je bila v resnici dobra gospodinja, ki nama je z bratom znala zelo nazorno prikazati pot hrane iz polja ali hleva na krožnik in nato v reciklažo in vsa naravna dejstva okrog tega – kar današnjim otrokom sploh ni samoumevno. Tako smo dostikrat pobirali krompir pri sorodnikih, po vsakem obroku se je organske ostanke odneslo na kompost, kosti sosedovemu psu, po mleko smo hodili h kmetu, na vrtu je imela in še ima svašta in tudi vse je precej dobro raslo, v gozd me je jemala s seboj nabirat borovnice in gobe – če ne bi bilo motnje, ki je vsako od teh dejavnosti obarvala z grenkobo in njene radosti razjedla kot kisel dež, je to, kar je počela s svojima otrokoma glede gospodinjstva in ostalega, pravzaprav zelo prav in dobro.
In ker si me vprašala, kako se zdravim – tudi tako, da od roditeljice in očeta jemljem tisto dobro, kar sta mi dala, in prenašam naprej na svoje otroke – le okleščeno vseh traparij, ki sem jih zaradi mom matere prejela sama. Dala pa sta mi/nama z bratom, kar ogromno, od odnosa do narave, živali, kmečkih del, literature, oblikovanja, kulture itd – to cenim še toliko bolj, ker nihče od njiju nima nobene izobrazbe razen oče poklicno, pa še to jo je pridobil zelo pozno. Tako da ja – cenim, kar sta mi dala, oba, plevel pa ruvam že od 10, 15 leta dalje torej 25, 30 let.
Ni dvoma, da tudi jaz v paket, ki ga prenašam na svoje otroke, dajem marsikako traparijo, ki ne sodi tja, ampak kot je nekdo rekel zadnje dni, za razliko od mom znamo običajni ljudje reči, oprosti in prevzeti nase odgovornost, ne pa je zvaliti na otroka. Tako nekako.
Sem hotela pisati samo o palačinkah, pa zgleda ne gre. Kot vedno pri mom palačinke niso samo palačinke. No, jaz sem si pri materini hrani želela samo to, da bi bila to enkrat končno samo hrana. Danes se mi čudovito zdi, ko lahko doma skuhamo za večjo družbo in se veselo družimo ob hrani in sproščenem pogovoru, ne da bi prevladovala ena oseba in njeno razpredanje o tem, kako je kuhala in kdaj je šla v trgovino in kaj so imeli pa česa ne, vse v najmanjše podrobnosti ostali pa čiči pa čaki in hvali kosilo, in ne da bi njen ton pripoved0ovanja definiral počutje celotne družine, kot se je dogajalo to pri nas. Se pa tudi še učim tega 🙂 Vesela sem pravzaprav, da smo otroci, ki smo bili tagrdi, pravzaprav pred čudovito nalogo – naučiti se moramo samih dobrih stvari – kako uživati v življenju, sebi in odnosih 🙂 Vsega tistega težjega, česar nekateri nikoli ne absolvirajo, recimo kako prevzeti odgovornost, kako skrbeti za druge, kako razvijati empatijo, kako spoštovati meje itd,. vsega tega smo se že dodobra priučili – kar preveč smo se priučili 🙂 Zato se moramo tega malo odučiti in se naučiti večje ležernosti 🙂 Prvi poskusi tega so težki, ampak potem pa kar gre – lažje in z večjim užitkom kot nekomu, ki je vzgojen v ležernosti in se mora v odrasli dobi učiti osnov sprejemanja odgovornosti. We’re the lucky ones, I’d say 🙂
Pa humor, obvezno 🙂
Tako upam da si iz mineštre razbrala moj odgovor na tvoje vprašanje, kako se lotiti zdravljenja te punčke in priti do nje.
…hahaha..res je pri MOM palačinka ni nikoli palačinka…..
Po mojih izkušnjah z MOMovci in kuho, redom, pospravljanjem, skratka z gospodinjskimi opravili, gredo v dve srajnosti. Ali so povsem nemarni ali pa so obsedeni s čistočo, kuhanjem, pospravljanjem….
