Včeraj, ravno na svoj rosjtni dan, sem izvedela, da gre moja stara mama v bolnico na operacijo in danes sem jo poklicala, da bi videla kako je. Ker se ni oglasila, sem poklicala očeta, ki pa mi je šele po drugem klicu razložil (vsi nekako skrivajo čustva in ne povedo stvari naravnost), da ima stara mama raka na jetrih in je že tako daleč, da je niso mogli operirat. Dobila je tablete – med drugim tudi morfij. Naj bi dočakala še nekaj mesecev.

Zelo mi je hudo zanjo, tudi ni imela lepega življanje na splošno, pa je vse pozitivno sprejela. Zadnja leta in tudi na splošno, se nismo pogosto videli, ker je živela drugje, tempo življenja pa je tak, da to, da bi se videl nekajkrat tedensko, pač ni možno…

Zelo rada bi ji nekako olajšala zadnje dneve življenja, če bi le bilo možno, tudi finančno – pa ne morem, ker so pri nas dobesedno vsi v družini brez službe (tudi jaz). Prej je sama skrbela za to, da je imela na vrtu dovolj hrane, ker žal s penzijo 400 eur drugače ni šlo, kako bo pa zdaj, pa ne vem… Moj oče, živi pri njej, je alkoholik, je brez službe in dobiva socialno podporo.

Jaz sem v situaciji, ko si iščem službo, kar je psihično zelo naporno (imam končan faks in izkušnje, vedno sem se trudila, imela sem štipendijo za nadarjene – medtem ko je bilo z mojim očetom vse drugače…), mama in očim sta prav tako ne po svoji krivdi brez službe (mama grozi s samomorom in to še ni vse…), s fantom pa sva v jeseni prijavljena na postopek IVF (nv kar sem se ravno konaj psihično prepričala, že vsa leta zdravljenja so bila naporna)… Zraven opravljam občasna dela, kar mi recimo vzame cel dan, zato da dobim za nekaj položnic (finančno še ni tako huda situacija kot se mogoče sliši, ampak če ne bi delala vsaj nekaj, bi se pa to v kakšnem mesecu spremenilo…).

Ob vsem tem me je malo strah, kako bom 1. prenesla še to stvar in kako bom v taki situaciji sposobna še nekomu takemu stat vsaj psihično ob strani – kar sem pa odločena, da bo zdaj na prvem mestu stara mama, pred mano in drugimi.