Pozdravljene,

sem nova na forumu, vendar se spopadam z istimi težavami kot večina na forumu.
Naj povem nekaj malega o sebi: sem 23 letno dekle, ki se že 3 leta spopada z bulimijo. Tako nedolžno sem zapadla v ta začaran krog dogajanj, da sem se odločila narediti temu konec, saj nimam več nadzora nad seboj.
Ko trezno razmišljam s svojo glavo se vprašam, kaj mi je tega treba. Imam ogromno stvari zaradi katerih sem lahko srečna. Uspešno zaključujem fakulteto, čaka me magistrski študij, imam dolgo vezo s partnerjem katerega si lahko samoo želim, prav tako uspešen. Najina veza je idealna in prav tako kot prvi dan. S starši se odlično razumem, imam krog prijateljev, ki me podpirajo, veliko se družimo… vendar kljub vsemu nisem ” prava jaz”. Bolezen je tako močno vzela nadzor nad menoj, da tako ne gre več naprej.
In kaj me najbolj muči v vsem tem…. s tem se spopadam popolnoma sama, nihče razen najboljše prijateljice ne ve za to. Zelo me grize, da partner ne ve, vendar me je strah da bi ga s tem zelo prizadela. Takrat bi mu bilo jasno, zakaj se včasih obnašam do njega kot se in da nisem taka ker imam pms in sem tečna, ampak da je za to kriva bulimija. Vem da si ne zasluži, da sem taka do njega, vendar se ne kontroliram ko mi uide nadzor nad menoj…potem mi je pa zeloooo žal…
Mislim da ne rabim več veliko pisati, saj vemo kako potekajo stvari pri nas obolelih.

Prosila bi vas za kaksna mnenja, izkušnje z zdravljenjem bulimije.
Želim obiskati kakšnega dobrega terapevta, ki se ukvarja z zdravljenjem bulimije… zanima me, če ste kakšnega obiskovali v Ljubljani..

Najlepše se vam zahvaljujem za mnenja in odgovore.

Lep pozdrav

Pozdravljena zvezdica_123,

to da razmišljaš v iskanju pomoči zase v okviru terapije je prava pot. Verjamem, da ti ni lahko, še posebej, ker se bojiš o tem spregovoriti s partnerjem. Partner bo že prenesel, če mu poveš, verjetno mu bo še marsikaj bolj jasno. Najverjetneje mu res ne bo všeč, da si bolna, vendar je to normalno. Če te ima zares rad, kot praviš potem ti bo stal ob strani.
Katerega terapevta izbrati je vedno vprašanje, ki ni lahko. Predlagam ti, da pregledaš seznam kam po pomoč v Sloveniji, kjer imaš objavljeno knjižico z naslovi in vsemi kontakti. Tudi za Ljubljano. Potem pa izberi enega ali dva in pojdi na prvi pogovor. V osebnem kontaktu s terapevtom boš najlažje ocenila ali je zate primeren ali ne. Pomembno je kako se ti počutiš ob njem/njej, razmisli ali želiš moškega ali žensko. To da je nekdo nekomu dober, še ne pomeni, da bo tebi. Ljudje imamo različne karakterje in nam ustrezajo različni ljudje. Najbolje bo, da se osebno odločiš ali ti je ob nekom prijetno ali ne. Včasih potrebujemo več časa, da nekomu zaupamo, tudi terapevtu. To je normalno. Čez čas boš videla ali je oseba, ki jo boš izbrala zate primerna. Bodi pozorna na to ali se ob njem počutiš dobro, prijetno, imaš občutek, da te sprejema, je prijazen, ti sicer postavi meje, vendar te ne ponižuje, sprejema, da nečesa ne zmoreš narediti in kako se odzove na to kar mu poveš in je pomembno zate, ali dobiš podporo,… Več stvari je različnih, ki vplivajo na izbiro terapevta.
Upam, da boš našla to kar iščeš. Želim ti vse dobro.

LP

Tatjana

Pozdravljeni!
Zanima če je zdravljenje na enoti za motnje hranjenja plačljivo?

Kolikor vem jaz zdravljenje na enoti poteka na podlagi napotnice osebnega zdravnika. Drugih podatkov nimam. Lahko pa preverite še direktno pri njih in jih povprašate. Zagotovo vem, da napotnico napiše osebni zdravnik in je tudi čakalna vrsta za sprejem.

LP

Tatjana

Živjo,

sama sem imela bulimijo 10 let, bruhala sem večkrat na dan, kradla hrano, imela grozne občutke, se poskusila rešiti, tako da sem si našla druge obsesije (delo, romance, alkohol). Meni je zelo pomagala skupina OA, overeaters anonymous, kamor še vedno hodim in kjer se učim kako se soočiti s svojimi občutki in ne več bežati pred njimi. OA je brezplačna, ni pa nobenega terapevta, smo le ljudje, ki imamo isto bolečino, isto bolezen in ki s pomočjo 12 korakov živimo boljše življenje. Na spletni strani oa je tudi več informacij. Sama že več let ne bruham, niti se ne prenajedam, hvala bogu, ker so leta bulimije bila res najbolj temačen pekel …. vsem želim, da poiščete svojo pot, s terapevtom, oa, kjerkoli.
Lepe praznike
Jana

Če ti izbrani zdravnik oz. psihiater da napotnico, ne, je pa za čakat povprečno 6 mesecev. Lp

Se strinjam, da je to dolga doba, žal je tako, da so čakalne dobe dolge povsod. Prideš pa prej na vrsto, če zdravnik oceni, da je tvoje življenje ogroženo in je sprejem v bolnišnico nujen in to tudi napiše na napotnico.