Končno kadar koli si zaželiš, oz ti kaka stvar pade na pamet odpri novo temo. To se da preprosto tam zgoraj, v modri pasici klikneš , pa je…:-) Dostirkat se med eno temo začnejo odpriati tudi druge in takrat je najbolje ( zaradi preglednosti) da poleg odogovra, dodaš še novo temo in tam stavek ali dve. Pa tudi če tega ne storiš nič hudega, ker pri vsaki temi še kaj novega naučimo…
GittaAna
Kar se teme tiče: Izkrivljanje resnice, pa sprevračanje besed je po moje kar ena temeljnih značilnosti MOM. In oseba, ki to počne, ponavadi sploh nima občutka, da laže. Ona sama sebi verjame –> torej je vse res. Če je ne bi tako dobro poznal in če ne bi poznal vseh dejstev, bi ji zlahka nasedel, tako je prepričljiva. Vsako najmanjšo, najbolj nedolžno besedo lahko obrne proti tebi. Posamezne izseke trga iz konteksta in jih zmontira v čisto svoje filme, v katerih ona vedno igra glavno vlogo, in to je običajno vloga nedolžne žrtve, mučenice, rešiteljice ali kaj podobno teatraličnega. Ljudi okoli sebe dobesedno terorizira, potem se pa zjoka, kako je to grozno, ker so vsi tako grdi in nesramni do nje. Da se včasih prav vprašaš, kdo je tu nor. In si želiš, da bi imel vse posneto na kameri oz. magnetofonu, pa da bi lahko pritisnil gumb ‘rewind’ in tej osebi zavrtel film še enkrat. Ker ona vidi, sliši in dojema stvari čisto drugače kot ostali ljudje, ki so bili priča dogodku. In to oseba, ki je sicer popolnoma razumna in ji nič ne fali. V odnosu preprosto ni sposobna videti svoje vloge, zato si tudi priznanje krivde ali kakršnokoli opravičilo lahko samo narišeš.
Tudi jaz ne vem, če je to običajno, ampak pri nas je že bilo tako. Živeli smo skorajda v revščini. Oče in mama sta s krediti zgradila ogromno hišo, bivali smo pa do mojega 12. leta samo v treh kletnih prostorih. Šele potem sem dobila svojo sobo. Prej sem imela svoj delovni kotiček v shrambi, risala in pisala sem na stari kuhinjski mizi, ob gajbah jabolk in krompirja, za shranjevanje šolskih potrebščin pa sem namesto omare uporabljala kar odslužen hladilnik. (Kar je bilo v bistvu čisto kul.) Kurilo se je samo v majhni kuhinji. Spat smo hodili s termoforjem. Če si hotel toplo vodo, si jo moral segreti na štedilniku. Še potem, ko so v kopalnici namontirali bojler, se je ta smel prižgati le ob nedeljah. In tudi ko smo končno dobili centralno, se je tako šparalo pri ogrevanju, da sem se učila v plašču in z rokavicami. Kot otrok in najstnica sem doma nekajkrat dobila take ozebline na nogah, da sem od skelenja in srbenja prebedela cele noči. Ampak to bi vse šlo, če le ne bi bilo vseh tistih scen in bi se imeli normalno radi …
Končno, hvala za tvoje izkušnje. 🙂 Vem, da ni nekega univerzalnega recepta, samo vseeno, vsaka sugestija prav pride. Se mi zdi, da se počasi tudi meni svita, kako in kaj.
Povsem si predstavljam, kako je izgledalo tole pri vas z življenjem v kleti v novozgrajeni lepi hiši…tako zelo tipično se mi zdi in tako zelo morbidno…..Tudi pri nas smo bili kar v redu situirani in z res veliko in seveda povsem nefukcionalno hišo. Jaz sem imela sobico daleč stran, ločeno od ostalih – na podstrešju in ker se je “varčevalo” so bili radiatorji v moji sobi pozimi vedno izključeni, češ da grem lahko nadstropje nižje in sem čez dan tam na toplem, ponoči pa tako ne rabim. Seveda ne bi bila za živo glavo v spodnjem nadtropju dlje, kot je bilo nujno potrebno, ker je bilo že to zelo grozljivo, zato sem vse zime preživela v nezakujreni sobi pod kovtrom. Na to,da bi mi dali vsaj termofor niso nikoli niti pomislili, jaz pa takrat nisem vedela. Še danes skoraj ne morem brati knjige drugače, kot leže ( tudi učila sem se pod kovtrom) in vedno , ampak res vedno moram biti pokrita kadar spim, tudi če je 40 +, ker drugače ne morem zaspati, ker se počutim nekako izpostavljeno. In da sploh ne omenim, da je pozimi v moji postelji ( tudi če imam normlano toplo notri) pogoso termofor 🙂
GittaAna