Postala sem prava nula.Sem čisto na tleh,brez upanja,brez volje,brez vsega.Sploh ne vem kje naj začnem ko pa je toliko vsega,ki me muči.
Stara sem 25 let.V zadnjih desetih letih nisem iz sebe naredila nič,razen srednje šole,pa še to komaj,z dvojkami,nikoli se nisem učila,vedno sem razmišljala “samo da naredim”.Mami mi je vedno govorila,naj se učim,da je to najlažje delo,pa še kako prekleto je imela prav,vidim šele zdaj.Nikoli je nisem poslušala,vedno sem si mislila kako zatežena je in je šlo,čez eno uho notri,čez drugo ven.Vedno.
In ko sem naredila srednjo šolo,sem samo sanjala,vsako novo šolsko leto sem si umislila kaj novega,naredila pa nisem nikoli nič.In tako je bilo vse do danes.Iskala sem se.Nabirala izkušnje in delala ogromno napak.In sedaj ko sem si končno v glavi dala vse na pravo mesto,našla partnerja s katerim živima skupaj že dve leti,pa prihaja vse skupaj za mano,vse napake ki sem jih naredila me delajo zamorjeno,vsak dan razmišljam o njih.Vsak dan me muči,kako sem vse imela in sem vse “zafučkala”.Vedno sem bila nasmejana,dobre volje,…Danes pa sem večino časa zamorjena,zapiram se vase,ni mi do tega da sploh kam grem,večino časa sem doma.Družbo sem itak izgubila s tem.
Boli me da sem postala takšna razvalina,da glede na to da so mi doma vedno nudili vse,nisem naredila iz sebe nič.Ne vem kako se naj poberem.Ne znam se imeti več rada,ker sem enostavno preveč jezna na sebe zaradi vsega.
Pozimi sem se vpisala na fakulteto,ker vem da se enkrat moram nehati smiliti sama sebi in narediti nekaj iz sebe.Bila sem spet polna volje in vedela sem da bom lahko počasi začela popravljati napake.Vse do danes,ko je prišla pošta da nisem sprejeta,ker ne dosega dosti točk in spet se počutim tako kot prej.Ne vem več kaj naj naredim…

Sem imel (imam) podobne težave. Rešitve ni, si takšna kot pač si. Glede spravljanju k čem zraven se pa je treba prisiliti. Ne rabiš volje, motivacije, samo ne razmišljaj in delaj. Sili se dolgo in prešlo bo v navado. Na grobo in kruto, ne pokaži si usmiljenja…ker kot si že sama ugotovila si ga ne zaslužiš.

Glede neuspehov pa zjoči reko potem pa idi dalje, brez obžalovanja. Če si zlomiš nogo se lahko jočeš koliko hočeš, noga je še vedno zlomljena. Tako da bolje se je smejati in imeti zlomljeno nogo. Na nekatere stvari v življenju lahko vplivaš, na druge spet ne.

In nisi edina ki ima takšne občutke, vsakdo jih ima, eni več eni manj, življenje trpljenje pa take pa to.

Pozdravljena Sama.

Trenutno vidiš svoj položaj porazno ampak samo na tebi je, kako bo tvoje življenje potekalo naprej. Ko razmišljaš o preteklosti ti le ta zbuja občutke krivde in obžalovanja in tako bo zmeraj, če se ne boš ODLOČILA DRUGAČE. Potrebno si je te napake ODPUSTITI in iti naprej. Razumeti, da si bila takrat otrok, najstnica. Danes si pa odrasla oseba, ki ima vajeti v svojih rokah in se tega tudi zaveda. Zato prevzemi nadzor nad svojim življenjem in ne obupaj že pri prvi zavrnitvi. Seveda je težko, ko nisi sprejet na želeno fakulteto, vendar to je dejstvo. Skušaj poiskati drugačno pot. Izobražuj se neformalno, vključi se v kakšno društvo in bodi prostovoljka, POGOVARJAJ SE o svojih občutkih, mislih, z osebo, ki ti je blizu, ki te ne bo obsojala pač pa te bo podpirala na tvoji poti. Ukvarjaj se s športom…

ZDAJ, V TEM TRENUTKU začni drugače. Kajti imaš samo ta trenutek. Včeraj je preteklost in jutri ne veš če pride. ZDAJ imaš MOČ nekaj spremeniti. Narediti prvi korak v želeno smer.
Morda ti uspe biti sprejeta naslednje leto. Pokliči na srednjo šolo in povprašaj če se da zviševati povprečje… Možnosti je ogromno in ko nekaj zares hočeš narediti najdeš tudi pot. Morda je nekoliko bolj ovinkasta, kot si si predstavljala ampak ni pa nemogoča. Nikoli ni prepozno za stvari, ki nam veliko pomenijo.

In še enkrat: Preteklosti ne moreš spremeniti, lahko pa spremeniš POGLED NA NJO.

Pogumno naprej in Vse dobro
Ana

Draga SAMA!

Ana ti je čudovito vse napisala. Živiš tukaj in zdaj. Ko se tako odločiš.
Ali pa v preteklosti in vležeš s seboj jeze, obžalovanja, skrbi…
Same čustvene toksine…
In zastrupljaš svoje čudovite notranje organe…in s tem tvoje celo telo in dušico…

Kako dolgo še tako?
O tem odločaš ti.
Samo in edino ti.

V tebi je moč, da vse spremeniš.
Ta trenutek.
Vsak dan je nova priložnost. Kot novo rojstvo…

Dovoli si! In živi vendar! Zaživi!
Objem!