LP

Pozdravljeni/e vsi sotrpini …

Hja, zares začaran je ta krog motenj hranjenja. Pravzaprav se tako neslišno prikrade v človekovo telo, podzavest, da niti nimaš časa reagirati dokler še je “čas”. V narekovajih zato, ker čas je, edino veliko težje se je pripraviti do tega, da sklenemo, da si želimo drugačno, recimo temu normalno življenje.
Pa naj se predstavim, saj se na forumu nova. Sem 27 letna mamica štiriletnega prekrasnega sinka. Partner je razumevajoč, pozoren, priden, vesten očka, …. Če me kdo vpraša imam skoraj vse. Službe sicer trenutno ni pa čeprav smo pridno dodelali univerzo – ampak čas očitno takšen pač je. Ampak težave so se začele že prej … Natančneje 3 leta in pol nazaj. Začelo se je čisto preprosto – pač poukusiš spraviti hrano iz sebe, ker je bilo le-te preveč. Ja, bruham … Torej že tri leta in pol. In tega imam VRH GLAVE!!! Veliko krat razmišljam o sebi, o tem kaj počnem, zakaj počnem in seveda kaj imam od tega. To, da mi vsi rečejo da izgledam fenomenalno, morda … A znotraj sem vse prej kot fenomenalna. Trpim. Tudi vzkipljiva sem, čeprav to nikoli ni bila moja lastnost. Tudi do sinka včasih, seveda v meji normale, a niti te vzkipljivosti si ne želim!
Naj povem, da težave najverjetneje izvirajo iz mladosti. Zmeraj sem bila okrogla.Pri 165 cm sem dosegla tudi nekaj več kot 90 kg. Bila se zasmehovana. Potem hujšanje, …. dolgotrajno (brez MH). Z njim sem prispela do nekje 60 kg in bila zadovoljna. Nato sem zanosila, se seveda (kar je normalno) zredila. In po porodu naenkrat telo ni bilo več to … Torej je bila očitno bulimija en “hiter korak” do popolne postave!?
Sedaj pri 165 cm tehtam nekej 46 kg. Premalo, vem. Izpadajo lasje, počutim se tudi nemočno, čeprav sem čez dan zmeraj zelo storilna.
Nekaj je verjetno tudi “na tem”, da sem bila v družini veliko krat zapostavljena od očeta, da me je veliko nadiral, fizično obračunaval z mamo in da je le-ta naredila tudi neuspešen samomor. To je v meni pustilo doživljenjske posledice … Tudi nikoli nisem imela nič prav, prav tako ni bilo moje delo nikoli dovolj dobro opravljeno. Ocena 4 je bila slaba, samo petice so bile v redu … Tako da verjamem, da je veliko tudi na tem.
Naj povem še, da partner za mojo težavo ve. Ve vse … Me podpira, bodri in ćestita za vsak uspešen dan. Verjamem, da mi lahko uspe saj je želja po tem zelo velika. Včasih se zgodi po trikrat na dan, nato sem močna tudi po dva tedna … Tako da verjamem, da bi bi ob pravih osebah, pravih besedah verjetno nekoč, nekdaj uspelo. NAM VSEM.
VSE DOBRO!

P.S.: Kakšne spodbudne besede, pozitivne misli in mnenja sotrpinov zelo dobrodošla. Saj zato sem se tudi prijavila ;-). Naj z jutrišnjim dnem zasije SONČEK 🙂
In ja – a je na Ptuju ali v Mb kakšna skupina oseb z MH??

Hej dekleta!

Tudi jaz sem ena izmed vas v tem začaranem krogu motenj hranjenja. Rada bi vam le povedala, da se bolezen, DA premagati in jo nadzorovati ne da ona nadzoruje tebe. Sama sem z hospitalizacijo na enoti za motnje hranjenja pridobila marsikaj predvem pa pogled v moje težave ter reševanje le teh bolj konstruktivno. Začela sem živeti,se rešila pasti bolezni,se rešila nahrbtnika težav, ki sem ga nosila že od otroštva.
Res je, da je čakalna vrsta dolga vendar se splača počakati, ker klinika resnično nudi oporo,toplo osebje in terapevte, ter zares dober pristop do bolezni. Za oddelek se potrebujete prijaviti na čakalno vrsto v administraciji na CMZ.Mogoče je dobro da za več informacij kontaktirate:

Karin Sernec, prishiatrinja na oddelku
Nike Novak Vaca (ima podporno skupino tudi na polikliniki 1x tedensko) psihiatrinja na oddelku
Matjaž Copak, psiholog na oddelku

Upam, da se izkopate iz kroga in zaživite tako kot si zaslužite!

Lep dan

Upanje33

Tudi sama sem se zdravila na enoti za motnje hranjenja. Glavno pri zdravljenju je, da se bolezni resnično želiš postaviti po robu in da si se zato pripravljen boriti in učiti. Sama sem veliko odnesla s klinike, suport ki sem ga dobila mi je pomagal v najtežjih trenutkih. Zaupala sem osebju, saj so strokovno podkovani poleg tega pa imajo dolgoletne izkušnje in če jim le dopustiš te vodijo in kažejo prave poti. Sama sem zelo zadovolna, da sem odšla na zdravljenje. Ne rečem, da sem sedaj že čisto ok. pridejo dnevi ko sem zelo slabo in ko bi najraje vrgla puško v koruzo, ampak niso nas učili, da takih dnevov ne bo več temveč, da te dni preživimo zavestno in brez zlorabe hrane. Ja težka je vendar se splača to garantiram!! Sama sem začela popolnoma drugače gledati na svet in na sebe. Pohvalit moram odlično osebje…Terapevti ZAKON, tudi ostalo osebje Zakon!!! 🙂